Toda kratka zgodba Veter v smrekah nikakor ni dolgočasno branje. Pisatelj Bojan Bizjak jo je napisal v slogu svoje avtorske poetike: prostor v domu, ki je med epidemijo covida-19 zaprto območje, je napolnil s premišljevanjem prvoosebnega pripovedovalca, včasih otožnim, drugič realističnim, pa spet hudomušnim in duhovitim. To je vedno znova odlika Bizjakovih zgodb: da razvija potek zgodbe z mislimi nastopajočega v njej. Miselni tok protagonista je dinamično gibalo dogajanja: v njem se selimo z enega prizorišča na drugo, iz male sobe tja v gozd, na domačijo, kjer je še vedno pripovedovalčev pravi dom.

V. K.

Veter v smrekah

Koščeni prsti so pajkasto hodili po belih rebrih starega radiatorja, na nekaterih mestih že oluščenega barve, da so črne zaplate oluščkov privlačile njegov pogled. Nekaj časa je kar strmel, momljal, zgnetal slino v kotičkih ust in skušal urediti jutranje misli. Poročila: Umrlo je … Covid … Bolezen, se mu je bodlo v čelo, ga gubalo in ga vleklo. V očeh se mu je zbirala medla svetloba. Grenko je požiral slino, zmajeval z glavo in slišal na hodniku nekoga iz uprave, ki je razlagal, da imajo sivo cono, rdečo cono … Cone, cone … mu je šumelo in ga nejevolilo. Pogrbljeno se je sklonil nad star časopis in skušal prebrati članek. Ni mu bilo več do branja knjig, odkar so jih zaprli in razporedili. Zamolčali so, koliko jih je umrlo, koliko jih je v bolnišnici. Nenadoma je bila grozeča tišina. Na oddelku jih je zdaj samo še trideset, domnevno zdravih. Drugi, Jože, Beno, Štefka, Rozi, Katarina, Majda, Mojca, Tilka … Kje so, kje so!? Ne smem v druge sobe, sam sem, že tretji teden. Zunaj je že jesen, dan mrtvih je mimo … Sveč ni, rož ni. Nisem smel na grob vseh svojih, žene, otroka … Nič v tej coni, v tej tišini, v starem domu, za novega še ni denarja, samo načrti so. Tako to je, star konj naj bo v coni, da ne crkne, crknil pa bo, to je edino gotovo, bo.

In spet se je sprehodil s prsti po radiatorju, za trenutek pogledal staro platano zunaj, ki je že odvrgla liste. Videl je kombi, videl je novinarko, kamero, direktorico … Vsi se držijo zelo narazen. Mikrofon je na palici. Ni slišal, kaj govorijo. Odpiranje oken je dovoljeno samo zjutraj, opoldan in zvečer, da se soba temeljito prezrači. Kaj pa naj. Sedimo tukaj, čakamo na obroke in na redno medicinsko kontrolo, merjenje vročine, jemanje brisa, jemanje krvi, tablete, vitamin D, vitamin C in cink in ostala terapija, srce, pritisk, sladkorna, mejna, samo malo.

