V Pisani njivi tokrat nova zgodba in vabilo k sodelovanju na božično-novoletnem literarnem natečaju. Zgodba gospe Marije Deželak  je iz resničnega življenja, govori pa o tem, da ni za spremembe nikoli prepozno in da se moramo truditi uresničiti svoje sanje in izpolniti želje – kajti le pogum in volja štejeta. Korak iz ustaljene smeri nam bo pomagal, da bomo zadovoljni s svojim življenjem.

Te dni v uredništvu že premišljujemo o vsebini praznične in božične novoletne prilogo, v katerih bomo objavili tudi vaše zgodbe in pesmi. Vabimo vas, da nam pošljete svoje literarne prispevke na temo Decembrski čas v zgodbah in pesmih. Zgodbe naj bodo dolge do največ 7000 znakov s presledki ali približno tri do štiri tipkane strani. Svoje prispevke pošljite najpozneje do petka, 11. decembra 2020, po elektronski pošti na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si ali po navadni pošti na naslov: Kmečki glas (Za literarni božično-novoletni natečaj), Vurnikova ul. 2, 1000 Ljubljana. Vse objavljene pesmi in zgodbe bomo kot vsako leto, nagradili z lepimi knjigami.

V. K.

Nikoli ni prepozno

Tako pravi pregovor, in to drži. Potrjeno. Veliko ljudi poznam, ki so spremenili svoj način življenja, se preoblikovali, doštudirali, zamenjali službo, partnerja, se preselili ali  kako drugače sprejeli izzive, izkoristili priložnosti, se opogumili …, ko so bili že skoraj prepričani, da je prepozno. Pa ni bilo.  Le odločiti se je bilo treba! Kaj jih je pripeljalo do želene, usodne odločitve, vedo le oni. Mi, zunanji opazovalci, njihove spremembe lahko le vidimo, opazimo, jih primerjamo, ne poznamo pa njihovih občutkov. In prav za to gre – za občutke.

Jože je bil možev poslovni sodelavec, z leti pa je njuna vez prerasla v prijateljstvo in rad je prihajal v naš dom na deželi. Živel je v mestu, v bloku in močno je pogrešal kmečko okolje, povsem drugače od žene, ki se je tam dobro počutila. A tudi ona je z otroki večkrat prišla z njim, v naravo in mir, kjer si človek odpočije telo in duha. Vsakdo potrebuje to. Bila je lepa, prijetna gospa, izbranih besed in prijaznega nasmeha. Precej starejša je bila od mene in rada sem prisluhnila njenim zgodbam o mestu in  družini, ki jo je zapustila, ko si je ustvarila svojo, daleč stran od rodnega doma.  Še vedno je hrepenela po vonju morja, oljkah in modrini neba, in če je le utegnila, je za nekaj dni odpotovala k svojim. Zelo je bila navezana nanje in tudi oni so jo redno obiskovali. Družina je močna vez, prepletena z mnogimi dogodki in spomini nanje, mogočna v svoji veličini in ljubezni tistih, ki so povezani v njej, je rada poudarila, kadar je beseda nanesla nanjo. In prav zaradi tega svojega prepričanja je vedno znova oproščala, verjela in vztrajala v svoji, kljub moževi odvisnosti od alkohola. Z leti je postajalo vse huje, skoraj ni bilo dneva, da bi zmogel brez njega, in iz prijetnega, nasmejanega moškega je postajal vedno bolj agresiven in neprijeten.  Iz urejenega moža je postajal zanemarjen, njegove besede so bile večkrat neprimerne, izgubljal je nadzor nad samim s seboj. Trpela je služba in delo, trpela je družina in trpel je on sam! Kadar je imel svojih pet minut streznitve, ki so bile vedno redkejše, je z odprtimi očmi sanjal o vsem mogočem, kaj vse bo še naredil, in si ustvarjal predstave, ki niso imele resničen podlage.

Nato se je zgodilo. Po dolgem času se je nekega večera pripeljal naokrog. Bil je strt in prestrašen. Iskal je svojo ženo, ki je zapustila skupni dom in odšla neznano kam. Otroci mu niso hoteli ničesar povedati, samo tisto, kar jim je naročila: vrnila se bo pod pogojem, da se gre zdravit! Jokal je kot dež, jokal je on in jokal je alko. Tolažili smo ga, da se bo vse uredilo in da bo gotovo prišla nazaj. Kaj več si nismo upali reči. Sam bo moral dojeti in sprejeti odločitev.

