Pisateljica Polona Škrinjar zna mojstrsko napisati takšno kratko zgodbo: njeni junaki so zelo vsakdanji in človeški, z vsemi napakami, kot jih pač imamo ljudje, prav zato pa zbujajo tudi simpatije. Prikrit humor, ki odlikuje avtoričino pisanje, pa jim dodaja še razsežnost več: zaradi tega so nadvse človeški, na zunaj močni in na tihem tudi v čem šibki, tako kot smo pač vsi ljudje. Prijazna, topla zgodba o tihih simpatijah, ki se nadvse prilega v pomladnih dneh po dolgi zimi. Naj vam prikliče nasmeh in vas malo odmakne od vsakdanjega dela.

V. K.

Binček

Albin Čop je bil čebelar. V Čopovi družini so bili vsi predani čebelicam, tem malim pikajočim bitjem, vse odkar je vas pomnila. Svoje delo pa je zadnja leta malo posodobil. Kupil  si je mali tovornjak in z njim prevažal svoje ljubice s travnika na travnik.

Albin, pri nekaterih še vedno poznan kot Čopov Binček, je bil povsod priljubljen. Bil je majhen, okrogel in vedno nasmejan, kot bi neprestano okušal svoj sladki med. Iz majhnega otroka, ki mu je mama Ančka pravila Binček, je odrasel v fanta. Zrasel je bolj po širini kot po višini in ni se veliko spremenil! Ostala so mu štrleča ušesa in debel trebušček pa široko nasmejana usta. Odkar je nosil še masko, po predpisih seveda, sta mu uhlja štrlela še bolj vsak sebi.

Binček je zapeljal  svoj tovornjak s čebelami v prelep pomladni dan, na svoj na novo ozeleneli travnik. Tam ga bo pustil do takrat, da bo ta v polnem sijaju, ko bo vse lepo in prav!

Tako je prešerno mislil Binček, ampak …

Čopov travnik pa je mejil na Nastranovega! Na košato travo in lepe rože Nastranove Zinke.

Vse bi bilo lepo in mirno, če se ne bi prav takrat pojavila tam Zinka, z malo košarico ob pasu in nožičem za rezanje regratovih cvetov v roki.

Ker je bila pomlad precej mokra in mrzla, se ji je udiralo pod nogami skoraj do kolen. Ko je Zinka zagledala še Binčka in njegov tovornjak ob svojem travniku, je bilo vsega več in preveč. Dala je roke ob košate boke in zavpila nad njim: »Misliš, da lahko hlačaš kar povprek po moji travi, ti butelj! Hujši si od tvojih čebel, ki letajo kar čez in čez!«

Binček se je obrnil in rekel potiho bolj sam sebi kot nji: »Ženska trapasta! Saj so še v panjih na prikolici. Spijo, ljubice moje! Spustil jih bom, ko bo čas za to! Pa prav na tvoje upam, da se bodo vsule!«

»No, no,« pa je rekel Binček naglas. »Ne jezi se! Jeza škoduje lepoti!«

Zdaj je šele zavpila Zinka! Imela je okrog šestdeset let in lepote na nji ni bilo ne zdaj ne kdaj prej! Bila je samo Nastranova najstarejša. Sestra Lili,  včasih še Cirila, jo je že od malega v vsem prekašala. Lili pa je bila lepa! Bila je visokorasla in dolgih črnih las, spetih v čop, s katerim je opletala sem in tja in dražila fante.

Na koncu vseh svojih poskakovanj s cveta na cvet pa je dobila samo Mlinarjevega Cenčka, malega zavaljenega čudaka, s katerim se že od začetka nista ujemala. Tako je bilo vsaj slišati. In, konec je bil pričakovan. Kmalu sta šla vsak na svoje.

Leta so tekla, Cirilina lepota je skopnela kot aprilski sneg, ostala je samo še zadirčna in zmedena Nastranova Lili. Ostala pa sta ji tudi dva fanta! Dva čedna sinova. Starejši Primož je študiral, bil je že v zadnjem letniku fakultete, drugi Rok, pa je bil za Lili eno samo veliko razočaranje. Hotel je postati pek! Samo pek in nič drugega.