Vstal je, odpahnil zaveso, privzdignil žaluzijo in gledal, kako novinarka nekaj sprašuje, kamerman s kamero na rami se premika, direktorica pa, vsa zakrčena, odgovarja, dvakrat mahne z rokama, najbrž nekaj poudarja; to bo, je sklenil in se sesedel. Spomladi smo jo dobro odnesli, samo nekaj primerov, malo kašljanja, smrkanja, glavobolov, nič usodnega, zdaj pa. Morda je Bog prišel delat selekcijo. Počistiti hoče svet, da bo lep in opran za nov prihod. Saj bi molil, bi, pa ne znam več. Sveto pismo bi bral. Vnučka mi je obljubila, da mi ga bo naložila na pametni telefon … Saj te stvari še kar obvladam … prenosni računalnik me čaka, telefon … Slišim jih, vidim jih, pa … Samo to ni to, ne. Ob nedeljah so me peljali na kosilo, šli smo med naše smreke, prevozili smo gozdove, gledal sem sledi medveda, zdaj pa ta prekleta cona. Nič obiskov, nič. Nič ne bo s knjigami, nič ne bo s sprehodi, nič. Samo tu sem, po cele dneve ždim, gledam rezultate na internetu, število umrlih, število sprejetih v bolnišnice. Zmrazi me, če pomislim, da bi moral še sam tja. Kako sovražim bolnišnice, tisti vonj, tisto hrano … In sestre, kakor katera … Kaj se nam je zgodilo, nova kuga, nova smrt … Umirajo, umirajo … Še do kave ne smem. Včeraj mi je uspelo, danes. Joj, zdajle je priložnost. Vsi strmijo dol v novinarko in direktorico, nihče me ne bo videl, če grem. To, to, ga je privzdignilo. Čez ramena si je ogrnil lep suknjič, si nadel mehke copate, najprej previdno odprl vrata, poslušal na hodnik, tišina …

V spodnjem nadstropju je ostal avtomat, v našem so ga prepovedali, češ, da se z dotiki lahko širi covid, pa ja. Spodaj pa na kavo hodijo uslužbenke. Ob avtomatu so rokavice, no … Do konca hodnika smemo, dol pa ne. In še to samo po kosilu nekaj korakov, pa dopoldan, ko se urejajo sobe, potem, potem ne več. Nobene nikjer, no … Šel je mimo teh vrat, srečno prišel do stopnišča, vse je bilo tiho. Kot je predvideval, so bile negovalke v skupni sobi in so zijale na dvorišče. Pohitel je do avtomata, hitro vtaknil ključek in odtipkal količino sladkorja in želeno kratko kavo. Čutil je, kako se mu je srce zagnalo, kako ga srha po hrbtu, kako ga vrtinči v strah. Če bi ga videla medicinska sestra, bi bil cel hudič, negovalke … Spet kakor katera, čistilke, ne, ne tiste ne bi rekle nič. Včeraj mi je ena prinesla kavo. Še sreča, da imam ključek in gor naloženega veliko drobiž, preskrbljen sem, si je pokimal in počakal, da je avtomat na malem zaslonu pokazal, da je napitek pripravljen. Sunkoma je potegnil plastična vratca, vzel rjavi plastični lonček in hitro šel po stopnicah. Lonček je skrival pod suknjičem.

Malo ga je zadihalo, ko je prišel na vrh. Zdaj sem rešen, zdaj sem rešen, o kava, kavica. Mati dajte, dajte, bi rekel Cankar. Ko je prišel v sobo, je lonček odložil poleg računalnika na mizo in si privoščil nekaj minut poslušanja. Me je kdo slišal, me je kdo videl? Ah, zdaj to ni pomembno, ne. Kava. Ponesel si jo je pod nos, vdihnil, in še enkrat in se zazrl v svetlobo, ki je od zunaj bogato pljusknila na kup knjig, na fotografije, razstlane po postelji. Domačija, domačija, zdaj …

Srkal je kavo in padal v spomine. Poiskal je fotografijo, kjer je bila hiša še stara, zadaj pa smreke. Te smreke, je zašepetal, te smreke. Od očeta oče jih je nasajal … Pa sem jih moral požagati, neka bolezen jih je napadla. Preden sem … Pozimi pa je v njih pel veter, kako je pel. Kolikokrat sem stal pod njimi, gledal, kako jim je severnik majal konice, kako so trkale z vejami, se zvijale. Še lepše so bile, ko je zapadel sneg in so bile obložene. Čakaj, tudi take fotografije imam. Sin jih je posnel, že barvne, z ruskim aparatom, no … Kje pa so? Še dobro, da mi je hčerka prinesla škatlo s fotografijami, da lahko urejam albume, vestno, po računovodsko … Vse življenje sem bil kmet in priložnostni blagajnik gasilskega društva, potem pa še v zadrugi, moj bog. Računi, papirji, danes pa samo odtipkaš, pa je. A, glej jih, te, te naše smreke. Tisto leto je bilo veliko snega. Do glavne ceste sem plužil dva dni, pa še sosed mi je pomagal, ker je imel močnejši traktor in gor verige. Pokimal je, spet prisrknil, zamižal in videl sebe v debelem zimskem puloverju, pod smrekami, zgoraj pa veter, ki tuli, otresa snega in se vrtinči čez ravnino pred hišo. In potem, ko poneha, še potem se vrhovi nekaj časa zibljejo in se veje počasi umirjajo. Pa je prišla pomlad, pela je motorka, tri tedne je pela. Podiral sem, klestil, pred, ah, pred desetimi leti. Zdaj sem pa tu, v coni, v pripravljalnici za smrt. Cona za … Porka duš, da se ne dam, ne. Dvainosemdeset jih štejem, pa kaj. Higiena, maske, distanca … Cona … O, koraki, koraki …

