Pripovedovalec zgodbe sam samcat sredi dopustniških dni počiva na pomolu in preplavljajo ga spomini. V zanimivi asociativni tehniki, značilni za kratke zgodbe Bojana Bizjaka, se mu porajajo vedno novi in novi spomini na poletja davnega otroštva na domači kmetiji, na starega očeta in njegovega brata Jozla, na babico in mamo. In potem je tu duhovita podoba družinskega izleta v Izolo 1975, kamor gredo s staro katrco. »Kako vse vidim, kot film mi teče v glavi, kot film,« pravi pripovedovalec. In zares se pred nami na koncu razvije pravi filmski prizor, prežet z nemalo duhovitosti. Zares, koliko možnosti ponuja kratka zgodba.

V. K.

Pomol

Na pomolu je jutranji mir. Sedim in gledam pohlevno valovanje, ki prav počasi obliva nekaj skal, malo črnih, malo sivih, velikih. Ožgana ramena me skelijo; ni bilo prav, da sem tako ležal na soncu že kar prvi dan, ne. Pa bi moral vedeti, da bo tako … Po toliko letih, po petih, spet na morju, z vsem tem v glavi. Spal sem slabo, komarji so brenčali in klimatska naprava … Slabo mi je od vseh teh naprav, ne prenašam jih. Še v avtu se raje vozim z odprto šipo, da mi veter vleče, čeprav pravijo, da prepih škodi, pa ja, nič mi ne, prav nič. Morda takrat, ko sem imel zobobole … Ta dopust, sam … Pa bi raje izbral kakšno kmetijo v hribih. Mogoče je pa že bolje tako, da peklina spominov ostaja nekje daleč, zdaj ko sem … ko sem abstinent. Plehek bo ta dopust, brez pijače, brez veseljačenja. Pa bo šlo. Moralo bo. Še en jutranjik tamle sedi in kadi. Starejši je od mene in bolj debel, tamle gre še eden, žensk pa še ni, seveda … Nič, pa naj priprhnejo spomini.

Kakšen čas je to bil, kakšna jutra, polna metuljev nad redmi in blesketave rose, vsi tisti biseri, jaz pa v rdečih gumijastih škornjih tečem čez redi in si domišljam, da sem atlet, ki teče čez ovire. Kolikokrat sem živel v domišljijskem svetu, oh. In kako sem vozil traktor, no … Na starem vozu, ki je imel sprednja kolesa večja, ne, narobe, zadnja je imel večja, zadnja, ja. Tam sem si naredil sedež in volan iz železnega pokrova kangle, že ves zarjavel je bil. Nabil sem ga na kol in potem sem imel svoj traktor. Prdel sem, se slinil, brisal in oponašal traktor, ki so ga imeli v soseščini, neko staro reč, menda fergusona, z značilnim glasom, kadar je šel v klanec. Tam so samo strme rebri; kjer je le malo ravnine, imajo njive. Krompir, fižol, solata, čebula, korenček, za drugo ne vem. In sadje, slabo uspeva tam zgoraj, slabo. Mama je tu spodaj pobirala jabolka po vasi in jih nosila tja gor.

Takole sem se igral, da … Stari oče, molčeči hribovec, me je gledal izpod večnega lovskega klobuka in odkimaval. V trdi hribovski govorici mi je rekel: Fant, kar daj, kar igraj se, ko boš velik, se bo pa življenje s teboj, ja. Včasih me je povabil v gozd in mi kazal sledi zajcev, lisic, košut, srnjakov, tudi jelenje so bile. In enkrat sva naletela celo na sledi risa. Počitnice so hitro minile, navadno v sredini julija, ko so tam gor še imeli košnjo. Pri njih ni bilo mehanizacije, ne. Star vol je vse privlekel domov, počasi je šel, a je šel. Saj niso imeli dosti njiv in senožeti, več gozda, dve kravi, vola, dva prašiča, kokoši, dve mački in psa, tisti pa, o joj, tisti je imel pa svojo filozofijo.

