Silvestrska noč

V drugi polovici decembra se ne glede na vreme vedno zgodaj zvečeri. Še traja nekakšna zakasnela jesen, kislo mrčav čas je to, z veliko megle, pršenja, tudi vetra. Marsikdo postane malodušen ali grintavo revmatičen. Tako je pač zato, ker je to čas, ko se leto povsem postara.

»Kako si se torej odločil, Franjo?« je postavila predenj skodelico dišeče kave, dolila do roba sveže namolzenega mleka in priložila rogljiča z marmelado. A Franjo je molčal. Le pogledal jo je in počakal, da bo Simona prenehala prestavljati posodo na štedilniku in prisedla. Kajti vprašanje – in odgovor – sta zadevala oba. Potem se je le pomaknila s stolom tesno k robu mize, sklenila roki kot k molitvi, obmirovala in ga vprašujoče pogledala.

»O tem sem razmišljal, priznam, da si me prehitela z vprašanjem. Kakor koli že, odločiva se skupaj, kajne?« Srknil je prvi požirek kave, še bolj je zadišala, in prigriznil pecivo. Simona je nalašč molčala. Vedela je, bolje je počakati na njegovo mnenje, odločitev. Dasi je tudi vedela, da zna marsikdaj njegovo prvotno mnenje spremeniti sebi v prid. A ta trenutek je bilo najbolje biti tiho. »Verjel sem, da bomo letošnjo silvestrsko noč še preživeli skupaj. Mislim, kot družina. Kot vseh najinih, naših dvajset skupnih let! Ampak, razumem, otroci naglo odraščajo …« Spogledala sta se, za nekaj dolgih  trenutkov pomolčala in v mislih preletela čas, kot je Franjo rekel: naših skupnih dvajset let.

Ajej, kako otroci hitro odrastejo!

Res je bilo tako. Starejši sin bo naslednje leto dopolnil drugo okroglo, srednji sedemnajst in najmlajši le eno leto manj. Doslej jima je nekako uspevalo, da sta s spodbudo pa z nekaj njihovimi prijatelji obdržala na silvestrski večer družino skupaj. Doma. A to leto so jima otroci že pred časom povedali, da bo vaška mladina silvestrovala v novem gasilskem domu, na katerega so bili zelo ponosni. Kot mladi člani društva in sodelujoči v vseh delovnih akcijah. Nekako samoumevno je bilo … Nista jim želela nasprotovati. Še vedno je boljše tako, kot da bi šli v kak oddaljen razvpit lokal. Franjo in Simona sta se znašla pred vprašanjem, kako torej preživeti ta enkratni večer v letu. Nista bila več mlada, a še zdaleč ne tako stara, da bi ves večer preživela sama doma ob krušni peči in gledanju televizije.

Kot nalašč in nenadejana priložnost se je pred kratkim na oglasni deski sredi vasi pojavil plakat, na katerem je pisalo: Koča Pod robom organizira silvestrovanje z bogatim kulinaričnim menijem … Vabljeni … Rezervirajte si!

Še preden sta pozajtrkovala, sta bila enakega mnenja, da si tokrat po dolgih letih lahko tudi onadva privoščita silvestrovanje nekje drugje, drugače.

»Saj ne bova ostala vso noč. Ko se bova naveličala, greva domov,« sta se strinjala. In si rezervirala.

Silvestrsko popoldne je bilo kljub vsemu evforično in razgibano. Mladi so že pred božičem okrasili prostor v gasilskem domu, priskrbeli nekaj hrane in  – predvsem pijače – ter nekaj manj nevarne pirotehnike. In seveda glasbeni »ropot« v njihovem slogu! Franjo in Simona sta se dogovorila, da namesto razkošne pozne večerje v prvem mraku najprej požegnajo okrog hiše, nato pripravijo poznopopoldanski obrok, dokler bodo še vsi skupaj. Ker ni dobro iti od doma lačen.

Vreme je bilo precej neprijazno. Po dolini se je že nekaj dni valjala megla, bilo je mrzlo. Više zgoraj je že zapadlo nekaj snega, vendar ni pobelil doline.

Potem se je hiša izpraznila, postalo je tihotno. Govedo v hlevu je mirno prežvekovalo. Franjo in Simona sta se po dveh desetletjih spet pripravljala na silvestrovanje. Kaj obleči, kaj obuti? Koča Pod robom ni bila kakšen prestižni hotel. Tja gor so navadno hodili v gojzarjih, če je bilo mokro, poleti v športnih copatih. Ker je zima, se je treba dovolj obleči. Tudi v tem sta se strinjala. A Simona, kot ženska, si je vseeno oblekla lepo svileno bluzo, čeznjo primerno jopico, tople črne hlače, visoke usnjene škornje in novo belo bundo.

