Zgodba za današnjo rabo

21 julija, 2023
0
0

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

Avtorica se je v zgodbi Sošolki poigrala z dvema svetovoma – premožnejšim in revnejšim. Iz tega se ji je izpisala zgodba o nekdanjih časih za današnjo rabo. Tako pravim zato, ker to ni le zgodba o starih časih, pač pa tudi o vrednotah: prijaznosti, pomoči, naklonjenosti, delavnosti in še kaj bi se našlo. Poznal jih je nekdanji čas in pozna jih današnji čas, le da je danes kdaj treba malce opomniti nanje, kot na primer s tole prijazno kratko zgodbo. Naj vam polepša počitek po napornem poletnem delu!
V. K.

Sošolki
Tisto obdobje, v začetku druge polovice dvajsetega stoletja, je skoraj vsaka malo večja vas imela svojo vaško šolo. Enega ali morda največ dva učitelja ali učiteljici za vse nižje razrede osnovne šole. Nekateri učenci so razrede ponavljali ali kar prenehali hoditi v šolo; nekako so se potem porazgubili.
Rozi je bila sama, ko se je s kolesom pripeljala tistega prvega septembra do osrednje šole v trg, šla je v peti razred. Nobenega novega sošolca ni poznala razen tistih redkih, ki jih je ob nedeljah, ko sta se z mamo pripeljali s kolesi do cerkve, tam videla po naključju. Bila je sramežljiva, nevedna, malo prestrašena in se je med razposajenimi otroki držala v ozadju in le opazovala. Učilnica 5A je bila v pritličju, levo od hodnika, na katerem so se zbrali prvi dan. Prišel je ravnatelj, strogi plešasti mož, jih pozdravil in odprl vrata velike učilnice, kjer je že bil – edini črno-beli televizor – na šoli!
»Torej, jutri vsi prinesite s seboj copate in čevlje odložite tukaj v policah; naj nihče tega ne pozabi!«
Potem so posedli, Rozi je boječe šla do zadnje prazne klopi, nihče ni prisedel k njej. Ravnatelj jim je predstavil njihovo razredničarko, dal še nekaj navodil in odšel vzpostavljat red še v druge razrede. Tovarišica Novak je imela seznam vseh dvaintridesetih učencev novega razreda. Po abecedi je začela klicati otroke s seznama.
»Rozamunda B.? Rozamunda, si tukaj?« Pred seboj je imela izpiske iz rojstne matične knjige. Nihče se ni oglasil in dvignila je pogled. »Rozamunda B.? Je ta deklica tukaj?« Med učenci, ki so se poznali že od prej, se je zaslišal pritajen smeh. – Rozamunda! Komu je lahko tako ime? Potem je skozi Rozine misli nekaj preblisnilo; njen priimek, to je najbrž ona! Vstala je in se ozrla okrog. Tudi učiteljica ja vstala izza katedra ter z njenim rojstnim listom v roki prišla bliže.
»Ti si torej Rozamunda, kajne!? Prihajaš iz podružnične šole in … no, dobrodošla v novem okolju in v tem razredu. Povej mi še svoje rojstne podatke, prosim.«
Zbegana Rozi ni razumela ničesar. Čemu ji je učiteljica rekla Rozamunda, saj je doslej ni še nikoli nihče poklical s tem imenom!
»27. maj 19.., v Bregu, hišna št. 3.« je naučeno zdrdrala.
»Kako, kako?« Tovarišica ni dohajala. »Tukaj piše 26. maj. Kdaj si torej rojena?«
Rozi je še enkrat ponovila, kar je že povedala. »Poslušaj, Rozamunda, kako te kličejo doma?«
»Rozi!«
»Poslušaj, Rozi! Kar piše v rojstnem listu, je pravo, in ne, kakor se potem dogovarjajo starši. V šoli boš uradno Rozamunda, tako se boš tudi podpisovala, in tvoj rojstni datum je ta, ki je napisan tukaj. Sedaj pa sedi.«
Vsa osramočena ni deklica niti pogledati upala okrog sebe. V zbegani otroški glavi ji je razbijalo. Zakaj takšno ime in zakaj napačen rojstni datum!? Prvi dan tudi ni v šoli spoznala nikogar. Ko se je vrnila domov, razdvojena, lačna, razočarana in utrujena, se je postavila pred mamo: »Mama, zakaj imam tako neumno ime – Rozamunda?! In niti tega nisem vedela, kdaj sem rojena!« je v jezni in solzah bruhnilo iz nje.
