Pa bo pomlad prišla

Ves mesec sem se ukvarjala z boleznijo. Ni bilo ves čas enako hudo, toda dovolj, da sem se izogibala druženjem in sprehodom v dežju in vetru, ki je naravo, tako kot mene bolezen, mučil že predolgo. Kje je zima? Tista prava, ki se je spominjam iz mladih dni?

Težko smo se prebijali čez bele poljane, ko smo si utirali gaz do šole. »Jutri bo bolje,« je govoril Janko, ki je koračil prvi in od časa do časa preveril, ali mu sledimo tako, kot je treba. To je pomenilo, da moramo z nogami drsati čim nižje po tleh, ne pa delati lukenj, kot je delal sam, da je zmogel napredovati po beli odeji. Ni bil največji, večja je bila Urška, toda imel je žilavo telo, čvrste noge in neomajno željo biti najpomembnejši. Njegova pot je bila zahtevnejša tudi zato, ker ni bilo niti sledu o stari poti. Od opoldneva prejšnjega dne je namedlo skoraj meter snega, toda k sreči je bil rahel in suh. Utrujeni, a srečni smo ničkolikokrat na ta način prehodili tiste štiri kilometre, ki so nas vodili do šole in nazaj. Srečni, ker nam je uspelo. In ker smo dihali kot eno.

To so bili časi, ko sem čez dan ali dva, ko smo že stopali pa pravi stezi, komaj videla čez rob na pot, kjer so se šoli bližali otroci s sosednjega hriba.

Prav takih poti sem si spet zaželela.

Že res, da se kar naprej jezimo nad plužnimi službami, ki nam menda ne očistijo cest dovolj dobro, kot da pozimi ne smemo ´okusiti´ snega. Toda zima je le zima. In sneg je tisti, ki da zimi pravi čar!

Hoja po razmočenih tleh, ki bi morala biti pokrita s snegom, ne pa čmokotati od nenehnega dežja, me utruja. Stezo sem morala zamenjati za travo, kajti gola zemlja je še bolj spolzka in nevarna. Ubiram bližnjico do ceste, kjer mi bo tokrat gramoz na njej izjemoma zelo ustrezal. Tudi nad udrtinami ne bom bentila, saj se jim korak v nasprotju s kolesom lahko izogne.

Palico sem trdo zapičila v zemljo, da bi se povzpela na želeno pot, ko me ustavi pogled na regratovo lučko. Kot majhno sonce je žarela sredi zelenkaste rjavine. Cvet, čigar stebelce še ni utegnilo zrasti. Obdajajo ga neugledni listi. »Zakaj prehitevaš?« sem ga vprašala in ga utrgala ter z njim v dlani nerodno preplezala brežino. Na ravnini sem se mu bolj posvetila.

Živo rumen cvetni košek s še nerazprto sredino žari pred menoj. Kot prestrašeno oko zre vame in kljubovalno sprašuje, kaj nameravam storiti z njim. Mene pa je le preletela blaga misel: »Če ni zime, pa naj bo vsaj pomlad taka, kot se šika!«

K sreči je pomlad tako vztrajna, da pride vsako leto znova. Včasih potrebuje veliko muje, toda vsako leto znova ji uspe.

Pa bo pomlad prišla

z oblaki šumečimi,

pa bo pomlad prišla

z rožami rdečimi,

s tistimi rosnimi,

mladimi rožami …

O, kak se po rožah

toži mi …

je zapisal pesnik Ivan Minatti. Spoštljivo sem zrla v žareče oko.

»Nesla te bom domov. V priročniku ročnih del bom poiskala možnost, kako naj ohranim tvojo lepoto,« sem mu obljubila.

Regratovemu cvetu, ki v množici spomladanskih cvetov mnogim zemljanom predstavlja zgolj plevel. Že pri nabiranju listov za spomladansko solato jih z nožem kot smeti frcajo na tla. Meni ugajajo prerezani drobni popki, ki se rumeno bliskajo iz sklede solate. Pa še zdravi so!

»Ampak, poglej, kako je vzdržljiv,« si pravim. »Požene iz nič. Ah, saj vem. Korenika se je lani tako okrepila, da jo oživijo že prvi sončni žarki. Zna izkoristiti življenjske priložnosti.«

Cvetek skrbno shranim v razprt prsni žep na bundi in smelo nadaljujem pot. Mislim na cvet, ki ne mara ujetništva. Brez vode kmalu oveni. Če je bolj razprt, se kaj kmalu spremeni v lučko. Zato vsako leto, ko nabiram cvetove za čaj, iščem le tiste, ki se še niso povsem razcveteli.

Ampak lučke! Kako radi jih imajo otroci! Koliko energije smo vpihnili v vsako izmed njih. Igra želja je lahko trajala v neskončnost. Skrivna upanja smo v mislih položili v košek semen in jih skušali z enim pihom odposlati v vesolje. Če nam je uspelo odpihniti vsa semena hkrati, se bo želja uresničila, smo verjeli! Zrli smo za čudovitimi padalci, ki so iskala nov življenjski prostor.

Tako je z življenjem. Regrat je pač hitrejši. Toda, včasih si želim biti regrat. Ne le spoznanje, da je treba živeti življenje, ki se ti ponuja. In ne le žareti kot cvet. Semena lučk nas sicer opominjajo na minljivost, hkrati pa nam dajejo upanje, jasnost duha, svobodo, prilagodljivost in odpornost. To je bogastvo, ki nam ga ponuja ŽIVLJENJE!

Avtorica: Martina Podričnik