Lili je norela in nazadnje ostala sama v svoji nesreči.

Rok je šel po svoji poti in na koncu zavil k Zinki, jezikavi postarani teti, ki ga je edina razumela. 

Zinki je bilo všeč, da je Rokova odločitev tako dokončna. Rok pa jo je še dostikrat presenetil! Naredil je še veliko stvari, nad katerimi je bila Zinka tako navdušena, da je kar skakala od veselja.

»Doma ne smem svinjati s svojim delom, pravi mami. Ti pa mi to pustiš.«

»Kakšna svinjarija neki! Moka je! Moka pa je kruh! Tvoja mama ne ve več, kaj je kruh in da zato sejemo pšenico. Škoda, škoda …« je rekla Zinka  in zamišljeno pokimala.

Tako je Rok večkrat zavil k Zinki in se tam poglabljal v svoje umetnine. Ko se je vpisal še na poklicno šolo, na živilsko, je bil edina črna ovca v Lilijini familiji. Tako je menila Cirila.

Ko je Zinka stresla vso svojo jezo na  Binčka, je ta najprej umolknil, nato pa rekel mirno in pametno: »Zinka, tako imaš vsaj nekoga, ki te posluša. Ki ti verjame, da delaš prav!«

»Misliš resno?« je rekla Zinka in ga pogledala. Tako od strani.

Dedec ni tako star in tako slab tudi ne, je pomislila. Malo bi se moral obriti, da mu kocine iz brade ne bi štrlele tako vsaka sebi. Drugo se pa zaradi cunjice, ki si jo je navlekel okrog ušes, tako ne vidi.

»Albin, to masko tukaj lahko snameš, v rovtu sva in nikogar ne bo mimo,« je zamrmrala Zinka še malo bolj spravljivo.

»Misliš?« je rekel Binček in zamolklo pokašljal.

»Kaj pa naj si po tvojem mislim?« spet Zinka, a ne več tako zadirčno. »Toliko si me zamotil, da bi kmalu pozabila, zakaj sem prišla sem gor!«

»Zakaj Zinka?«

»Prišla sem nabrat regratove cvetove, buček! Pri nas v dolini cvetov regrata skoraj ni več. Regratovih lučk pa je vse polno. Otroci pihajo v tiste lučke, da se seme osipa sem in tja. Ne boš rekel, da tega nisi počel tudi ti kot otrok! Ali pač ne?«

»Ne spomnim se …«

»Aha, ne spomniš se …  No, saj je vseeno! Jaz sem prišla nabrat cvetove, da bo Rok iz njih naredil vino! Kupit moram še limone, pomaranče in kvas! Ja, mladi gredo kar nazaj na stare recepte. Če pravi, da bo naredil vino, ga bo!«

»Vino? Kakšno vino?« je spet zazijal Binček začudeno. “To pa prvič slišim ha, ha …«

»Ne smej se! Rok že ve …«

»Ve! Seveda ve! Ampak …«

»Kaj ampak?«

»Mislil sem, da če mu to rata, ali mi boš ta vinček dala kaj za pokusit? Navsezadnje sem le tvoj bližnji …«

»Bližnji? Kako to misliš – bližnji?«

Zinka je nameravala še nekaj dodati, pa je umolknila in ga samo pogledala od strani. Enkrat in še enkrat.

Binček se je malo odhrkal in rekel zelo na glas: »Bližnji sosed, sem mislil. Navsezadnje le nisva toliko daleč drug od drugega, ali ne?«

»To res nisva, imaš prav!«

Zinka je zamahnila z roko, enkrat, dvakrat, jezna sama nase, da se toliko meni z njim. Saj je prišla samo po regrat, rumene regratove cvetove in nič drugega!

Oba sta še dolgo stala brez besed, pravih jima je zmanjkalo. Mislila pa sta oba isto! Na sladki med in opojno vino! Ja, prihajala je pomlad, vsa cvetoča in lepa. Taka pa vse postavi na svoje mesto, tako pač je …

                                                                                       Polona Škrinjar