Ob branju zgodbe Naša Liša bodite pozorni, kako avtor Ivan Žigart spreminja zorni kot pripovedi z menjavo pripovedovalca: iz tretjeosebnega, s katerim se začenja dramatična pripoved, v prvoosebnega in ob koncu zgodbe spet preide v tretjeosebno pripoved. Spreminjanje pripovedne perspektive ni brez učinka, saj z njo avtor ustvarja in rahlja dinamiko pripovedi, jo intenzivira in blaži ter zgodbo sklene v skladno pripovedno miniaturo. Po njej drsimo v branju iz spominov v resničnost in nazaj.

V. K.

Naša Liša

 »Liša, nazaj … Liša, takoj nazaj …!« kriči ves jezen in obenem že tudi obupan, ker se krava očitno sploh ne zmeni več za njegovo klicanje. Prej nasprotno. Prav brezbrižno stopa lepo naprej, zdaj ob klicu, kot da je še celo nekoliko pospešila korak. Zato bliskovito skoči pokonci, naglo pograbi bič s tal in urno steče za njo. K sreči jo še pravočasno dohiti in prežene nazaj na travnik, medtem ko se  mlajša Roža mirno pase dalje. Ne more je razumeti, kaj neki jo tako privlači, da venomer sili tja k tolmunom. Zanjo bi pač lahko bilo smrtno nevarno. Dobro se še spomni, saj še ni tako dolgo tega, ko so neko kravo komaj rešili iz pogrezajočega se blata.

Zdaj ko se ves upehan vrne, znova sede v travo kraj ognja, ki ga je malo prej zanetil. Ogenj se je medtem prav živahno razbohotil in prasketajoči plamen s tisočerimi plešočimi iskricami se dviguje visoko proti nebu, kamor se kakor temačen steber vijugasto vzpenja gosta dimna zavesa. Prav namerno je prejle na vrh goreče grmade naložil še nekaj svežih vej, da bi se ja čim močneje kadilo. Dim je namreč obenem sporočilo njegovim prijateljem, da je že na travniku in jih pričakuje. Prav gotovo bodo zaznali to dimno znamenje in bodo čez kake pol ure že tukaj, morda celo prej.

Na dolgi leskovi palici ima naboden koruzni storž, ki ga prav previdno in počasi obrača nad plamenom, da bi se okrog in okrog lepo enakomerno spekel. Zelo mora paziti, da se mu ne zažge, krompir in  jabolka pa naj še malo počakajo, ko pridejo prijatelji, da jih bodo skupaj spekli. Najbolje jih je sploh speči šele kasneje na razgrebeni žerjavici.

Tako, zdajle bi pa koruza že morala biti pečena, preudari sam pri sebi in sname storž s palice. A je še prevroč, da bi ga lahko obdržal v rokah, pa ga raje odloži poleg sebe v travo.

In zopet se spomni, da bi se bilo pametno znova malo ozreti po kravah. Nikjer ju namreč ne more uzreti, saj mu gost dim povsem zastira pogled nanju, zato vstane in –  o joj, pa saj ne more biti res! – tokrat sta kar obe že čisto blizu tolmunov. Zdi se mu, kot da je Liša s sprednjima nogama že zabredla v močvirnato blato. Zato se, kar premore moči, naglo požene proti njima. Dozdeva se mu celo, da bolj ko se trudi, da bi čim hitreje tekel, bolj da ga neka nevidna sila vleče nazaj, pri tem pa, kolikor še sploh zmore, iz polnih pljuč kriči na ves glas: »Liša … Roža …! Nazaj, nazaj …!«

V tistem trenutku pa ga, kot bi skozenj švignila ognjena strela, nenadoma strese po vsem telesu. Veke se mu na široko razpro in sprva je čisto zmeden. Njegovo kričanje mu sicer še vedno odmeva v ušesih, obenem pa čuti, kako mu v prsih burno razbija srce.

Ko se čez čas le dodobra zave, se mu vendarle začne jasniti ob spoznanju, da pravzaprav leži doma v svoji postelji in da je zunaj še temna noč. Do jutra je najbrž še zelo daleč.

»Hvala bogu, da so bile le sanje!« olajšano zavzdihne. In kakšne! Prav neverjetno je, da se je vanje prikradel tako daljen spomin.

Počasi se le umirja in kljub zelo zgodnji uri je že skoraj povsem buden. Navdaja ga prijetno, a vendarle nevsakdanje občutje, zmes nekakšne miline in sladke otožnosti. In ta nenavadni občutek bi hotel čim dlje obdržati v sebi. Vsaj še malo časa bi želel biti ujetnik v pozabljenem raju otroštva, ki so mu ga znova priklicale sanje. Dobro se zaveda, da je vsa preteklost več ali manj shranjena v speči zakladnici naših sanj.

Skoraj neverjetno se mi zdi, da sem po toliko letih – če malo pomislim, je navsezadnje od tistih časov minilo že več kot pol stoletja – videl tako jasno pred sabo vso to znano domačo pokrajino: travnike pa jelše ob potoku in tolmune … Zaradi izkopa dravskega kanala so namreč že zdavnaj prekopali te nekdanje poljane in dobrave, sčasoma pa se je žal tod zaraslo le številno grmovje in robidovje, travnike so večinoma preorali … Čas pač neizprosno melje dalje, ne meneč se za naše želje in potrebe. In kaj neki je pravzaprav čas? Kdo beži? Mi ali on? Včasih se mi zdi, da bi ga lahko kar primerjali z vožnjo z vlakom. Ko med vožnjo skozi okno opazujemo pokrajino, se nam dozdeva, ko da drevesa in polja beže mimo nas, ne pa da se mi v resnici gibljemo in ne da bi pomislili na to, se nenehno vozimo proti svoji zadnji postaji, ki je vsak dan bližje … Je to Astapovo*? Postaja, na kateri moramo izstopiti.