In jo je. Kmalu je odšel na zdravljenje in dolgo se nismo se videli. Izvedeli smo tisto, kar je bilo zanj najpomembnejše: žena se je vrnila in mu stala ob strani. Otroci prav tako. Družina je stopila skupaj in mu pomagala. Ni šlo zlahka.  Leta pozneje, ko nam je pripovedoval o vsem, kar je dal skozi in razodel svojo kalvarijo, kaj vse je pretrpel in kolikokrat ga je preizkušnja že skoraj ugonobila, smo mu na tihem in tudi na glas morali priznati, da je junak, zmagovalec.

Želja, da  zgradi hišo in ustvari dom za svojo družino, je bila tista, ki ga je vseskozi držala nad gladino. Zaobljuba! Spremenil je ne samo način svojega življenja, spremenil je odnos do okolice, spremenil vrednote in si ustvaril nove prioritete. V tem je bila rešitev, nam je večkrat dejal. V delu in obveznostih je utapljal svoj čas in se veselil vsakega dne, ko mu je uspelo.  Kadar se je oglasil naokoli, je bil poln besed o gradnji, o tem, kako daleč so zidarji, krovci, pleskarji,  kakšna bo oprema in kaj vse je še treba postoriti. Vseskozi pa je bila v ospredju ona – njegova žena, ki ji je dolgoval zahvalo, uspeh in vse, kar ga je navduševalo in mu dajalo veselje do življenja.

Z upokojitvijo se preselita v svoj raj visoko v hribih, stanovanje v mestu pa bosta obdržala, tako sta se odločila.  In tako je bilo. Jesen življenja sta preživela v skupnem domu, obdana z naravo in njenimi darovi, mirom in sožitjem.

Spominjam se prekrasne jesenske nedelje, ko smo ju obiskali. Napovedano. Jože nas je že nestrpno pričakoval, žena pa nas je, umirjena in prijazna kot vedno, postregla v veliki, kmečko opremljeni  kuhinji. Z žarečimi očmi, iz katerih je sijal ponos, nam je gospodar razkazal domovanje in z navdušenjem pripovedoval, kaj vse še pride. Hiša je stavba, dom pa je: občutek!  In prav to je bilo tisto, kar je potrjevalo znani rek in kar je Jožetu uspelo. Postal je kmet, kar si je vedno želel, uresničil je svoje sanje in zmogel premagati odvisnost. Nikoli več ni pokusil alkohola, držal se je navodil in vsega, kar so mu svetovali zdravniki. »Drugače ne gre, če bi spil samo kozarček vina, bi padel nazaj,« se je zavedal pomena svoje ozdravitve.

Po kosilu sva z gospodinjo v dnevni sobi pili kavico in se pogovarjali. Pobarala sem jo, ali ji je kaj dolgčas po mestu in družbi, ki jo je imela rada. V tistem je skozi vrata vstopil Jože v gumijastih škornjih, na katerih so bili sledovi blata, in naloženimi poleni na rokah, ki jih je po kmečko odvrgel na tla poleg kamina. Spogledali sva se in z nasmehom na ustih mi je odgovorila: »Kako naj bi mi bilo dolgčas, ja vidiš, koliko dela imam samo z njim!« Karajoče je pogledala svojega moža, on pa ji je brez besed podaril širok, zadovoljen nasmeh. Takšen je bil, preprost in poseben, sproščen in naraven.

Dolga leta sta se imela lepo tam zgoraj na samem, stran od ljudi, v družbi polhov, lisic  in drugih gozdnih živali. Jože je pripravljal drva, kosil travo in skrbel za okolico, žena pa je gospodinjila, nabirala zelišča, borovnice, gobe, vse tisto, kar daje narava, človek pa ji pri tem pomaga. Sožitje. Veselila sta se obiskov otrok, vnukov, prijateljev in se razdajala zanje. Domač jabolčni sok, narejen iz sočnih, neškropljenih zrelih sadežev, pomešan s hladno vodo iz starega vodnjaka, je bila najboljša pijača za staro in mlado; vonj kruha iz krušne peči pa je obiskovalce že na daleč vabil, da posedejo pod veliko, košato lipo. V sproščenem klepetu z gostiteljema je bilo vselej čutiti ponos in radost, blagost in mir, povezan z občutkom hvaležnosti, da imata drug drugega.

Ljudje prevečkrat in kdaj prehitro vržemo puško v koruzo. Dvomi, nezaupanje in strah pred neuspehom nas odvrnejo od marsikatere želje po spremembi. Ne upamo si, nimamo moči, nimamo poguma. Mislimo, da nam ne bo uspelo, da je prepozno. Pa ni. Nikoli ni prepozno!

Marija Deželak