V januarju objavljamo na naši Pisani njivi zgodbo z Božično-novoletnega literarnega natečaja. Zanimiva je ne le zaradi tega, ker je dobro napisana, pač pa tudi duhovita, ironična in iskriva. Zgodba avtorice Martine Podričnik je drugačna, kot bi pričakovali, ker ponuja osvežujoč pogled na praznik: da lahko praznični dnevi, ki jih preživljamo sami, pomenijo tudi sproščenost, mir in pomirjenost s seboj in svetom.

V. K.

Sreča v samoti

Gazim po visokem snegu. Že dolgo ga ni toliko namedlo!

Puščam sledi v brezkončni belini. Beli so bregovi, beli gozdovi, bele hiše. Sneg je prekril vso umazanijo, ki je sedala na nas vse leto. Pokril je suho listje, ki se je še nedavno vrtinčilo po gorici, ker ga nisem pograbila. Bi ga res morala? Mar ni dar narave?

Visoko dvigam noge, ki se globoko ugrezajo, in v mislih zaslišim mamin glas: »Kako lahko pohajkuješ okrog, če pa imaš doma vse nedokončano? Kako boste sploh vedeli, da so prazniki, če so police zaprašene in koti prepleteni s pajčevino?«

Oh, mama! Najbrž mi želiš povedati, da moram delati tudi tiste reči, ki so mi kot otroku vselej pile kri. Toda neuporabljene posode, ki vse leto čaka na posebni dan v omari, mi ni treba čohati, ker danes mnogo reči opravi pomivalni stroj. In ker posode »samo za lepše« nimam. Morda bi morala pomiti okna, toda tistih nekaj pikic, ki sta jih tam brezsramno odložila dež in sneg, skrijejo žaluzije.

Najbrž bi morala zamesiti tudi kakšno testo. Za koga? Obiskov ne pričakujem. Za radovedno sosedo, ki si bo prišla izposoditi kako malenkost samo zato, da bi videla, kako je moje stanovanje prazno in čisto nič praznično, jih bom nekaj kupila v domači pekarni. Za lastno zadovoljstvo pa sem v vežo postavila in okrasila majhno smrekico. Posajeno v lonček. Ko se bo zemlja odtajala, jo bom posadila na prosto. Rada imam njen vonj, ki zapluje vame vselej, ko odprem vhodna vrata. Mizo sem pogrnila z božičnim prtom in prižgala rdečo svečo, na omaro pa sem postavila bohotno božično zvezdo, ki najbrž ne bo zdržala dlje kot čez praznike. To je moja bleščeča priprava na praznike.

Otrok in vnukov ne bo. Odpotovali so »na lepše«. Prvi v milijonsko mesto ljudi raznih ras, kjer žari več milijonov lučk, na ulicah pa ponujajo ne le vodeno sladki kuhanček, ampak tudi premnoge tradicionalne jedi, ki znajo priromati iz vseh koncev sveta. Občudovali bodo izvirne novoletne okraske, ki so menda ročno izdelani, doma pa morda žalostni ugotovijo, da so, tako kot večina artiklov na tem svetu, narejeni na Daljnem vzhodu. Moje lučke so tiste na snegu. Vsakič drugačne. Nešteto biserov zasveti na briljantni gladini snežnih poljan, ko jih obsveti sonce. Celo v luninem siju se kdaj pa kdaj zalesketajo. Če je nebo turobno in megleno, pa me pozdravljajo ivjaste vejice trav, grmov in dreves, ki so vsakič okrašene z drugačnimi snežnimi iglicami.

Družina drugega otroka bo odpotovala na smučanje. Tudi tam se bo lesketal sneg, toda ne na zdelanem smučišču. Podnevi bodo tekmovali sami s seboj, da bi čim bolj izkoristili drago smučarsko karto. Zvečer pa bodo čisto malo nesrečni, ker bodo imeli drugi lepše in bogatejše toalete, ker znajo lepše plesati in ker se jim uspe družiti z znanimi ljudmi. Zjutraj bodo imeli mačka in se jezili na sitne otroke, ki želijo ven, ker njihovi telefoni niso uporabni zaradi slabega signala. Vsi pa se bodo vrnili v domovino naveličani, utrujeni in morda tudi sprti.

Jaz bom sama. Že nekaj let je tako. Ne čakam polnoči, ker bo jutrišnji dan ravno tak, kot je današnji. Le nov koledar z drugačno letnico in novimi motivi bom obesila na steno.

Upppsss! Kako mi le lahko drsi? Če se z nosom zakopljem v sneg, ne vem, ali se bom mogla skobacati iz njega!? Ga bom pa okusila. Nikoli se nisem mogla načuditi otrokom, ki si tako radi tlačijo v usta sneg. Mrzel in moker, včasih celo umazan. Toda otroci ga imajo radi.

Dovolj imam gaženja! Saj nisem mladenka.

Napotim se proti gozdni cesti, da bi se izognila hišam in radovednim očem, ki bodo pobliskavale izza zaves. Ne želim klepetati. In nočem povabil. Pa tudi nasvetov, češ da samota ubija, ne. Danes želim biti sama.

Saj res, kaj bom pa počela? Televizijski program me ne zanima. Berem vsak večer, nocoj pa bi morda le nekako praznovala. Že vem. Naredila bom tako, kot sem videla v filmu. Pripravila bom mizo za dva in potem izmenoma pila in jedla, kot da sva dva. Glasno sem se zakrohotala ob misli, kako se pogovarjam sama s seboj, ko se pijana motovilim okrog mize z enega stola na drugega. Ne, to vendar ni praznovanje!

Na glavno cesto sem se skoraj pridričala. Pozabila sem, da je ravno na tistem mestu, ki sem ga izbrala za spust, najbolj strma brežina. Srečna kot otrok sem se ozrla na sled, ki sem jo s svojo preobilno zadnjico pustila v svežem snegu, preden sem si otresla hlače in očistila sneg z vrha škornjev. Med previdnim stopanjem po gladki cesti se domislim: lahko bi si ogledala stare fotografije! Res, že dolgo ležijo nedotaknjene v predalu. Oh, fotografije so vselej zanimive. Saj sploh ne vemo, kako se staramo, dokler na posnetkih ne vidimo, da smo bili še pred nekaj leti drugačni. S fotografij me bodo gledale tudi oči, ki že dolgo niso več žive.

Ja, tako bom naredila! In prav nič ne bom sama. Vsi meni dragi bodo z mano. Kot nekoč.

Avtorica: Martina Podričnik