Zasnovana je tako, da avtorica Štefka Bohar s spomini izrisuje lik osrednje osebe, Malčike: na primer s spominom na njen rožni vrt, njene ročne spretnosti, poletne nočne nevihte, ki jih družina preživlja v senu na podstrešju. Malčika se spominja različnih stvari v svojem otroštvu, medtem ko z možem zaskrbljeno čakata pomoč sosedov. Dan je namreč turoben in obeta se nevihta, pred dežjem pa je treba pospraviti pšenico …

V. K.

Poletni drobir

Tisto leto je bilo pretežno deževno poletje v primerjavi z leti, ko je poletne mesece pestila huda suša z neznosno vročino in pomanjkanjem pitne vode. Vročine je bilo to poletje skupaj za dan ali dva. Potem je nenadoma nastala sprememba in padec temperature je povzročil razliko za petnajst ali več stopinj Celzija.

Kumaric je bilo tisto poletje kar nekaj in Malčika jih je skrbno pobirala. Tudi fižol je dobro zrasel.

»Domača zelenjava je skrb in sad pridnih gospodinj,« je večkrat slišala od starejših žena. Kadar Malčika ni imela podnevi dovolj časa za konzerviranje zelenjave, je to storila ponoči. Iz njenih rok je v poznih nočnih urah prišel tudi marsikateri kozarec kuhane marmelade. Z veseljem ga je podarila, če ni imela kaj drugega pri roki, ko je želela koga obdariti. Še posebej se je potrudila, ga zavila v pisan papir in povila z rdečim trakcem. Zdelo se ji je, da je takšno darilo bolj osebno. Vse poletje je imela dovolj dela z vlaganjem sadja in zelenjave, če le ni klestila toča in vzela pridelka. To pa se je kdaj pa kdaj tudi zgodilo.

Pred njihovo hišo je na gredici skoraj vedno cvetelo več vrst rož. Prve so zacvetele narcise zgodaj spomladi, vrt je cvetel vse tja do poznojesenskih rož in nazadnje belih krizantem, vse dokler ni pritisnil mraz. Malčika je rada izbirala primerne rože, da je naredila lep šopek in ga postavila v vazo na mizo v kuhinji. Poleti je bilo dovolj vrtnic, gladiol, marjetic, beračic … Tudi k darilu za rojstni dan je rada dodajala rože. Kdaj pa kdaj jih je odnesla v domačo cerkev in ob vseh svetih, je z njimi naredila nagrobne šopke svojim prednikom na grobove … Malčika je z rožami marsikomu naredila veselje.

Njena mama je bila na rože z domače grede še posebno ponosna in jih je občudovala.

»Hiša brez rož je kakor ženin brez neveste,« je pogosto govorila.

»Mimo vrtnice ne moreš iti, ne da bi se zazrl vanjo. Še tako žalostno srce razveseli.«

Marsikdo je opazil njene vrtnice in ob tem je bila srečna. Dokler je zmogla, jih je sama obrezovala, škropila in pobirala suhe cvetove, potem so jo nadomestile mlajše roke.

V Malčikinem življenju so imele »ženske stvari« posebno mesto. Da pa so ženske stvari lahko posvojili tudi moški, je videla na lastne oči. Nekoč se je srečala z moškim, ki je znal odlično kvačkati, česar še kaj takega ni videla še nikoli. Izdeloval je čudovite rože vseh vrst in poročne šopke …

Sama je tudi marsikaj izdelovala. Velikokrat je potrebovala darilo, pa se je dela lotila kar sama. Iz njenih rok je nastalo veliko kvačkanih, vezenih … izdelkov. Najbolj je bila vesela vezenih jaslic, za katere si je motiv narisala sama in jih je imela trikrat na razstavi v Veržeju, tako kot so nastajale. Po prvi razstavi je dodajala motiv in ga izboljšala. Tretjič pa je menila, da so jaslice dovolj izpopolnjene in jih ne bo več spreminjala.