Na neki način sva bila prijatelja, pokroviteljski je bil do mene, prav vdan pa je bil samo gospodarju, samo njemu. Če mu je le namignil, pa je ubogal. Le enkrat samkrat je šel z mano sam v gozd. Še sreča, sicer ne bi znal nazaj iz tistih globač, kjer so bile take teme, o … In pes je našel pot, bevsknil, me čakal in šel naprej. Ime mu je bilo Rudi, ne vem, zakaj tako človeško ime, ne vem. Do stare mame je bil dostojen, do drugih pa zadržan. In ko je jedel, si moral biti vsaj meter oddaljen, sicer … Na to so me opozorili. Enkrat sem bil preveč predrzen in sem s palico dreznil v obtolčeno modro skledo, iz katere je hlastoma jedel krompir in ostanek golaža. Pa je s tako ihto bevsknil proti meni, da sem kar odskočil. Stari oče mi je požugal in psa takoj umiril. Prijel je skledo in mu jo nesel pred hišo, samo njemu je bilo to dovoljeno.

V hiši so imeli še starega Jozla, brata od starega očeta, tisti pa … Slinast pijanec in čvekač. Z vsemi se je prerekal, na vse je bil jezen. Na skrbi je imel vola, samo on, njegov je bil. In pomagal je na kmetiji, saj … Kam pa naj bi šel, tak, s tremi zobmi, plešast, star, nekaj čez šestdeset, pa je bil videti že zelo star. Z volom je pa znal, samo njega je zares ubogal. Pa saj je tudi skrbel zanj. In ko je bila osamosvojitev, to je še dočakal, je tistega vola še imel, privezal mu je novo zastavo na rog in šel z njim na vozu do gostilne v spodnji vasi. Kričal je, da so volitve zato volitve, ker smo vprežni voli … Še dve leti po tistem je živel. Voli na volitve … Kmetija je šla … Mama, naša mama, je ni ohranila z molitvijo. Njena mama se je tja gor priženila iz dolinske bogate kmetije in si je to vse življenje očitala. Bilo je pač tako, zanosila je na gasilski veselici … Črni časi, vol, zastava … In čemeren, no včasih je bil za hece – zelo spremenljive volje je bil, zelo, ta naš ded, s starim mastnim lovskim klobukom in hudim psom, ki je bil mešanec.

Nič več ni tam zgoraj, nič, podira se. Žlahta se je ustrezno skregala, ne morejo se dogovoriti, kdo bi imel, kdo bi popravljal. Moj oče je rekel, da so tiste rovte dobre le za medvede, ne pa za ljudi. In je znal povedati, kako so ljudje včasih pozimi, bolj na pomlad, prihajali v dolino in prosjačili za krompir, kadar so bile letine tam zgoraj slabe.

Mamin oče je bil samo enkrat na morju, prvič in zadnjič, neverjetno. Tisti izlet v Izolo, leta, čakaj, čakaj … Oh joj … 1975, oče je kupil novo katrco, pa je povabil taščo in tasta, pa še mene so vzeli. Mama je ostal doma, ker, kaj je že bilo!? Menda je svinja imela mlade in je morala dežurati, ja. Pa prav tak lep dan je bil, začetek julija, čakaj, a, ne, spričevalo sem že imel, ja. No, pa se mi zgodaj odpravimo, na soboto. Dedek je vse plačeval, pijačo, sladoled, kave, kosilo nekje ob cesti, v Senožečah, ja.

