Ko se tam nekje v zrelem poletju sence podaljšajo in kmalu zatem sonce izgublja svojo moč, prevzame ozračje rahla otožnost. Z naravo smo vpeti v neustavljivo kroženje letnih časov in dolgi jesenski večeri vedno znova prebujajo spomine. Včasih so sladko-grenki in nam privabijo na ustnice nasmešek. V zgodbi Minke M. Likar se ti spomini tkejo v prijazno tkanje – zdaj so prijazni, zdaj postanejo grenkejši, vsi skupaj pa ustvarijo razkošno tkanino nekega življenja.

V. K.

Malo starejša mladost

Kmečkim otrokom včasih ni bilo z rožicami postlano, sploh tistim iz odročnih krajev. Ni bilo obilja, razen kakšne lesene, doma izdelane igračke. Za fante leseni voziček, za deklice punčka iz cunj. Starejši so dobili nove čevlje, tudi hlače, ki jih je sešila priučena šivilja, mlajši so ponosili oblačila za njimi, malo zakrpana in ponošena, a da so le bila oprana! Deklice niso nosile hlač, ker so bile deklice.

»Deklina naj ima kiklo in dolge lase, da se ve, da je deklina!« Tako je bilo! In če je bila deklina najmlajši otrok v družini, je bilo razumljivo, da je morala ubogati ter poslušati vse starejše. Ampak sedaj je čisto drugače! Ko je deklica začela obiskovati osnovno šolo, je že morala po kosilu v široki obtolčeni skledi pomiti posodo, prijeti za metlo in pomesti po kuhinji, zalivati rože na hišnih oknih. In včasih, tako kot drugi otroci, za kazen nanositi iz drvarnice polen v lesen zaboj ob štedilniku. Seveda je bilo polena treba nanositi vse dni v letu, a to je bilo opravilo, ki je bilo otrokom najbolj odveč. Mati je to vedela, zato je bil to eden od njenih vzgojnih prijemov. Kdor je dobil ukaz, naj nanosi drva, je že vedel, da ga je nekaj polomil! Zaušnic in lasanja skoraj ni bilo. Toda grešnik je moral klečati sredi sobe, vsem v posmeh, in ko je minilo nekaj časa in je sam ugotovil, da je kazen pošteno odslužena, je lahko vstal. Moral se je opravičiti staršem z obljubo, da se bo poboljšal!

Vse to in še marsikaj se je dogajalo Heleni. Le v krstnem listu je bilo tako zapisano, to so vsi pozabili in ji poenostavili ime v – Leno! Toda to je bil tudi slabšalni pridevnik, ki se človeka zlahka prime in obdrži, torej – lena!

»Lena, očisti moje čevlje, ne bodi lena! Lena, Lena, zakaj si tako pozno prinesla malico na travnik, lačni in žejni smo, kaj ne vidiš, koliko je ura?!«

Poleti je bilo veliko dela, in ko je bilo seno na lojtrniku pripeljano domov, ga je bilo treba zmetati na zgornji oder senika in potlačiti, da ni zmanjkalo prostora, preden je bila košnja pri kraju.

»Alo, otroci, gremo zmetvat! Dva bosta z vilami premetavala s srednjega do zgornjega odra pod streho, eden bo tlačil pod opažem. Kar dogovorite se!«

Bilo je jasno, da ni imela Lena nikakršne izbire – premajhna je bila še in preslabotna, da bi metala seno z vilami navzgor. Za pod razgreto streho, v pajčevini in prahu, senenem drobirju, ki je dražil preznojeno kožo, pod poševnim opažem, pa je bila primerna! Vsakemu drugemu se je uspelo izogniti temu! Nje pa ni nihče vprašal, ali ji je prav!

V šoli je bila povprečna učenka, kot večina, brez zaščite. Ko so za konec prvega šolskega leta vsi iz razreda staršem odigrali kratko otroško igrico, je dobila Lena najmanjšo vlogo. Ob določenem času je morala glasno deklamirati tri besede na začetnico A! Učila se je, ponavljala in naučila!