Zdrznjeno na hitro spije preostanek kave in lonček skrije pod pokrov škatle. Dežurna na obhodu. Aha, zdaj je pri sosedu, slišim jo, se mu je zazdelo. Vstal je, sedel na rob postelje in se delal, kakor da je pravkar malo počival. In res jo je slišal, njen grobi močni glas. »Kako je Benjamin, bo, bo. Zdaj bomo na televiziji, veste. So nas posneli. Zvečer ob petih bo, je rekla novinarka. V tej coni ste še sami korenjaki. Kar naj tako ostane. No, kar pridno bodite v sobi, saj bo minilo.«

Glas je utonil na hodniku, koraki so se bližali. Trkanje ga ni več presenetilo. Šibko je izrekel obrabljeni naprej. Njeni umetno pobarvani lasje so zasvetili v prostor, vihala je nos, morda je zavohala kavo. Z velikimi sivimi očmi je premerila sobo, zavese, zaprto okno, Andreja na postelji, nekoliko splašeno sključenega, le v očeh mu je tlela upornost, obrušena od hotenja, da bi kljuboval vsemu, covidu, temu domu, tem ljudem, ki ga zaklepajo … »No, Andrej, kako smo. Smo, ne!? Vidim, da vam ni slabega. Ste že vse prebrali na računalniku, ste, kaj. In najbrž že veste, da imamo televizijo na obisku, danes državno, včeraj smo imeli komercialne, tri. No no, saj bo, samo pridni moramo biti. Tablete ste vzeli, kaj?«

Prikimal je in si zaril koščene prste med stegna, se živčno zašobil in dal vedeti, da mu ni do pogovora. Zaprla je vrata, še prej je nekaj navrgla, da bodo organizirali sprehode po soncu v primerni razdalji po kosilu. Da pa še ni odločeno, kdaj bo to. Sprehodi kot v kaznilnici, je pomislil Andrej. Zagotovo je zavohala kavo, zagotovo. Pa naj jo. Če me bo zatožila direktorici, bom rekel, da brez kave ne morem in da mi je zdravnica dovolila dve na dan, tobaka pa nič, že dve leti. Pa sem kadil, o ja. Tudi pod smrekami, tudi, na večer, ko je smola dišala in je blag južnik vlekel iz doline. Kako je dišala smola, kako diši smrt teh dreves. Še nekaj dni je dišalo po smoli, po solzah dreves. Nič več ne bo vetra v teh smrekah, nič več ni, kot je bilo. Ni šahiranja, ni kart, ni pomenka, nič ni. Je samo ta cona, ta čakalnica na morebitni obisk korone … Naj jo vzame vrag. Moj oče je bil v taborišču, preživel ga je, pa so razsajale kužne reči … Zmešani so, da nas tako zapirajo, zmešani. Pa naj crknemo, če že moramo, ne pa takole, soba, hodnik, tišina, spomini … No, zdaj bom urejal album domačijskih fotografij, naša kmetija, ne prav velika, ne, vsega osem hektarjev, od tega trije gozda. In tisti dan, ko sem pokopal svojo Tončko, pihalo je, zibalo smreke, jugo je bil, pred, ah … Ne, ne še smo tu, še bom poslušal veter v smrekah, pa v drugem gozdu, hočem, hočem, ga je skelelo. Pogledal je skozi okno, pihalo je, raznašalo listje in dvigovalo lase novinarki. No, no, jesenski veter, najbrž tudi

