Ob branju se potopimo v svet glavnega junaka in njegovo globoko navezanost na domačo zemljo. Vsak del njegove poti – travnik, sledovi vrta, kolovoz, klanec, domača njiva, senožet – mu sproža v spominu neko drugo sliko iz preteklega življenja. Pred nami kot po čudežu vstajajo podobe in se sestavljajo v zgodbo. In potem so tu roke, ki se jih trdovratno držijo sledovi prsti. Nič ni bolj prvinskega, bolj našega, kot je domača zemlja. Z njo smo nepreklicno povezani.
V. K.

Zemlja za nohti

Cvrčanje ptičjega petja se razobeša nad travnikom. Mirko stoji in gleda oddaljene senožeti, že rahlo zaraščene in spotegnjene daleč v naročje gozda, tako ihtavo razraslega, da ga to ne čudi več. Ujame se v misli, kar stoji. Že trideset let hodim sem gor, prej pa Nemčija, tovarna, mrak … O, ko so bili še mati živi. In spomnim se dne, ko sem z diplomo na gradbeni fakulteti prišel domov, še v ponošenih čevljih, takrat modnih, špičastih, rdečih – kakšen sem bil. Nekakšen vaški frajer in prvi v našem zaselku z diplomo. Pa sem mislil, da bom kar mali šef. Gradbišča, slaba organizacija, kradli so. Naveličal sem se tega, pobral sem se in šel v veliko tovarno, kjer so delali betonske izdelke … Trideset let sem delal, zdaj pa … Čakam, na kaj. Glej, maj, vse zeleno, naš travnik v najemu. In tam je bil vrt, velik, tisti … Kot da spet vidim mamo in brata in sestro in očeta. Mama se sklanja, tolče. Njene gredice, čisto po gradbeniško … Z napeto vrvjo je označevala, do kod sme seči biti katera. Te njene majske priprave. Tu zgoraj se s setvijo ne mudi, ne. Tja do sredine maja je čas, da vse postoriš. Fižol, radič, dve vrsti solate, korenje, čebula, česen pa še nizki fižol …
Saj ne vem več, kaj vse je mama sadila in sejala, v glavnem … vsega je bilo. In ko sem v Nemčijo nesel domači fižol in nekaj čebule – kakšen zaklad je bil to, ko sem si neko soboto skuhal domači fižol in dodal jajca pa domačo čebulo. Lahko bi šel v restavracijo, a sem bil zadovoljen s tistim, kaj zadovoljen, pijan od tistega. Domači okus, domači okus, naš fižol, domača čebula. Na, pa zdaj poglej, niti ni več videti, kje je bil vrt; malo že še, no, tisti rob, tam je trava privzdignjena. Sosed pase, pa krave vse potlačijo, tako izginjajo ti robovi, od njive od vrta. Njiva, žitni snopi, še zadnji, tam, kaj vem leta 1980. Takrat je bilo. Prišel sem na krajši dopust, bahal sem se s fotoaparatom in posnel žanjice. Tiste fotografije, kakšno vrednost imajo danes, bog se usmili, ga stresa.
Premakne se na kolovoz, da bi šel vse do gozda in se nadihal. Žanjice, žanjice, mu žge v glavi. Živo vidi tiste ženske, ena je bila celo v modri trenirki, si misliš, v trenirki – sinovi, raztegnjeni, ker je sin treniral, nogometaš je bil, kar dober, leto dni starejši od mene, na, pa ga ni več … Res je bil dober, spreten, trmast, pilot, pa … Vidim njegovo kuštravo glavo, slišim njegov smeh, vidim ga, kako spi na žogi v razredu pri zgodovini. Oh, tisto, sedmi razred … Ko ga je učitelj vprašal, kaj je bilo pomembnega leta 1903, je rekel, da se je takrat rodila njegova stara mama. Take je imel, naš Lojzi … In dobro mu je šlo risanje, tudi tehnično. Joj, nekoč sem pozabil doma skico za tehnični pouk. Pa mi je na hitro narisal in sem oddal. Rešil sem se. In ko smo igrali zadaj za šolo, ni ga bilo, ki bi ga ustavil, ni ga bilo. Slalom je vozil z žogo med nami, enkrat pa, direktno v zbornico na pladenj s kavo, o bog. Ravnateljica je zaplenila žogo, vsi smo dobili neke kazni. In potem so krajani le izglasovali, da se ob šoli uredi igrišče, pa se je uredilo.
Danes, danes je seveda drugače, šola je nova, igrišče, telovadnica, samo otrok je manj v vseh petih vaseh tu zgoraj. In Anika … hči nekega … Njene črne oči, o katerih sem sanjal. Nič, pismo sem ji poslal, dal njeni starejši sestri, ki je delala v gostilni in … Škandal je bil, ker je sestra pismo odprla, ga prebrala, potem so pa vsi vedeli, da sem se zaljubil v Aniko. O tisti maj, osmi razred. Kako sem jo gledal, tam na robu igrišča. Kaj je bilo z njo potem, kmalu se je poročila, takoj po osemnajstem rojstnem dnevu, sin se ji je ubil z motorjem, ta novica me je našla tudi v Nemčiji. Saj sem jo še videval, a je plamen ugasnil, je. Prišle so druge, tiste v Nemčiji in potem moja Silva.
Ah, spomini, spomini, odkimava in lovi sapo, ker je klanec kar strm in razrit od aprilskih nalivov. Ob panju stare smreke se ustavi. Nobene smreke ni več, vse so požagali, morali so jih, premišlja. Pogleda proti stari garaži, ki zdaj čaka, da se bo stopila z mladim bukovjem.
