Njen abraham

Manica je tiste dni hodila nalahno naokrog, kot bi bila peresno lahka. Sledila je nežnim strunam svojega srca. Na njena vrata je trkal abraham. Bila je čisto raznežena, čeprav takšnih čustev ni pogosto kazala. Najbrž je mit o abrahamu v njeni okolici pripomogel k takšnemu počutju. Za takšno obletnico so si mnogi pripravili pravcata praznovanja, nekateri so šli na dopust in obiskali različne kraje. Na tihem se je spraševala, kako bo praznovala ona. Ali sploh bo? Jo bo prišel kdo pozdravit? Ni si delala velikih obetov, da razočaranje ne bi bilo preveliko. Po petdesetem stopiš v zrela leta in se posloviš od otroštva, mladosti, s tem prehodom se navadno končuje zelo dejavno obdobje v življenju. Vse to je slišala od drugih in sama ni veliko razmišljala o tem. Počutila se je še na vrhuncu moči.

Z možem Tonetom je živela na manjši kmetiji in prevelikega lagodja ni poznala. Razkošje je občutila v življenju z naravo, saj je poznala vse skrivnosti letnih časov in bila del njih. Vsakodnevno življenje na kmetiji ji je odmerjalo svoj ritem. Včasih si je vzela nekaj časa, da je vnukoma spletla pulover in jopico ali naredila igračko. S tem jima je naredila veliko veselja in tudi sama je bila ob tem srečna. Pri pletenju je urejala svoje misli in jih postavljala na pravo mesto.

Neko popoldne, skoraj tik pred njenim rojstnim dnevom, se je pri njih oglasil poštar.

»Pošto imam za vas,« ji je izročil kup pisemskih ovojnic. Manica se je zdrznila. Po barvi ovojnic je ugotovila, da niso navadna pisma.

»Kako lepo, da ne prinašate samo položnic,« se je z veseljem zahvaljevala pismonoši. Z rahlo drgetajočo roko je začela odpirati pisma. Solze so ji začele siliti v oči. Toliko lepih želja od sorodnikov, prijateljic … Ponekod pa je bil poleg voščila priložen še bankovec. In ko je odpirala pismo tete, ki živi daleč v tujini, od ganjenosti ni mogla zadržati solz. Dobra, draga teta, ki živi daleč v tujini, ji je poleg lepih želja poslala toliko denarja, da se je počutila kot otrok, ki si želi en bonbon, pa jih namesto tega dobi celo košaro.

Nihče ni pozabil nanjo. Še priletna mama ji je poleg vsega napisala ganljivo čestitko. Čutila je, da je njen mož Tone te dni še bolj nežen in pozoren do nje. Večkrat je namesto nje zunaj opravil delo, da je lahko bila pri svojem opravilu. Kakor bi se tudi njega dotaknila njena petdesetletnica. Saj žena ni vsako leto abrahamka.

»Bodi še naprej takšna, kot si bila do sedaj,« jo je močno objel in stisnil k sebi tisto jutro, ko ji je navsezgodaj voščil. »Zdi se mi, da ti nekaj pripravljajo. Pripravi se, da jih pogostiš, ko pridejo,« ji je naročal, sam pa odšel, da opravi okrog hiše. Manica se je lotila pripravljanja jedi. Pri njih je bila takšna navada, da so slavljenko prišli pozdravit, ji postavili slavolok in naredili maskoto, ki je bila njej najbolj podobna. Novica, da pridejo, jo je močno razveselila. Zato se je še bolj potrudila in pripravila najboljšo jed, kar jih je znala, saj se za tako priložnost to tudi spodobi.

Ko je končala delo, si je oddahnila. Navdajalo jo je vznemirljivo pričakovanje. In res. Kmalu je bilo slišati po poti, ki je vodila do njih, trobljenje avtomobilov, kakor bi se svatje z nevesto in ženinom peljali od poroke. Ko so se pripeljali do njih, so sorodniki in sosedje stopili iz avtomobilov in na dvorišču je zavrvelo. Eni so postavljali slavolok, drugi so na stol nameščali lutko babico, ki plete, drugi so obešali balone in trakove. Seveda niso pozabili na slavolok pribiti tablo s številko petdeset. Manica je komaj sledila dogajanju. Mlad fant je raztegnil meh harmonike in zapel: »Dobrodošla, abrahamka. Glej, da ti ne boš zaspanka …« Zdelo se ji je, da se pravkar vrti film, ona pa igra v njem. Vsi so hoteli priti do nje, da bi ji segli v roko in čestitali. Manica je žarela od sreče. Polna lepih želja in pristnih objemov jih je povabila v hišo, kjer je bila miza že pogrnjena.