Nekoč, v mladih letih, je svoje izdelke dala na stojnico v domačem kraju ob veliki maši. Izkupiček za prodano je z veseljem vzela kot nagrado ne glede na to, koliko ur je vložila v delo. Vsak njen izdelek je bil drugačen, ker je najprej pomislila na osebo, ki ji bo namenjen, šele zatem se je lotila dela. Najbrž bi bilo brez ročnih del Malčikino življenje precej bolj pusto, tako pa je lahko ustvarjala in naredila marsikatero veselje sebi in drugim.

Malčika se je spominjala poletnih neviht v otroštvu. Imele so poseben čar, kaj takšnega dandanes ni več. Takrat sta oče in mama pograbila odejo, ona in brat sta jima sledila. In vsi štirje so šli spat na sveže pospravljeno seno na podstrešje. Malčiki se je zdelo, da so tako bliže nebesom, ampak grmelo je tudi močneje …

»Laže uidemo, če udari strela, kakor če smo zaprti v hiši,« je razložila mama. Vonj sena jih je uspaval, da so trdno zaspali in jih ni bilo lahko prebuditi. Vendar zaspali so šele takrat, ko je grmenje utihnilo.

Malčika je zapredla v misli, daleč nazaj … Z žetvijo je bilo nekoč veliko dela. Pravzaprav je bila eno največjih poletnih del. Spomin ji je ušel v zgodnje otroštvo, ko je ded s koso ročno kosil pšenico in rž. Ječmena takrat niso sejali. Ateja je čez poletje vzela tujina, da je lahko družina preživela. Na koso je imel ded pritrjeno posebno kljuko, da je pšenica padala nanjo. Preden je začel delo, je dvignil klobuk in rekel: »Bog pomagaj!« Malčika je sukala »povresla«, na katera je mama s srpom polagala pobrano pšenico ter jo potem povezala v snop. Kadar je bila njiva polna ležečih povezanih snopov, jih je bilo treba zložiti v »šebare«. Vsak šebar je dobil še svoj »klobuk«.

Težava je bila, kadar je grozila nevihta. Takrat se je narava pokazala v vsej čarobnosti barv. Strnišče se je zlatilo rumeno, in kadar je sonce sijalo izza polovice neba, druga polovica neba pa je bila temno modra, napolnjena z dežjem, je njiva žarela v rumeni barvi kot na slikarskem platnu. Malčika je bila zamaknjena v te barve. Želela si je, da bi ta trenutek trajal večno … A kot vse drugo je tudi to čez hip minilo! Takrat sta ded in mama priganjala: »Pohitimo, da dež ne zmoči snopov!«

Delali so s podvojeno silo, da so ušli dežju. Šebare so potem nekaj časa pustili na njivi, da so se posušili, potem so pšenico in rž v snopih zvozili domov na gumno in skedenj. Tam so snopi počakali na mlatitev.

Mlatitev je bilo še eno veliko delo in opravilo. Pri vsaki hiši je bilo pričakovano, da se do velike maše opravi to delo. Kdor tega ni opravil, so ga drugi zbadali. Mlatitev je pri Malčikinih trajala včasih poldrugi dan. Mala mlatilnica je imela majhno grlo in je šlo delo počasi. V tistih zgodnjih časih jo je poganjal motor na bencinski pogon, imel je glasen pokajoč zvok.

Ko so spustili vso pšenico in rž skozi mlatilnico, se je na dvorišču nabralo toliko slame, da je zapolnila vsak kotiček dvorišča. Malčika je včasih z veliko željo opazovala sosede, pri katerih je mlatila večja mlatilnica veliko hitreje in je več ljudi pomagalo pri delu. Želela si je, da bi tudi pri njih bilo delo tako hitro opravljeno.

»Mama, zakaj moramo mi mlatiti sami, k sosedovim pa pride več ljudi pomagat in je hitro gotovo?« Jo je spraševala.

»Pridno pomagaj, pa bomo tudi mi hitro gotovi,« je mama hitro končala pogovor.

Vso slamo z dvorišča so z vilami znosili na podstrešje in če je še kaj ostalo, so zunaj postavili »oslico«.

