Na njej je tokrat našla prostor duhovita kratka zgodba Minke M. Likar o Florjanovem Grogu, srečanju in nesporazumu, ki vam bo zagotovo privabila nasmeh na obraz. Zgodba je tudi zanimiva zato, ker je avtorica pravzaprav začela s koncem: zgodbo je uokvirila v srečanje, z njim se začne in sklene, osrednji del pa pripoveduje o glavni osebi, Grogu, njegovem značaju in življenju.
V. K.

Kaj bodo pa jedli, no, kaj?!

»Oja, ne boste vi meni govorili! Kakšna služba ponoči?! Katera poštena ženska bi imela ponoči službo!? Nobena! Pa še v nočni srajci ste! Ja … saj vem … pri drugem možu ste bili …!«
Stal je le meter od vhodnih vrat, z zamaščenim klobukom, nizko potisnjenim na čelo, in ves nasršen, ker je tako dolgo pritiskal na hišni zvonec ter čakal, preden sem, tudi sama nejevoljna, zaspana in v spalni srajci, le pokukala skozi vrata.
Florjanov Groga je imel blizu osemdeset let in v stari hiši, ki mu jo je zapustil oče, je že dolgo živel sam. Počasi so mu telesne moči pojenjavale, marsikdaj je bil odvisen od tuje pomoči. Bil je koščen, dolgonog, precej zanemarjen, mrkega pogleda in dokaj samosvoj. Samosvoj je bil že kot otrok; tako drugačen od svojih treh bratov in dveh sester, ki so bili pravo nasprotje: bistri, zali in prijazni. Že mladi so odšli od doma za boljšim kruhom. Groga je bil postrgavček; staršema se je rodil v poznih letih in ljudje, ki se radi spotikajo ob težave drugih namesto ob svoje, so rekli, da je bilo – seme prestaro.
Njihova domačija je bila majhna in zemlja bregovita. Kljub temu so bile vse male njive, bolj lehe, skrbno obdelane, posejane z žitom, posajene s krompirjem, vrtninami in krmo za živali. Živeti je bilo treba od svojega dela in pridelkov. Florjanovec, oče, je sicer dosti hodil v dnine k sosedom in tako zaslužil marsikak prepotreben dinar. Mati je bila izžeta po vseh porodih in od trdega dela. Noge so ji zatekale, pogosto je sedela na stolčku pri vratih, a ne kar v brezdelju. Na očeh je imela vse in znala je voditi gospodinjstvo in gospodarstvo. Bila je skrbna, svetovala je preudarno na prijazen način, celo možu! Dokler je bila živa, ni bilo pri hiši pomanjkanja.
Groga je bil počasen, vendar je mati z vztrajnostjo in priganjanjem dosegla, da se je priučil domačim opravilom in delu. To mu je prišlo zelo prav potem, kajti oba starša sta v dveh letih zapustila njega in tostransko življenje. Oče mu je bil prepisal hišo in zemljo, da bi se nekako preživljal. Seveda tudi s prošnjo drugim otrokom, naj mu kdaj priskočijo na pomoč, in sosedom, ki so poznali razmere.
Ko je Groga ostal sam, že v zrelih letih, je bil sprva povsem zbegan. Menil je, da se mu je zgodila velika krivica. Tako je svojo nejevoljo kazal navzven in vsepovsod, dokler ni sprevidel, da mu to le škoduje. Postal je še bolj samotarski. Zavest, da mora delati, obdelovati njive, mu ni usahnila. Vstajal je zgodaj, kleče na tleh je cele ure pulil plevel. Njivo je seveda najprej ročno prelopatil, nato sejal, presajal, okopaval, zalival. Bil je ves v svoji zemlji; nadvse vesel svojih pridelkov. A prideloval je le čebulo, zelje, krompir in fižol. Včasih ga je kdo ogovoril, ko je šel mimo in mu želel kaj svetovati, vendar je bil Groga prepričan, da sam vse ve in ga ljudje hočejo le opetnajstiti. Soseda mu je – po dogovoru – vsak teden spekla hlebec črnega kruha in postavila pred vrata kak liter mleka in kakšno žlico zabele.
»Groga, pa pojdi malo v senco, ker je tako vroče, boš popoldne nadaljeval …«
»Kaj mi boš govoril! Delati je treba! Ne bom poležaval podnevi, zemlja hoče celega človeka, drugače ni nič. Samo se samo podre ali zaraste plevel! Ja, ja, ko ljudje le okrog hodijo in ne delajo, zemlja pa trpi! O, le zemlja domača je nekaj vredna! Kaj bodo pa jedli, če ne bodo obdelovali zemlje. No, kaj?!« Ni pričakoval ne čakal odgovora, sklonil se je in še močneje udarjal po suhih grudah.
Tudi kosil je in skrbno posušeno seno pustil na seniku kake dve ali tri leta, da se je uležalo. Marsikdo bi ga bil kupil, vendar le od zadnje košnje. Najteže je bilo, ko si je moral pripraviti drva, kurjavo. Zime so od nekdaj dolge in mrzle. Tedaj je moral prositi pri sosedih za pomoč: podiranje, žaganje in prevoz s traktorjem.
Tako je tistega jutra že kmalu po osmi uri stal pred našimi vrati ves namrgoden. Videl je, da se iz dimnika rahlo kadi, sklepal je, da je Janez doma. Ampak moj mož je bil že zjutraj pred službo zakuril v peči, ker sem imela nočno službo, da bi lahko dopoldne v miru spala.
Groga je takoj rekel, da potrebuje Janeza. Za prevoz drv da mu bo za lon dal »kimpež«* dobrega, uležanega sena. In ga je razjezilo že to, da je naletel name, žensko – sredi dopoldneva – v nočni obleki!
Tudi sama sem bila utrujeno namrgodena, saj sem bila komaj zaspala po nočni službi, in sem mu tedaj hotela povedati nekaj krepkih! Ni me nameraval poslušati! Klobuk je potisnil še niže na čelo, se brez pozdrava obrnil in odšel …!
Jaz pa tudi …

*kimpež – ciza, samotežni voziček

Minka M. Likar