Ko so gostje sedli za mizo, je potrkalo na vrata. Vstopila sta smejoča se hčerka in zet s torto v roki.

»Draga mama, da bi ostala še dolgo let zdrava in srečna med nami.« Manica je solznih oči sprejemala čestitko. Mož Tone je začel polniti kozarce.

»Življenje je kot dobro vino. Treba ga je uživati počasi in dolgo. Naj bo ta misel za našo abrahamko in vse nas!«

Vsi so dvignili kozarce, zapeli zdravico in začeli nazdravljati Manici, da bi bilo njeno življenje polno ljubezni, dolgo in lepo. Harmonikar je spet raztegnil meh, Manica in Tone sta zaplesala. Vsi so jima začeli ploskati po taktu.

Po dobri hrani je vino teklo in pognalo kri po žilah.

»Nikoli nisi peljal Manice na morje. Zdaj bi pa že bil čas, da to storiš. In si vzameta dopust, preden vama bo starost in bolezen vzela voljo,« je bil najglasnejši Jožko.

»V toplicah bi se izognila prevročemu soncu,« je ponudila drugo možnost Micka.

»Če ne drugega, dobro fešto napravita, da se bomo naplesali, kakor na mojem abrahamu,« se je pohvalil Francek. »In boš še enkrat zaplesala kot mladenka.« Vsak je v svojih mislih prikimaval, da Manica in Tone res ne smeta izpustiti te priložnosti.

Ko je navdušenje začelo pojenjati, so nekateri začeli vstajati.

»Pridi kaj naokoli, da ne boš samo doma,« so jo vabile znanke, ki so že odhajale. Manica se je nasmehnila in se vsem lepo zahvalila, da so prišli. In za vse darove.

S Tonetom sta obsedela sama za mizo. Toliko lepih želja je bilo izrečenih. In ko je pogledala in prebrala vsa voščila, se je marsikje poleg našel še denar. Manica ga je začela šteti in ni mogla verjeti. Še ni nikoli imela toliko denarja, da bi lahko sama razpolagala z njim. Z možem sta skupno gospodarila in denar je šel iz ene blagajne, navadno je bil dvakrat obrnjen, preden je odšel iz rok. Poleg voščil je bilo ponekod pripisano: »Denar porabi tako, da boš imela kaj lepega od njega in lep spomin na tvojega abrahama …«

Sede ob mizi je zbirala vtise o dnevu, ki se je odvrtel pred njo in se skoraj že izgubljal. Hvaležna je bila vsem, ki so ji izkazali tolikšno pozornost. Najprej možu in svojim domačim, ki so z njo delili vesele in žalostne trenutke v njenem življenju. Tudi sorodniki in sosedje niso pozabili nanjo. Spomnili so se je vsi tisti, ki so jo imeli radi, in tudi ona je imela rada njih. Hvaležna je bila za življenje, ki ji je bilo dano, da je dočakala petdeset let. Slišala je, da ženski prinese abraham drugačno, novo življenje.

Sosede so jo povabile, naj pride k njim pogosteje na obisk. Da je vedno dobrodošla. Ona pa je bila včasih tako rada s svojimi mislimi in kaj ustvarjala. Tokrat se jima je ponujala priložnost, da gresta z možem na dopust, ki sta ga vse življenje odlagala. Mladi bi ju že nadomestili pri delu.

Manica je sanjala o Piranu. Blizu ji je bila umetnost. Kot je videla po slikah in televiziji, je čutila, da je Piran ravno takšen kraj, kjer bi se kot v sanjah sprehajala po njegovih ulicah, Tartinijevem trgu, ob kamnitem pomolu, trgovinicah, ki so kot škatle tiščale skupaj. Tam bi kupila kaj malega za svoja vnuka. Prav nikogar ne bi izpustila. Možu bi kupila modro srajco, sebi pa rožnato krilo. Samkrat in edinkrat bi ji za vse življenje to ostalo v nepozabnem spominu. Tone bi raziskoval okolico, ona bi sedela na pomolu, namakala noge v slani vodi in opazovala galebe, kako se s krili dotikajo morja. In če bi lahko videla sončni zahod na morju in poljub neba z vodno gladino ob nevihti … Ni si znala predstavljati, ali bi si potem kdaj koli mogla še kaj lepšega želeti. Te sanje je leta in leta nosila v srcu in upala, da se jima bodo s Tonetom nekoč uresničile. In sedaj? Vse to imata skoraj že v rokah. Za ta denar bosta lahko doživela vse to in še kaj povrh.