»Jutri je nedelja. Pospraviti moramo in pomesti, saj se ne sme nič poznati od mlatitve,« je mama priganjala Malčiko, kadar je delo ostalo na sobotni dan. Po navadi je mama skrbno pospravila ostanke slame, da je bilo na dvorišču komaj kaj opaziti sledove mlatitve. Potem pa je bilo treba na gumnu ločiti zrnje od plev, kar je bilo težko in umazano delo. Predvsem je bilo to delo ostalo mami. Vzela je veliko rešeto in z njim presejala vso zrnje, to je trajalo kar nekaj časa. Na koncu sta mama in ded vse zrnje prevetrila, da je bil en del zrnja pripravljen za mlin, drugi del pa za jesensko setev.

Mala Malčika se je poleg žetve in mlatitve najbolj veselila mladega krompirja in novih kumaric, ki jih je mama naredila s kislim mlekom in smetano in jih postavila na mizo. In zgodnjih rumenih okroglih sliv. Nova hrana tistega poletja je vsaj nekoliko odtehtala težak, dolg in naporen potek dela od setve do žetve.

Iz spominov je Malčiko predramil njen mož Jožko.

»Popoldan je spet napovedan dež.«

Skrbelo ga je, kako bodo poželi še zadnjo njivo pšenice. Jožko je z negotovostjo pogledoval skozi okno. Tistega dne sta z ženo Malčiko težko čakala, kdaj bo prišel brat Lojzek žet. Kmetje so lovili redke ure sončnega vremena in vsak bi rad čim prej opravil delo.

Popoldanski pogovor v kuhinji je zmotil Lojzek. »Tukaj sem, če boste želi.« Malčika se ga je zelo razveselila, dobre volje se je pridružil še Jožko.

»Spij kozarec osvežilne pijače, potem pa lahko.« Ponudila mu je hladno pijačo, da se je Lojzek odžejal.

» Ne bomo zapravljali časa, ker se zopet oblači,« je bil kratkih besed Lojzek, in že izginil skozi vrata. Za njim je stopil Jožko, da odpelje traktor s prikolico na njivo.

Malčika je imela v mislih malico za brata, a je šla gledat vreme. Lojzek je že začel žeti. Ozrla se je proti gračkemu kotu, kjer so se kopičile črne megle.

»Moj Bog, da bi le zdržalo!« V mislih je začela ponavljati besede očenaša, kot že tolikokrat, kadar je bila v težavah.

»Ali ni Lojzek malo prej med drugim omenil, da mu kombajn ne dela tako, kot bi bilo treba? Da nekaj škrta v njem? Ja, žanje še. Samo, ali bo motor vzdržal …? Je v strahu razmišljala Malčika. Še bolj se je oprijela molitve. Kombajn je vrsto za vrsto počasi zmanjševal obseg pšenice. V daljavi je zagrmelo. Videla je, da je Lojzek enkrat že nasul pšenico na prikolico … Potem še mora enkrat ali dvakrat s kombajnom po njivi naokrog. Sonce, ki je še maloprej svetilo na eni strani neba, so po drugi strani popolnoma prekrili oblaki.

Malčika je pogledala skozi vrata na njivo. Lojzek je stresel zadnja zrna pšenice s kombajna na prikolico. Jožko je s traktorjem kar se da hitro zapeljal polno prikolico z njive proti domu. Tudi Lojzeku se je mudilo, da bi prišel s kombajnom pred nevihto domov.

Malčika je vsa zbegana in negotova hodila po hiši ter s strahom pogledovala skozi okno, ali že dežuje… Jožko bi moral spraviti pšenico na gumno, da bi bila na varnem.

Šla je, da bi videla, kako daleč je z delom. Jožko ji je prihajal naproti z umirjenim izrazom in nasmeškom: »Ušli smo pred dežjem.«

Malčiko je obšla sladka opojnost. S hvaležnim pogledom je pobožala moža in potihoma dahnila: »Hvala Bogu!« Brata bo že še pozneje povabila na malico. Začele so padati prve močne dežne kaplje.

Štefka Bohar