Ko pa je prišel do morja, to je bila slika. Bil je v staromodnih hlačah, sicer zlikanih, trdnih, v črnih čevljih, črnih nogavicah … Kako vse vidim, kot film mi teče v glavi, kot film. Šli smo prav do vode. Babica je počepnila in si umila obraz, potem je zajela vodo in jo okušala. Nakremžila se je in jo izpljunila. Rekla je: Madona, ta voda pa žge, o bog, kako žge. Dedek pa je sedel na skalo, si prav počasi vihal rokave bele srajce, potem je najprej sezul levi čevelj, pa desnega, sezul nogavici, si privihal hlačnici daleč nad kolena, vstal in gromko rekel: Tako, morje adrijansko, tako, star Tepanjc gre vate, kar pripravi se. Najprej je previdno dal v plitvino belo stopalo, čisto previdno, krožil je po vodi in se pačil. Potem drugo, zdaj je jezik dal med ustnici in globoko zavzdihnil. Rekel je: Madona je velik ta lavor. Vsi smo se zasmejali. Oče ga je podprl in ga spodbujal, da je zagazil v globljo vodo. Ko je bil skoraj do hlačnic, je razprl roki in gromko zapel: Buči, buči morje adrijansko, nekdaj bilo si ti slovansko. Sprehajalci za nami so se nasmihali, k sreči, še ni bila turistična poplava. Pa sem res zamešal, v maju je bilo, v maju. No? Kar stal je tam naš dedek in pel, oče pa mu je celo pritegnil in se tudi sam sezul in šel v vodo. Jaz sem s sladoledom stal malo vstran in si misli: Bedaka, kmetavzarska …

Potem se je opogumila tudi babica. Sezula si je staromodne čevlje, skrbno zatlačila nogavici, si privzdignila krilo, da so se videle močno izražene žile na spodnjih mišicah – tiste modre, velike … joj. Držala je privzdignjeno krilo in prav počasi brodila v vodo. Kar nenadoma se je od nekod vzel večji val, bržkone je tam daleč rinila težka tovorna ladja proti Kopru, in jih opljuskal do pasu. To je bilo cviljenja in smeha. Babica se je sekirala, da ji bo ta voda razžrla krilo, dedek pa je rekel, da bo slan ko klobasa, da bo presoljen, še za ljudožerce ne dober. Take je metal in se lovil. Oče je pa skoraj omahnil na spolzkih skalah. Ulovil se je in zgrabil dedka za močno ramo. Počasi sta le prilezla iz vode. Oče je otresal nogi. Dedek pa je strmel v pordele noge in stal na vročem kamnu. Hudič mora biti spodaj, da tako grejejo te skale, hudič kuri spodaj. No, se bom kar tako posušil. Ko se je voda posušila, so vsi imeli bele robove na oblekah, to je bilo jadikovanja, to. Pa jih je oče potolažil, da gre to dol z navadno vodo, da je samo sol. In je dedek začel zgodbo, kako so včasih sol šparali za koline, da so dostikrat jedli neslane jedi.

Ja, ja, morje, morje … me izžema. Odpijem sok, ki ga nosim s seboj, vitaminski, za zjutraj … Morje, nikoli mi dalo velikega navdušenja, nikoli. Odkar sem v novem stanovanju, še nisem bil na morju. Pa ja, morje. Vedno je bilo samo pijančevanje in vse drugo. Ladje, to … Ladje sem občudoval, mornarsko življenje malo manj. Smešen sem bil, vedno samo hotel, plaža, hotel, zvečer pa okoliške gostilne in bari. Nekaj srečanj, nekaj soli na koži, veliko zapravljenega denarja, za nič. Če bi letos šel že prej, ne, ne … Saj bi moral že rezervirati. Umirajoči avgust. Lea, ta moja, ona … Lani sta še šla, s prikolico sta šla, ki jo ima pokojni spravljeno na očetovi kmetiji. Tam še kmetujejo, njegov brat je prevzel, lepo je vse uredil. Malo mu je podoben, po duši ne vem, po telesu pa že. Druga duša, da, super računalnik, ki odloča o vsem. Svoj program ima in po njem se ravna telo, ni druge. Je pa dobra plavalka, zelo dobra. Vsi moji bifejaši, ah … Jih kar vidim, kako lezejo v zdrizek časa, vsi po vrsti. Nihče si noče priznati, da je pijan, da je zapit. Lahko bi jih našteval, ne zdaj, ne. Morje, avgust, vitaminski sok … Lea, vdova, oh … Tudi njen je pil, tudi. Morje, izplakni me …

Bojan Bizjak