V tej popolni svobodi, ki se ji je ponujala, skorajda ni mogla verjeti, da je lahko res, kar si je zamišljala. Popolne svobode skorajda ni poznala. Vedno je bila ujeta v družinsko in kmečko življenje na vasi. Vedno je verjela, da so stvari, ki ustvarjajo popolno svobodo, tako pomembne, če ne še pomembnejše od svobode same. Vedela je, da njena svoboda in sreča sežeta do tja, do koder se razprostira neprizadetost ljudi okoli nje.

Čakala je, ali bo Tone kaj rekel. On pa nič. Pogledala ga je. Izraz navdušenja, ki je maloprej polnil oba, je počasi ugašal. Mednju je lezla senca tesnobe in nelagodja. Kot črna slutnja, da so te njene sanje le sled nekega privida, je prihajalo spoznanje, da je trdo življenje prekril včasih pogled izza rožnatih očal, ki si jih je ob občasnem navdušenju nadela.

V tistem trenutku se je odločila.

»K trgovcu Poldetu pojdem. Že tri mesece je, odkar sem bila tam. Prosila sem ga, ali lahko počaka … Takoj ko bomo lahko, mu bomo plačali dolg. Sedaj lahko.« Tone je srepo zrl predse, kot da ni slišal besed, ki jih je pravkar izgovorila njegova žena. Dobro je vedel, da nista plačala vsega materiala, ki sta ga potrebovala na kmetiji. Abraham ga je tako prevzel, da zasenčil vse drugo. Tudi dolg, ki ga je bilo treba poravnati.

Manica je še enkrat preštela ves denar.

»Čim prej plačam, bolje bo,« je rekla sama pri sebi, vzela denar in z naglimi koraki odšla.

»Prinesla sem denar, ki ga dolgujeva z možem,« je rekla ugaslo in položila denar pred trgovca Poldeta. »Pa hvala, da ste počakali.«

Vedela je, da je tisti trenutek dala od sebe ves denar, ki ga je dobila v dar ob svojem praznovanju. In vse svoje sanje. Povesila je ramena, kot da je težko breme padlo z nje, obenem pa se je počutila kot otrok, ki so mu pravkar vzeli iz rok dragoceno igračko.

Z nekaj drobiža, ki ji ga je vrnil trgovec, se je odpravila domov. S Tonetom sta se srečala na dvorišču. In ko sta šla drug mimo drugega, sta pogledala v tla in odšla vsak na svojo stran.

Tisto noč je Manica sanjala o lepi črni ženski torbici, ki jo je nosila v roki. Z njo je šla v neki neznan kraj. Na razpotju cest je odložila torbico, da bi šla na drugo stran pogledat v galerijo, kjer so razstavljali umetnine. Ko se je vrnila na kraj, kjer je odložila torbico, te ni bilo več tam. Iskala jo je in iskala, a je ni našla. Šele tedaj je zaznala, da je bilo v njej vse njeno premoženje, kar ga je premogla.

Od žalosti se je v hipu zbudila. Spomnila se je včerajšnjega dne. In svoje poti k trgovcu Poldetu. A navsezadnje, dolga ni bilo več. In odslej bo mirneje spala, tudi brez črne torbice.

Gotovo je Tone želel kaj reči, a je v tistem trenutku beseda neizrečenega obvisela v zraku. Manica je odšla v dnevno sobo in stopila k omari, kjer je skrbno hranila revije za ročna dela in vzorce, ki si jih je sčasoma izdelala že sama. Začela je iskati med njimi in našla enega za vezenje z motivom narave. Kot tolikokrat je to storila tudi sedaj, ko je iskala svoj mir, da bi se zavarovala pred hrupom in brazgotinami življenja. Začela je vesti novo vezenino.

Štefka Bohar