»Psa bom zaprl v hlev, ker se boji pokanja in ni vajen, da bi ne bilo nikogar doma. Bolje se bo počutil,« je sklenil Franjo. Še enkrat je šel okrog hiše, nato je odprl garažna vrata, zapeljal fiata na dvorišče in počakal ženo. Ta je ugasila večino luči in zaklenila vrata. Prisedla je vsa urejena, čeprav je oba navdajala nekakšna neznana tesnoba, ker že tako dolgo nista šla na tak večer z doma. Sama!

»Greva?«

»Ja, pojdiva!«  

Asfaltirana cesta, ki je vodila skozi vas, je bila precej prazna. Za razsvetljenimi okni so utripale raznobarvne lučke, marsikje tudi na dvorišču. Navzgor po makadamu in naprej skozi gozd je bilo na poti še veliko odpadlega mokrega listja. Žarometi so počasi odvijali ovinke in pobirali kilometre skozi meglo. Potem se je ta zredčila, sem in tja se je v prisoji zableščal sneg. Bilo ga je vse več, tudi na poti, kjer so si sledili sveži odtisi avtomobilov.

»Sem mislil, da je cesta do vrha kopna.« Franjo je enakomerno tiščal na plin, da bi ne obtičala kje sredi strmega klanca.

»Saj nisva mogla videti iz te dolinske megle,« ga je zagovarjala žena.

In tedaj, ups! – sredi strmega klanca je sredi ceste ležalo nekaj belega, robato okroglega, prevelikega.

»Glej, snežna kepa! Dodal bom gas, da jo prevozim!« Avto je dobil pospešek, pokadilo se je za njim, a tedaj BUM! Ni bila snežna kepa, ampak odkrušena skala, ki jo je sprožila divjad, najbrž gams, z zgornjega robovja; skale sta se oprijela sneg in mokro listje, zakotalila se je navzdol in obtičala sredi ceste. Prestrašena Simona je pod nogami začutila nenavaden sunek, nato vzboklino, kolesa so se zavrtela v prazno, avto je zahrumel, se ustavil, zagugal. Franjo je na vso moč pritisnil na zavoro.

»Ojoj!« je kriknila Simona, »kaj bova zdaj?!« Tako kot zgoraj je bil tudi pod cesto strm breg, porasel s slabo gmajno. Više zgoraj ni bilo nobenega zaselka in bog vedi, ali bo ta večer še kdo pripeljal sem gor. Razen morda še kdo za silvestrovanje? Ampak, ukrepati je bilo treba takoj.

»Previdno stopi ven, Simona, in poskusi izvleči skalo izpod podvozja. Jaz moram tiščati na zavoro, ker ročna ne prime …« Počasi je previdno izstopila, spolzko in mokro je bilo po tleh. Zavihala je rokave nove bele bunde, pokleknila v zdriz, snela lepe tanke rokavice in z golimi rokami poizkusila izvleči skalo izpod avta.

»Ne gre, niti premakne se ne!«

»Počakaj, bom prestavil v prvo.« Avto se je malo premaknil, a zdrsnil le nazaj, bliže spodnjemu robu ceste in strmine. Bilo je strašljivo, Simono je popadala panika, vedela je, da mož ne sme izstopiti in da sta odvisna sta samo od svoje iznajdljivosti in sreče. V temi je zgrabila za zadnji blatnik in z vso močjo vlekla avto proti zgornji strani ceste, da bi ju ne potegnilo čez rob. Medtem se je skala čez čas pod podvozjem malce obrnila na bolj ploščato stran, kolesa so dobila oprijem na pesku. Umazana, mokra in premražena sopotnica je s težavo po centimetrih podrsala skalo izpod avta. Tresla so se ji kolena, roke je imela čisto premražene, mokre in umazane. Za silo si jih je obrisala kar ob sneg.

»A greva domov?« Bila je na robu upehanosti, obupa in joka.

»Saj nimam kje obrniti. Naprej greva. Pričakujejo naju, pa rezervirano imava … Imela sva neverjetno srečo! Simona, umiri se in – hvala ti! Uspelo nama je, nisva se poškodovala, pločevina se popravi …« Počasi se je malo umirila. Skoraj se je strinjala, zaupala je možu. Res si je bila želela doživeti to silvestrovanje.