»Oj, ja, … Rozamunda, ja …« se je mama zamišljeno prestopila na mestu. Kako naj otroku to razloži, da bo razumel? »Veš, z atom sva skupaj izbrala ime zate, po treh fantih, saj veš; zelo si bila zaželena! Skupno sva se odločila, da boš Rozi. To ime nama je bilo najbolj všeč. Rodila si se doma in treba je bilo iti na matični urad. Jaz sem morala še počivati in nisem mogla iti sama. Ampak, ko je ata šel naslednji dan tja, da prijavi novorojenko, so napisali tisti datum … Tisti uradnik je bil precej … zapit! Tam je v matično knjigo napisal to ime, ker da je tako pravilno. Ko so te botri nesli h krstu, jima je župnik rekel, da je res tako, v nekih bukvah to piše – Rozamunda. Tako je bilo vpisano tudi v krstni list, tega ni bilo mogoče popraviti.«
Rozi je imela pokvarjen prvi šolski dan in potem je bila še marsikdaj tarča posmeha novih sošolcev. Že naslednji dan jo je učiteljica presedla bolj spredaj, k nabriti Miji, da bi to malo umirila.
Mija je bila doma blizu šole. Oče je bil uspešen obrtnik, denarja jim ni primanjkovalo. Imela je starejšo sestro in se je z njo nenehno sestrsko prepirala. Bila je bister otrok, a zelo lena in površna, težko je mirovala. Za Rozi se sprva sploh ni zmenila; kot da je ni. Ta je bila njeno pravo nasprotje, tiha in poslušna ter zbrana pri učenju. Zato je sošolka to marsikdaj izkoristila, z lahkoto je od nje prepisovala naloge.
Zgodilo se je, da je neko jutro močno deževalo in Rozi je zamudila pouk. Morala se je opravičiti.
»Tovarišica, sedaj jo boste lahko klicali Zamuda namesto Rozamunda!« je vzkliknila Mija, ki je menila, da je zelo pametna. Otroci pa v smeh! Le Rozi, premražena in premočena, se je stisnila na stol in molčala. Bila je razočarana nad sošolko.
»Tiho, otroci! Iz nobenega imena se ne smemo norčevati. Ti, Mija-zabija!, pa pridi k tabli!«
Tako sta bili kar dve učenki, ki sta tistega dne dobili novi imeni! Počasi sta se le malo spoprijateljili.
Mame so hodile na roditeljske sestanke in Rozina mama je po drugem obisku v šoli pridržala Berto.
»Berta, nekaj bi vas rada vprašala. Vaša Mija in naša sta sošolki, saj ne vem, kako naj vprašam …« Naša Rozi ima zelo daleč do doma in skrbi me, kako bo v snegu zmogla vsak dan …
»Naj pa pride z Mijo k nam čez noč! Čisto blizu bo imela in – saj celo sedita skupaj, kajne?«
»Saj sem vas ravno to želela vprašati, pa mi je težko, saj veste …«
»Seveda razumem, prenaporno je za takega otroka, pa v snegu, mrazu … Pri nas je dosti prostora.«
»Zelo vam bom hvaležna. Saj morda ne bo zima predolgo trajala in bo vsaj cesta zorana in nekako se vam bom seveda oddolžila.«
Mama Berta je potrepljala Rozino mamo po ramenu in se prijazno nasmehnila. Tej se je odvalil kamen bremena, ker je vedela, kako znajo biti zime za hribovce, posebno za take male otroke, naporne. In sta se dogovorili, da bo Mija potem prišla med poletnimi počitnicami za kakšen dan k njim na kmete na počitnice.
Sneg je zapadel v januarju in Rozi je kar nekajkrat šla k sošolki. Ta nad njo ni bila posebno navdušena, ker je bila sramežljiva, a pod strogim maminim očesom sta se skupaj učili. Ker je Rozi znala dobro igrati šah, kar se je naučila od svojih starejših bratov, je za to igro navdušila tudi Mijo. Ta, bistrega uma, je bila sprva jezna, ko je vsako igro izgubila. Kmalu sta si bili v igri enakovredni. Potem ji je tudi uspelo sošolko premagati! Tako je Mija dobila veselje do igranja, predvsem do zmag. Tudi v šolskem šahovskem krožku sta sodelovali in spomladi je bila Mija že – zmagovalka v skupini!
Poletne počitnice, ki se jih otroci najbolj veselijo, so se končno začele.
