Bučno olje

»Štefan me je povabil, da se naslednji teden lahko oglasiva pri njih, če želiva. Ima prost termin, samo belo olje pripeljeva s seboj in steklenice,« mi je mož z navdušenjem oznanil, da bova končno le enkrat naredila svoje bučno olje.  Odkar je poslovno sodeloval in imel stike z različnimi pridelovalci kmetijskih izdelkov, se je večkrat navdušil za kakšno domačo proizvodnjo, bodisi pridelave kisa, pečenja svinjskih kožic, sušenja sadja, kisanja zelja in še kaj. Sama sem ga odvračala od vseh teh namenov, saj stvari na začetku nikoli niso tako preproste kot na koncu, ko je izdelek gotov in zapakiran v privlačno embalažo. To je vedel tudi on, a želje so ostajale – in radovednost tudi. To pa je bilo in bo tisto, kar človeku polni srce in ga ohranja živahnega, živega. In to  sva vedela oba.

Bil je mrzel poznojesenski dan, ko sva se z vsem potrebnim odpravila na pot. V slabih dveh urah sva prispela na drugi konec dežele, v prelepo vasico na rahlo prislonjeni legi, s cerkvenim zvonikom in lepo urejenimi domačijami daleč naokrog,  kamor je segel pogled. »Slovenija, moja dežela«, slogan, ki me vedno znova prevzame, kadar dušo preplavita veselje in ponos, da spadam zraven. Da sem na pravem kraju.

Gospodinja naju je prijazno povabila v toplo zakurjeno kuhinjo, saj je Štefan še imel opraviti  s prejšnjo stranko, potem pa bova na vrsti midva. Beseda je stekla o delu, otrocih, o načrtih za prihodnost in kar malo nelagodno mi je bilo poslušati, s čim vse se ukvarjajo in kaj vse počnejo, da jim uspe preživiti tako veliko družino, ne da bi kdo hodil v službo. Meni je služba kljub moževi dejavnosti vedno pomenila pomemben vir dohodka in mi dajala občutek lastne vrednosti, samostojnosti in varnosti.  

Dan se je že skoraj nagibal k večeru, ko smo začeli z delom. »Dobre tri ure, pa bo opravljeno,« naju je opogumljal gospodar in nama razkazoval stroje ter opisoval postopek, faze, od mletja golic do stiskanja v preši, ko iz sestavin končno priteče dišeče, še toplo, mastno, sveže in še kako dragoceno – bučno olje.

Lepo ga je bilo poslušati in se navduševati ob njegovih poučnih besedah, a med teorijo in prakso je velika razlika, tega sem se zavedela in to se je tudi potrdilo. Brez njegovega sodelovanja in pomoči se nikakor ne bi znašla, a njegovo vodenje in navodila, ki nama jih je dajal, so pripomogli, da je delo potekalo sproščeno, umirjeno in po fazah, ki so sledile ena drugi.

Kamnita tla in zračni prostori so bili hladni in kmalu me je pričelo zebsti ne le v noge, temveč v celo telo. V avtu sem imela dodatno toplo bundo in kmalu sem si jo oblekla. »Pa je ni škoda?« me je vprašala gospodinja. »Bi vam jaz posodila kakšno svojo.«

A bilo mi je nerodno sprejeti njen predlog, saj nam je že tako vseskozi pomagala in si vzela svoj dragoceni čas za to, da bo delo čimprej opravljeno. Njo je tisti večer čakalo še marsikaj: molža krav, priprava mleka za oddajo, skrb za lastno družino in ostarela starša, ki sta živela na drugem koncu vasi. Občudovanja vredno, sem si mislila in ji brez besed dajala priznanje in spoštovanje.

Končno smo olje natočili v steklenice, pri čemer sem pomagala tudi sama. Skozi cedilo in lijak, ki sem ga v primerni razdalji držala od sebe, da si ne bi umazala bunde, nam ga je uspelo natočiti veliko količino. Zelo sva bila zadovoljna in s ponosom znosila polne steklenice dišeče tekočine v avto. Pred odhodom smo še skupaj pojedli večerjo, in to kar iz velikega pekača, kjer smo prej pražili golice. Na maščobi v ponvi je gospodinja zapekla narezano meso iz tünke, zraven pa dodala še umešana jajca. Ne samo da je jed prijetno dišala, bila je zelo okusna in s svežim kruhom nam je uspelo do čistega pomazati vsebino posode. Z domačim vinom smo nazdravili uspešnemu koncu, si obljubili, da se kmalu obiščemo, in kljub pozni uri sva se zadovoljna in dobre volje odpeljala v dolino, proti domu.

Vso pot mi je v nosnice prijetno dišalo, bilo mi je toplo in domače melodije iz radia so nama krajšale prevožene kilometre. Dobro sva se počutila, kakor vedno po uspešno opravljenem delu.

Prijetno utrujena in zadovoljna sva odšla k počitku, olje pa pustila kar v avtu, naj diši. A bilo bi bolje, da ga ne bi. Vonj, četudi sprva ugoden, se je čez noč močno razširil po avtu in naju še dolgo spominjal na prijeten dogodek.

A bilo je še nekaj, kar ga je še bolj zaznamovalo. Ko sem namreč  naslednje jutro pogledala svojo sivo bundo, me je skoraj kap: bila je polna rjavih pik, madežev, krogov, tako enakomernih, kot bi bil potiskan vzorec. Že me je imelo, da bi po njej razpršila tekočino proti madežem, pustila nekaj časa učinkovati, potem pa jo oprala v pralnem stroju, ko me je nekaj ustavilo.  Ne, boljše je, da jo odnesem v čistilnico, sem pomislila, saj tovrstnih madežev še nisem odstranjevala.

In še kako prav sem naredila. Ko sem jo prinesla v čiščenje, se je zaposlena kar prijela kar glavo, saj česa podobnega še ni videla. Ko sem ji povedala, kako in kaj, je samo pritrdila moji pravilni odločitvi. »Prav ste naredili, da je niste sami čistili, saj vam sicer ne bi mogli pomagati,« je z negotovimi besedami prikimavala v upanju, da ji bo bundo uspelo rešiti.

In ji je! Ko sem čez nekaj dni prišla ponjo, je bila kot nova, brez sledi o oljnih madežih. Obe sva bili zadovoljni! »Veste, ko sem jo pokazala šefinji, jo je fotografirala, za primerjavo,« ji je šlo tokrat na smeh. Tudi meni.

Bučno olje smo imeli dolgo na zalogi. Za domačo uporabo in kakšno steklenico tudi za sorodnike, prijatelje. Da sva se z možem malo pohvalila. Seveda sem vedno zraven pridala še svojo zgodbo o bundi, ki je popestrila pripoved in ji dodala poseben »žmoht« – dodano vrednost. Ki se ohrani navkljub času, ki preteče vmes, navkljub vsemu, kar življenje izbriše iz knjige spominov.

Marija Deželak