Oh, ne, nikar, nikar tako! Ne maram tako razmišljati. To so preveč mučna vprašanja za tako rano uro.   

Saj res, da ne pozabim, naši kravi, Liša in Roža … Vse moje otroštvo je bilo več ali manj nekako povezano z njima. Kadar koli smo se odpravljali z doma, recimo na polje ali celo v mesto, smo ju vselej vpregli v voz. Liša je bila, tega se še zelo dobro spomnim, zmeraj pripeta na levi, Roža pa na desni. Če se je glasil ukaz stija ali harda, sta vedeli, da je treba stopiti na desno oziroma na levo, pri tem pa je starejša Liša vselej z jarmom vred potegnila tudi manj ubogljivo Rožo za seboj. Sploh je bila do Rože nekako materinsko pokroviteljska, navsezadnje je le bila njena hči. In tudi vsa dela na njivah smo opravljali z njima, ko smo orali, branali ali vozili domov poljske pridelke … Zanju je menda bilo najhuje v času, ko smo pospravljali seno ali otavo. Seveda, ko pa je bilo sredi poletja  in v največji vročini. Obe so takrat sredi najhujše pripeke v številnih rojih neusmiljeno obletavale sitne muhe ali še bolj krvoločni obadi. To ju je zelo vznemirjalo, zato je takrat navadno kdo od otrok stal poleg njiju in z vejo odganjal nadležni mrčes, sicer bi nam najbrž podivjali in kar zbezljali z vozom vred proti domu.

Med poletnimi počitnicami pa je bila moja vsakdanja dolžnost, da sem ju zjutraj, že ob sončnem vzhodu, peljal na pašo, pozno popoldne pa še enkrat. Šele ko je sonce zahajalo za Pohorjem, sem se z njima odpravil proti domu. Spomladi in poleti smo lahko pasli le po mejah in ozarah, po zadnji košnji, navadno kaj kmalu po veliki maši, pa kar vsevprek po travnikih. Takrat je bilo najlepše. Lahko smo se brezskrbno lovili ali skrivali, plezali po drevju kot tarzani, se igrali indijance in kavboje, ravbarje in žandarje, kradli tujo mast, spodbijali fadlo, pekli na ognju … Hja, le kdo  se še danes igra vse te igre?

Naše domače živali so sploh bile tesno povezane z našim življenjem. Družila nas je posebno pristna navezanost, saj nas je skupno delo močno povezovalo. Vsekakor smo jih imeli na neki posebni način zelo radi. Ja, najhujše pa je bilo, ko so se postarale in so obnemogle ter so morale od hiše. Takrat se je zdelo, kot da smo jih brezčutno izdali in zavrgli.

Zelo živo se spominjam dne, ko se je poslovila naša Liša. Še danes jasno vidim prizor pred seboj, ko jo je naš deda pripeljal iz hleva. Navadno je že sama  kar neučakano stopila skozi hlevska vrata in se brž napotila proti vodnjaku, kjer sta naši kravi imeli korito z vodo. Tokrat pa, kot da se je še nekaj časa obotavljala, da jo je moral deda prav močno povleči z vrvjo čez prag.

Mislim, da smo bili ob tem slovesu vsi zbrani na dvorišču, sam pa sem še stopil do nje in jo še zadnjič potrepljal po glavi in pobožal po hrbtu. Zdelo se  mi je, da me je tako žalostno pogledala s svojimi velikimi očmi. V njih se je lesketalo nekaj tako čudno motnega in  neizrekljivega, da me je boleče zaskelelo pri srcu. Zakaj … zakaj vendar? kot da se je oglašalo iz njenih vprašujočih oči. 

Ko sta že z dedom stopala po asfaltni cesti, morda kakšnih sto ali dvesto korakov od nas, se je nenadoma ustavila, obrnila glavo in se še zadnjič oglasila. Zelo dolgo in zateglo je bilo tisto njeno mukanje. Kot da nas obtožuje.

V spominu še prav razločno vidim oba, kako sta se počasi oddaljevala po cesti proti mestu. Tako vdano in obenem usodno … Starec in starka …

Dolgo smo še zrli za njima, dokler nam nista povsem izginila izpred oči.

Da ne bi opazili mojih solznih oči, sem kar zatem zavil v hlev, kjer je bilo poleg Rože izpraznjeno mesto ob jaslih. V ograjenem kotu pa se je oglašala mlada telička. Stresala je z glavo in na mestu poskakovala ter me proseče vabila k sebi, da sem jo moral pobožati po njeni nežni glavici. Tako zaupno in hvaležno je gledala vame … Oh, ti moja mala Liša!

Obenem pa z napol priprtimi vekami opazuje, kako skozi spuščene rolete čedalje bolj pronica jutranja svetloba. Vsa mehka je še in medla v vse bolj razkrajajočem se polmraku.

Saj, se nenadoma domisli, ko ne bi bilo teme, se nemara sploh ne bi zavedali svetlobe. In tudi ne bi hrepeneli po jutranji zarji. In kaj mladost ni ravno takšna zarja? Vsaj v spominih nam kdaj pa kdaj zasije v vsej svoji neokrnjeni in neponovljivi lepoti, kajti vsak trenutek, ki mine, mu ni nikoli več enakega. Zares nikoli.

Ivan Žigart

*Astapovo  –  Na železniški postaji Astapovo je zaradi pljučnice umrl pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj. V prenesenem pomenu zadnja, končna postaja, konec življenjskega potovanja, prispodoba naše minljivosti.