V začetku julija so bili na hribovskih kmetijah še sredi senene košnje. Takrat je seveda vse odvisno od vremena, ki se mu je treba prilagajati. Kmečki otroci so morali pri tem, tako kot pri vseh drugih opravilih, doma vedno pomagati. Mija je bila prvič na počitnicah na kmetih in vse ji je bilo novo in zanimivo. Prvi dan sta imeli obilico prostega časa. Z Rozi sta obhodili vse, od hleva, svinjaka, kozolca, skednja, dvorišča do polja. Miji se je vse zdelo novo in čudovito. Tudi hrana, predvsem domače kislo mleko. Ko si je vse ogledala, pa se je kmalu zdolgočasila.
»Igrajva šah!«
»Prav …«
Naslednje jutro, po poznem zajtrku, je pristopila k njima mama. »Najprej bosta pomili posodo, ki je ostala od zajtrka, potem je treba pomesti kuhinjo in vežo ter nato zaliti rože na oknih. Ne pozabita nakrmiti zajcev! Prav?« Rozi je pokimala. Bila je vajena ubogati mamo in delati.
»Potem pridita na travnik, bomo skupaj razstiljali redi. Vzemita vsaka svoje grablje, Rozi, saj veš, kajne?!« Malo nezaupljivo je ta pogledala prijateljico, ki je takoj odkimala.
»Jaz ne bom, jaz ne znam, kaj že – razstiljati redi! Bova raje doma.«
»Mija, saj se boš naučila, ni pretežko. Ne bo še vroče na soncu in prej bomo lahko končali.«
Mija res ni znala razstiljati redi! Le nerodno je opletala z grabljami, na njih zlomila kakšen zob in iskala senco. Potem sta bili do opoldneva prosti.
»Sedaj gremo vsi skupaj obračat travo, da se bo čim hitreje posušila,« je določil oče, že malo utrujen od ročne košnje, in pomenljivo pogledal po dekletih.
»Kaj bomo obračali?« je zanimalo Mijo. »Midve bova doma! Rozi slabo igra šah, moram jo učiti!« je pomenljivo pogledala Rozi, češ, moraš mi pritrditi!
»Veš, dekletce, kako ti je že ime, Mija? Na kmetih smo odvisni od vremena in sedaj moramo pohiteti s košnjo, zato moramo vsi poprijeti za grablje. Ko bo dež, se bosta igrali.«
Mija ni znala z grabljami obračati težke trave, ker ni še nikoli počela tega. Rozi ji je nekajkrat pokazala, kako je treba zgrabek z grabljami na hitro obrniti in razrahljati, da se posuši še spodnja, vlažna stran. Ni ji šlo in namesto da bi zgrabek obrnila, ga je le dvignila in z nogo poteptala nazaj. Bilo ji je vroče, bila je žejna, vse je bilo, le obračanja in travnika ni in ni hotelo biti konec!
Takšen »delavnik« se je nadaljeval še kar nekaj naslednjih sončnih dni! Utrujeni Roziki ni bilo do šaha, Miji pa ne do dela na travniku. Dolgočasila se je in naveličala. Počitnice na kmetih si je bila predstavljala čisto drugače. Ko je gospodar videl, da travo pod nogami samo pocoklja in da nima volje, da bi se naučila, ji je dovolil iti v senco ali domov. Rozi pa je morala, tako kot vsi domači, biti ves čas zraven, pri delu.
Skoraj so minili dnevi Mijinih počitnic pri sošolki, ko je končno prišla poletna nevihta in za dan ustavila delo. Tedaj je imela Rozi čas za igro, Mija pa je bila že naveličana in je hotela iti domov. Niti do šaha in dobrega kislega mleka ji ni bilo več!
Tiste ure, ko je bila v mali Rozikini sobici sama, se je kratkočasila in je začela pisati dnevnik. Ob odhodu ga je pozabila, skritega pod žimnico in našla ga je mama, ko je menjala posteljnino. Z zanimanjem je prebrala napisano, posebno zadnje stavke: Odločila sem se, da k sošolki Rozamundi-zamudi ne bom več prišla na počitnice, saj vse dneve nisem slišala drugega kot: Rozi, naredita to, Rozi, prinesi drva, zalijta rože, pomesti je treba, pridita razstiljat, obračat, grabit, tlačit seno … itd., samo delo, vročina, dolgi dnevi in dolgčas! To niso nobene počitnice!
Minka M. Likar