Veter v smrekah

Bojan Bizjak

Koščeni prsti so pajkasto hodili po belih rebrih starega radiatorja, na nekaterih mestih že oluščenega barve, da so črne zaplate oluščkov privlačile njegov pogled. Nekaj časa je kar strmel, momljal, zgnetal slino v kotičkih ust in skušal urediti jutranje misli. Poročila: Umrlo je … Covid … Bolezen, se mu je bodlo v čelo, ga gubalo in ga vleklo. V očeh se mu je zbirala medla svetloba. Grenko je požiral slino, zmajeval z glavo in slišal na hodniku nekoga iz uprave, ki je razlagal, da imajo sivo cono, rdečo cono … Cone, cone … mu je šumelo in ga nejevolilo. Pogrbljeno se je sklonil nad star časopis in skušal prebrati članek. Ni mu bilo več do branja knjig, odkar so jih zaprli in razporedili. Zamolčali so, koliko jih je umrlo, koliko jih je v bolnišnici. Nenadoma je bila grozeča tišina. Na oddelku jih je zdaj samo še trideset, domnevno zdravih. Drugi, Jože, Beno, Štefka, Rozi, Katarina, Majda, Mojca, Tilka … Kje so, kje so!? Ne smem v druge sobe, sam sem, že tretji teden. Zunaj je že jesen, dan mrtvih je mimo … Sveč ni, rož ni. Nisem smel na grob vseh svojih, žene, otroka … Nič v tej coni, v tej tišini, v starem domu, za novega še ni denarja, samo načrti so. Tako to je, star konj naj bo v coni, da ne crkne, crknil pa bo, to je edino gotovo, bo.

In spet se je sprehodil s prsti po radiatorju, za trenutek pogledal staro platano zunaj, ki je že odvrgla liste. Videl je kombi, videl je novinarko, kamero, direktorico … Vsi se držijo zelo narazen. Mikrofon je na palici. Ni slišal, kaj govorijo. Odpiranje oken je dovoljeno samo zjutraj, opoldan in zvečer, da se soba temeljito prezrači. Kaj pa naj. Sedimo tukaj, čakamo na obroke in na redno medicinsko kontrolo, merjenje vročine, jemanje brisa, jemanje krvi, tablete, vitamin D, vitamin C in cink in ostala terapija, srce, pritisk, sladkorna, mejna, samo malo.

Vstal je, odpahnil zaveso, privzdignil žaluzijo in gledal, kako novinarka nekaj sprašuje, kamerman s kamero na rami se premika, direktorica pa, vsa zakrčena, odgovarja, dvakrat mahne z rokama, najbrž nekaj poudarja; to bo, je sklenil in se sesedel. Spomladi smo jo dobro odnesli, samo nekaj primerov, malo kašljanja, smrkanja, glavobolov, nič usodnega, zdaj pa. Morda je Bog prišel delat selekcijo. Počistiti hoče svet, da bo lep in opran za nov prihod. Saj bi molil, bi, pa ne znam več. Sveto pismo bi bral. Vnučka mi je obljubila, da mi ga bo naložila na pametni telefon … Saj te stvari še kar obvladam … prenosni računalnik me čaka, telefon … Slišim jih, vidim jih, pa … Samo to ni to, ne. Ob nedeljah so me peljali na kosilo, šli smo med naše smreke, prevozili smo gozdove, gledal sem sledi medveda, zdaj pa ta prekleta cona. Nič obiskov, nič. Nič ne bo s knjigami, nič ne bo s sprehodi, nič. Samo tu sem, po cele dneve ždim, gledam rezultate na internetu, število umrlih, število sprejetih v bolnišnice. Zmrazi me, če pomislim, da bi moral še sam tja. Kako sovražim bolnišnice, tisti vonj, tisto hrano … In sestre, kakor katera … Kaj se nam je zgodilo, nova kuga, nova smrt … Umirajo, umirajo … Še do kave ne smem. Včeraj mi je uspelo, danes. Joj, zdajle je priložnost. Vsi strmijo dol v novinarko in direktorico, nihče me ne bo videl, če grem. To, to, ga je privzdignilo. Čez ramena si je ogrnil lep suknjič, si nadel mehke copate, najprej previdno odprl vrata, poslušal na hodnik, tišina …