Mala ravnica, parkirišče niže pod kočo, je bila polna avtov, komaj sta našla malo prostora. Bilo je zasneženo, a snega je bilo le par centimetrov. Steza navkreber je bila široka, izhojena. Izza dreves je medlo svetil krajec meseca. Privihala sta si ovratnike in družno ujela korake navkreber. Skozi nizka okna je medlela svetloba in veseli glasovi so prebijali skozi lesene stene. Ko sta vstopila, sta najprej poiskala vrata toalete, da se je za silo uredila. Njena bunda še zdaleč ni bila več bela, rokavi in hlače pa mokri in umazani.

Zatem ju je preplavil val toplote, svetlobe in različne vonjave hrane, začimb in kuhanega vina. Zbrani so ju navdušeno pozdravili. Bili so že sredi večerje. Zamudila sta dobrodošlico, aperitiv, začetno jed … A njun prostor ju je še čakal.

Preden sta sedla za mizo, se je želela Simona posušiti ob zakurjeni železni peči. Vendar ji je oskrbnica, ko je izvedela za njun nevarni pripetljaj na poti, takoj odstopila nekaj obleke iz svoje garderobe. Zakonski par, mlajša upokojenca, ki sta oskrbovala kočo Pod robom, sta bila gostoljubna, prisrčna. Ona se je vrtela v mali kuhinji, vse je bilo že pripravljeno; on s prtičem čez ramo med gosti, ustrežljiv, dobrovoljen, poln dovtipov. Znal je ponuditi tudi pijačo, dobro primorsko vino. Gostje so bili nadvse zadovoljni. Najboljše hrane je bilo v obilju, raznih sladic, odlična potica, sadje …

Ura je odbila polnoč.

Vstali so izza miz, si voščili, si spet in spet nazdravljali, se objemali, vsevprek poljubljali. Le možnosti za ples ni bilo, saj je bil ves – edini – prostor v koči natrpan z mizami in stoli za goste!

Tudi duška si je bilo treba dati, zunaj so prižigali rakete in opazovali, kako počno isto spodaj in onstran v naseljih.

Potem je bila spet malica, vino, kava … želodci prepolni. A od zunanjih sten je začelo hladiti.

»Rada bi šla domov. Utrujena postajam,« je Simona šepnila možu na uho. Pomislila je na vrnitev z avtom po strmi cesti, na popito vino in pozno uro. Dvomila je, vendar se je Franjo z njo strinjal. Družbi ju ni uspelo prepričati, naj še ostaneta.

Kmalu sta spet drobila korake navzdol, odsev snega je bil plitek, a steza dobro izhojena. Še eno presenečenje ju je čakalo: nista bila pokrila vetrobranskega stekla! Šipe na vseh avtomobilih so bile močno zaledenele!

Previdno in počasi sta se vendarle srečno pripeljala do doma.

Ko je Simona odpirala garažna vrata, je slišala, da pes v hlevu nemirno cvili in tudi živina je bila nemirna. Odprla je hlevska vrata, prižgala luč …

»Franjo, Franjo, pridi! Brž!« Lisa se je pripravljala k telitvi! Ni bilo kaj čakati, Franjo je spotoma zbrcal z nog čevlje in si nataknil gumijaste škornje, za vse drugo tokrat ni bilo časa. Kravi je bilo treba pomagati! Krepko je poprijel za bele sluzave noge teleta, ki so se že kazale, in po nekaj popadkih je novorojena živalca obležala v moči na tleh.

»Hvala bogu, vse je v redu,« se je vzravnal Franjo, ko je rešil teličkov gobček sluzi, da je zadihal. A utrujena krava se je še kar napenjala. »Čakaj, kaže da bo še eden …« Lisa, ki je bila z ostalo živino do pozne jeseni zunaj, po navadi ni imela težav pri telitvi. Tokrat ju je, teden dni prezgodaj, prav za novo leto razveselila s kar dvema zdravima teličkoma!

Do jutra je bilo še kaj malo spanja. Tudi umazana oblačila lahko počakajo. A živali je treba zjutraj pravočasno oskrbeti ne glede na ponočevanje.

Ko je Simona v novoletnem jutru ustala, je najprej preverila, ali so otroci doma. Oddahnilo si je, ko je videla, da so vsi trije mokri pari fantovskih čevljev na pravem mestu.

Vendar presenečenj še ni bilo konec: pred vrati starejšega sina je bil še en par lepih, visokih škornjev iz semiša z malo višjo petko.

Ajej, kako otroci hitro odrastejo!

                                                      Minka M. Likar