»Akramiš! Avša! Ačih!« Vse skupaj ni bilo nič, a starši so se iz srca zasmejali njenemu igralskemu podvigu! Pogosto se ji je dogajalo tako, kot pravi ljudski pregovor, da včasih tudi slepa kura zrno najde.

Ni imela družbe vrstnic, zato se je skušala družiti z brati in njihovimi prijatelji. Ti pa dekleta niso želeli imeti poleg pri svojih malih vragolijah, saj so se bali, da bi vse povedala staršem. Marsikdaj je zato dobila pekočo klofuto in seveda se šla užaljena in razočarana izjokat k mami.

»Kaj pa siliš mednje, saj veš, da so raje sami!« jo je zavrnila ta.

Tako se je nadaljeval čas osamljenosti. Lena je zelo pogrešala družbo vrstnic.

Prva štiri leta v vaški šoli so minila, treba je bilo nadaljevati v oddaljeni osrednji šoli. Tudi ta so hitro minila. Njena mladost je bila v razcvetu, a ne brezskrbna. Kako in kam naprej? Poklicne šole so bile v mestih, predaleč in brez avtobusnih povezav. Internat bi bil predrag … Zaposlitev pri petnajstih!

Prvi teden službe so mojstri vse novinke opazovali, koliko je katera spretna, da so jih potem razporedili na primerna delovna mesta za priučitev.

»Helena, pojdi do delovodje na drug konec delavnice in prinesi prazen zaboj,« ji je naročil mojster. In je šla, počasi čez delavnico proti delovodji. Na pol poti jo je mojster dohitel, prehitel, prijel naročeni zaboj, ki ga sicer ni potreboval, in preden je prišla do delovodje, jo je mojster urnih korakov že srečal nazaj grede sredi delavnice. »Si ti He-lena?!«

Nič ni rekla, a za vso štiridesetletno delovno dobo si je zapomnila mojstrov tempo! Pozneje je bila pogosto za zgled novincem, da se v službi ne sprehaja, ampak hodi hitro!

Dobila je prvo plačo. V kuverti! Kot je bilo takrat v modi, je bila ženska lepo oblečena, če je imela dvodelni kostim. Tako si ga je želela! Ko si ga je vsa ponosna šla kupiti za svoj denar, ji je mati naročila: »Le glej, da boš kupila dovolj velikega, gotovo se boš kaj zredila, da ti ne bo premajhen.«

Na začudenje trgovke v konfekcijski trgovini si je Lena kupila tri številke večji kostim! Še po tridesetih letih, ker je pač ves čas visel v omari in je Lena pridobila le pičli ducat kilogramov, ji je bil – prevelik!

Narava je po navadi do ljudi darežljiva! Vsakdo že ob rojstvu prinese na svet kakšno lastnost svojih prednikov. Na genetiko človek nima vpliva. Posebno rado se podeduje kaj izrazitejšega, kot so štrleča ušesa, orlovski nos, izraziti zobje ali ustnice ali brada … veliko je tega, veliko.

Eno tako hibo je na sebi v ogledalu, ko se je pogledala vanj, opazila tudi Lena. Ob tem se je zavedala, da ne bo nikoli – lepotica. Kmalu je tudi ugotovila, da se fantje ozirajo predvsem za slednjimi. V bojazni, da bi njena mladost preveč dozorela in bi ostala stara devica, se je premlada obljubila prvemu, ki jo je lepo pogledal, zasnubil. Z obljubo – zvestoba do groba! Pa je kar šlo. Iz dneva v dan iz leta v leto. Seveda brez velike, v romanih opevane romantike.

Po letu dni zakona, v pozni nočni uri, je prebudila moža: »Dogaja se, Jože, prosim vstani in pohiti!«

Odpeljal jo je, še ves zaspan, nervozen in tudi srečen, do porodnišnice ter se vrnil domov. Ko ima ženska prvič predporodne popadke, je zbegana, prestrašena, nevedna. Tudi dežurna nočna sestra v sprejemnici je bila nerazpoložena.

»Imate popadke?« je vprašala prišlekinjo, porodnico.

»Kaj? Ali bi jih morala imeti?« je prestrašena Lena vprašala. Nihče ji ni rekel, da bi morala s seboj imeti – copatke!