V spodnjem nadstropju je ostal avtomat, v našem so ga prepovedali, češ, da se z dotiki lahko širi covid, pa ja. Spodaj pa na kavo hodijo uslužbenke. Ob avtomatu so rokavice, no … Do konca hodnika smemo, dol pa ne. In še to samo po kosilu nekaj korakov, pa dopoldan, ko se urejajo sobe, potem, potem ne več. Nobene nikjer, no … Šel je mimo teh vrat, srečno prišel do stopnišča, vse je bilo tiho. Kot je predvideval, so bile negovalke v skupni sobi in so zijale na dvorišče. Pohitel je do avtomata, hitro vtaknil ključek in odtipkal količino sladkorja in želeno kratko kavo. Čutil je, kako se mu je srce zagnalo, kako ga srha po hrbtu, kako ga vrtinči v strah. Če bi ga videla medicinska sestra, bi bil cel hudič, negovalke … Spet kakor katera, čistilke, ne, ne tiste ne bi rekle nič. Včeraj mi je ena prinesla kavo. Še sreča, da imam ključek in gor naloženega veliko drobiž, preskrbljen sem, si je pokimal in počakal, da je avtomat na malem zaslonu pokazal, da je napitek pripravljen. Sunkoma je potegnil plastična vratca, vzel rjavi plastični lonček in hitro šel po stopnicah. Lonček je skrival pod suknjičem.

Malo ga je zadihalo, ko je prišel na vrh. Zdaj sem rešen, zdaj sem rešen, o kava, kavica. Mati dajte, dajte, bi rekel Cankar. Ko je prišel v sobo, je lonček odložil poleg računalnika na mizo in si privoščil nekaj minut poslušanja. Me je kdo slišal, me je kdo videl? Ah, zdaj to ni pomembno, ne. Kava. Ponesel si jo je pod nos, vdihnil, in še enkrat in se zazrl v svetlobo, ki je od zunaj bogato pljusknila na kup knjig, na fotografije, razstlane po postelji. Domačija, domačija, zdaj …

Srkal je kavo in padal v spomine. Poiskal je fotografijo, kjer je bila hiša še stara, zadaj pa smreke. Te smreke, je zašepetal, te smreke. Od očeta oče jih je nasajal … Pa sem jih moral požagati, neka bolezen jih je napadla. Preden sem … Pozimi pa je v njih pel veter, kako je pel. Kolikokrat sem stal pod njimi, gledal, kako jim je severnik majal konice, kako so trkale z vejami, se zvijale. Še lepše so bile, ko je zapadel sneg in so bile obložene. Čakaj, tudi take fotografije imam. Sin jih je posnel, že barvne, z ruskim aparatom, no … Kje pa so? Še dobro, da mi je hčerka prinesla škatlo s fotografijami, da lahko urejam albume, vestno, po računovodsko … Vse življenje sem bil kmet in priložnostni blagajnik gasilskega društva, potem pa še v zadrugi, moj bog. Računi, papirji, danes pa samo odtipkaš, pa je. A, glej jih, te, te naše smreke. Tisto leto je bilo veliko snega. Do glavne ceste sem plužil dva dni, pa še sosed mi je pomagal, ker je imel močnejši traktor in gor verige. Pokimal je, spet prisrknil, zamižal in videl sebe v debelem zimskem puloverju, pod smrekami, zgoraj pa veter, ki tuli, otresa snega in se vrtinči čez ravnino pred hišo. In potem, ko poneha, še potem se vrhovi nekaj časa zibljejo in se veje počasi umirjajo. Pa je prišla pomlad, pela je motorka, tri tedne je pela. Podiral sem, klestil, pred, ah, pred desetimi leti. Zdaj sem pa tu, v coni, v pripravljalnici za smrt. Cona za … Porka duš, da se ne dam, ne. Dvainosemdeset jih štejem, pa kaj. Higiena, maske, distanca … Cona … O, koraki, koraki …