Moja prva gradbena preizkušnja, se nasmehne. Vaščane je zanimalo, kako bo zidal nekdo, ki študira za gradbenega inženirja. O, ja pa mi je šlo, lepo počasi. Pomagal mi je stari oče, ki se je spoznal na zidarijo, oče niti ne, on je bil gozdar. In on je navijal, da bi študiral gozdarstvo, pa me ni prepričal, ne. Že kot otrok sem delal ceste v kupu peska, zidal hiške, mostove, skakalnico v snegu. Sploh ni bilo vprašanje, kaj bom študiral po gimnaziji, ne, nikoli ni bilo dvoma. Kmetija, ah, kaj bi jaz tu. Vse je premajhno, največ za dve kravi, največ. In njiva in vrt, gozda dva hektara. Kaj bi s tem, kaj bi. Vem, da sem se od vsega že zdavnaj odtrgal. Hišo imam v mestu, vnukinjo, vnuka … Ah no, nihče ne bo več tu kmetoval, mrtvo je, oddano, najemnik bo še vztrajal, njegov sin tudi. In popravilo hiše, očetova želja. Pa smo jo, maj je bil, mama, mama … melje Mirko v mislih in se le odpravi do vrha hriba, kjer se gozd sklene in se razpotegne pod hribovje. Naprej je pelje samo ozek kolovoz, predviden, da bo razširjen v gozdno cesto.
Majske sence ga zalivajo in tesnijo. Šum vetra otresa mlado listje in pušča razpihane veje, da skoznje plane sonce, ki je že pregrizlo severno oblačje – napoved je že taka, da je možnost neviht. Počasi gre naokrog, da bi prišel do razgledišča. In se ustavi. Pod njim se razlije strma senožet in razpadajoča hiša ob gozdu. Kolovoz se beli med mlado travo, rumen grm se je obupno razrasel. Najemnik je obljubil, da bo na jesen počistil grmovje za hišo in odstranil tudi tisti grm, pa ga ni. Ja, takrat smo hišo za silo popravili, po očetovi smrti. Betonske plošče, sam sem preračunal statiko in določil, kakšne plošče bodo. To bo še dolgo vezalo hišo skupaj, ampak streha, streha je pa dotrajana in zamaka. Ne moremo se zmeniti, kdo bi plačal popravilo, teta noče, sestrična noče, jaz nočem. Tako je to, če ima hiša več gospodarjev, jaz sem lastnik dveh tretjin, teta spodaj tretjine, soba, kuhinja, souporaba garaže, kleti, podstrešja. Kaj bi s tem. Oni navijajo, da bi hišo kar podrli in naredili novo, sodobno počitniško hišo. Smotrno bi bilo, a sem preveč čustveno navezan na to. Ne morem, ne morem. Ne bi zmogel pogleda na to, kako rušijo hišo, kako je ni več. Ne, tega ne bi zmogel. Dokler bom jaz živ, naj hiša stoji, potem, potem pa me ne briga. Moje potomstvo se za to ne zanima, sinova ne. Pravita, da je tu dobro samo za medvede.
In tisto poletje, cement, tramovi, vsega je bilo dovolj. In mama je prišla v mesto, da bi na banki podpisala pogodbo za manjše posojilo; preračunal sem, da bo to ceneje, ker so bili taki časi, da so bili krediti zelo poceni. Kakšno gospodarstvo smo imeli, bog se usmili. Najel si manjše posojilo, na koncu pa odplačeval drobiž. Prišel sem iz Nemčije za tri dni, da uredim z mojstri, dam napotke, načrte, vse sem uredil, daljšega dopusta tistega maja nisem dobil, ker je naše podjetje delalo v treh izmenah. Pa pride mama, v lepi obleki, z ruto. Najprej sva šla na kavo, tam še nisem videl … In sva šla na banko, v veliko ovalno pisarno k referentki za posojila. Pogovorili smo se kako in kaj, potem pa, v tisti bleščeči svetlobi, ko je mama podpisovala dokument, sem videl, da ima še nekaj zemlje ob nohtih. O, kako me je to prizadelo. Saj ne da ni skrbela za čistočo, bog ne daj, čista ženska je bila, a naglica tistega jutra … Najbrž je bila malo prej še na vrtu in … ne, ne, ne vem, kako, a sem videl rjavo zemljo okrog nohtov – in nohti so bili malo daljši kot po navadi, pa tudi za njimi je bila še zemlja. O vem, kako se zemlja zagrize pod nohte, vem. Težko jo spereš, ko se prisuši. Prekleto dobro vidim tisto sliko, kako podpisuje, kako se še enkrat skloni nad papir, mrmraje bere in šele potem podpiše. Podpisal sem se tudi sam. Ko sva opravila na banki, sem jo povabil na kosilo. Nisem ji omenjal zemlje za nohti ne, nikoli. Vem pa, da sem jo spraševal, kaj je počela zjutraj. Priznala mi je, da je popravljala gredice za grah in stročji fižol, da je morala, da bo kupila seme v mestu in bo popoldan vse ponaredila.
Ah, zemlja za nohti, je na glas vzdihnil Mirko in se spustil čez senožet. Čutil je, da ga noge ne držijo več dobro. Čez zimo se je zasedel. Malo se je že sprehajal, a manj kot zadnja leta, manj, pa bo treba, se je odločalo v njem. Vrnil se je na travnik, gledal je krtine. Sklonil se je in zaril roko v zemljo, toplo, vlažno. Vzdignil jo je, ovohaval zemljo in gledal, kako se mu je natlačila za nohte, malo daljše kot navadno. Gledal je in gledal rjave sledi in temno podnohtje. Tako je to, če imaš zemljo za nohti, tako, si kima in gre do avtomobila. Roko je obrisal ob travo, a nekaj zemlje je ostajalo za nohti …
Bojan Bizjak