»Če nimate popadkov, zakaj ste torej tak čas prišli sem?« je bila gospa v beli halji precej nejevoljna.

»A-aja, a ste rekli: popadke!? Seveda jih iiimmmaam!« se je zvila v pekočem krču. Pa vseeno ni šlo tako hitro in zlahka! Še kar nekaj ur je trajalo in vsa nebogljena je poslušala ob postelji stoječi babici, ki sta se mirno pogovarjali – o zadnji modi ženskih nogavic! Sama pri sebi si je v bolečinah zaobljubila, da nikoli več ne bo rodila! Pa se je najedla zarečenega kruha! Kar nekajkrat ji je bilo še dano videti porodnišnico od znotraj.

Pri štiridesetih je ženska mladost na vrhuncu. V tistem času je imela preventivni pregled pri ginekologinji. Ni je skrbelo, saj je verjela, da je njen čas rojevanj že mimo in počutila se je zdravo. Za splošni pregled je bil potreben tudi vzorec krvi in skupaj z zdravstvenim kartonom je vstopila v ginekološko ambulanto.

»Ste v redu, gospa?« jo je s klasičnim pozdravom nagovorila zdravnica in preletela s pogledom.

»Ja, sem v redu, sem,« je rekla in sedla na ponujeni stol. Zdravnica se je posvetila podatkom na kartonu, nato pa vzkliknila: »O, gospa, čestitam!«

Leni je zašumelo v ušesih in se ji v glavi zavrtelo. V trenutku je pomislila, da je iz njenega izvida ugotovljena nepričakovana nosečnost! Oprijela se je roba mize, iz ust se ji je izvil globok vzdih. Kako je to mogoče?! Trenutki tišine in tega dejstva so bili prav grozni.

»Ja, čestitam, gospa! Vidim, da imate prav danes štirideseti rojstni dan!«

A Lena, tokrat od že drugega šoka, še vedno ni mogla spregovoriti.

Življenje je teklo, malo po tirnicah, malo po svoje. Po svoje gredo predvsem otroci. Bil je čas blaginje, napredka, svobode. Drug za drugim so odhajali, se kdaj pa kdaj vrnili številčnejši in starši so bili zadovoljni. Otroci navadno po razgledanosti prehitijo starše, ker imajo tja do tridesetega leta starosti možnost izobraževanja. Zato imajo bolj kakovostno življenje, več splošnih dobrin in precej drugačne poglede na življenje kot starši. Lena je ostala zvesta svojim načelom, čeprav so ji potomci pogosto namignili, da postaja starokopitna!

»Jaz to vem! Toliko in toliko sem stara, imam izkušnje, zato vem!« se je branila njihovih čudnih novosti. Ni se prepirala, le z zdravo kmečko pametjo je utemeljevala svojo dolgoletno prakso in izkušnje.

Dokaj vitalna je dočakala osmi križ – svojo že malo starejšo mladost! Otroci so ji za praznik pripravili praznovanje. Prav vsi so se zbrali! Bilo je živžava, nazdravljanja, objemov in voščil. Bilo je vsega v obilju! A človek v malo starejši mladosti ni več tako željan obilice dobre hrane. Vesel je predvsem, da se zberejo vsi doma!

Slavljenca sta zadovoljna sedela v ospredju velike obložene mize. Ona z novo sivo frizuro, on pretežno plešast, z lepo okroglim trebuhom, ter se vsem nasmihala z mokrotnimi očmi. Resni sinovi – na vrhuncu ustvarjalnosti, galantne hčere – gospe, vnukinje in vnuki – v najlepšem obdobju mladosti ter predvsem razigrana in vreščeča otročad pravnukov!

Bila sta srečna!

»Veš, Jože, ko jih takole gledam,« se je Lena nagnila do naglušnega moževega ušesa in mu glasno zašepetala, »sem najbolj srečna, ker vidim, da ni prav nihče od najinih pravnukov po meni podedoval – štrlečih ušes!«

In praznovanje se je nadaljevalo pozno v noč!

Minka M. Likar