Zdrznjeno na hitro spije preostanek kave in lonček skrije pod pokrov škatle. Dežurna na obhodu. Aha, zdaj je pri sosedu, slišim jo, se mu je zazdelo. Vstal je, sedel na rob postelje in se delal, kakor da je pravkar malo počival. In res jo je slišal, njen grobi močni glas. »Kako je Benjamin, bo, bo. Zdaj bomo na televiziji, veste. So nas posneli. Zvečer ob petih bo, je rekla novinarka. V tej coni ste še sami korenjaki. Kar naj tako ostane. No, kar pridno bodite v sobi, saj bo minilo.«

Glas je utonil na hodniku, koraki so se bližali. Trkanje ga ni več presenetilo. Šibko je izrekel obrabljeni naprej. Njeni umetno pobarvani lasje so zasvetili v prostor, vihala je nos, morda je zavohala kavo. Z velikimi sivimi očmi je premerila sobo, zavese, zaprto okno, Andreja na postelji, nekoliko splašeno sključenega, le v očeh mu je tlela upornost, obrušena od hotenja, da bi kljuboval vsemu, covidu, temu domu, tem ljudem, ki ga zaklepajo … »No, Andrej, kako smo. Smo, ne!? Vidim, da vam ni slabega. Ste že vse prebrali na računalniku, ste, kaj. In najbrž že veste, da imamo televizijo na obisku, danes državno, včeraj smo imeli komercialne, tri. No no, saj bo, samo pridni moramo biti. Tablete ste vzeli, kaj?«

Prikimal je in si zaril koščene prste med stegna, se živčno zašobil in dal vedeti, da mu ni do pogovora. Zaprla je vrata, še prej je nekaj navrgla, da bodo organizirali sprehode po soncu v primerni razdalji po kosilu. Da pa še ni odločeno, kdaj bo to. Sprehodi kot v kaznilnici, je pomislil Andrej. Zagotovo je zavohala kavo, zagotovo. Pa naj jo. Če me bo zatožila direktorici, bom rekel, da brez kave ne morem in da mi je zdravnica dovolila dve na dan, tobaka pa nič, že dve leti. Pa sem kadil, o ja. Tudi pod smrekami, tudi, na večer, ko je smola dišala in je blag južnik vlekel iz doline. Kako je dišala smola, kako diši smrt teh dreves. Še nekaj dni je dišalo po smoli, po solzah dreves. Nič več ne bo vetra v teh smrekah, nič več ni, kot je bilo. Ni šahiranja, ni kart, ni pomenka, nič ni. Je samo ta cona, ta čakalnica na morebitni obisk korone … Naj jo vzame vrag. Moj oče je bil v taborišču, preživel ga je, pa so razsajale kužne reči … Zmešani so, da nas tako zapirajo, zmešani. Pa naj crknemo, če že moramo, ne pa takole, soba, hodnik, tišina, spomini … No, zdaj bom urejal album domačijskih fotografij, naša kmetija, ne prav velika, ne, vsega osem hektarjev, od tega trije gozda. In tisti dan, ko sem pokopal svojo Tončko, pihalo je, zibalo smreke, jugo je bil, pred, ah … Ne, ne še smo tu, še bom poslušal veter v smrekah, pa v drugem gozdu, hočem, hočem, ga je skelelo. Pogledal je skozi okno, pihalo je, raznašalo listje in dvigovalo lase novinarki. No, no, jesenski veter, najbrž tudi zgoraj v smrekah.

Bojan Bizjak