Za zimsko depresijo je značilno vsakoletno doživljanje depresivnega razpoloženja v zimskih mesecih, ko je manj sončne svetlobe, spomladi ali poleti pa navadno izzveni. Povezana je z zmanjšanjem dnevne svetlobe čez zimo, uvrščamo jo med netipične depresivne motnje.

Najizrazitejša je pri ljudeh, ki so še posebno občutljivi na svetlobo oziroma njeno pomanjkanje, in je dva- do trikrat pogostejša pri ženskah, starih od 20 do 40 let, najverjetneje zaradi vpliva hormonov. Krajši, megleni in temačni dnevi izrazito vplivajo na naše razpoloženje, zato je zimska depresija pogostejša pri prebivalcih severnih držav, kjer naj bi za njo trpelo 10 odstotkov ljudi.

Kako jo prepoznamo?

Svetlobo in sonce potrebujemo za dobro razpoloženje, za »polnjenje baterij«. Poleg tega da je pomemben vir svetlobe in toplote, sonce močno vpliva na naš organizem in delovanje možganov. Že 20 minut izpostavljenosti sončni svetlobi je dovolj, da se v telesu izloči dovolj serotonina ali hormona sreče, ki zavira tesnobo in strah, izboljšuje razpoloženje in spolni nagon. Pod neposrednim vplivom svetlobe pa so tudi naša biološka ura, ritem spanja in budnosti.

Natančen vzrok zimske depresije še ni povsem znan, najpomembnejšo vlogo pa ima najverjetneje že omenjeni prenašalec, serotonin. Telo ga porablja za proizvodnjo melatonina oziroma spalnega hormona, ki povzroča utrujenost in čezmerno zaspanost. Pozimi padejo koncentracije serotonina na najnižjo vrednost, poleti in jeseni pa se dvignejo do najvišjih vrednosti. Znanstveniki pripisujejo velik pomen tudi genetiki, saj opažajo družinsko pojavnost zimske depresije. Zaradi zimske depresije so najverjetneje trpeli že v antičnih časih in ni naključje, da v številnih kulturah največje praznike slavijo ravno okoli najkrajšega dneva v letu in da sodi v slavja prižiganje sveč. Za najbolj depresiven mesec v letu naj bi veljal januar, vzroke je mogoče iskati v hladnih, temačnih dnevih, prelomljenih novoletnih zaobljubah in popraznični realnosti.

Med najpogostejšimi znaki sezonske depresije so izguba zanimanja za večino stvari, povečana potreba po spanju in težko ohranjanje budnosti, občutek brezupa in nemoči večino dneva, hrepenenje po sončni svetlobi in pomanjkanje energije. Lahko se pojavijo tudi težave s koncentracijo, občutek tesnobe in razdraženosti ter težave z obvladovanjem stresa, nepripravljenost sodelovati z drugimi in velika želja po samoti, zmanjšanje spolne želje, napadi lakote in neobvladljiva želja po hrani, bogati z ogljikovimi hidrati.

Kako si lahko pomagate sami?

Čeprav vzroki zimske depresije niso povsem znani, pa je poglavitno zdravilo več svetlobe med zimskimi meseci. Vsaj polurna telesna dejavnost na svežem zraku, predvsem v opoldanskem času, ko je svetloba najmočnejša, spodbudi izločanje hormona serotonina. Zagotovite si dovolj spanca in popijte dovolj tekočine za preprečevanje glavobolov, razdražljivosti in zagotavljanje ustrezne hidracije. Uživajte zdravo hrano za stimulacijo živčnega sistema (česen za zaviranje tesnobnosti in utrujenosti, s folno kislino bogata špinača, ki deluje tudi protidepresivno, sončnična semena, kompleksni ogljikovi hidrati). Izogibajte se prevelikim količinam kofeina in alkoholu. Družite se s prijatelji (ko bodo epidemične razmere ugodnejše), počnite reči, ki vas sproščajo, in se veliko smejte. Vse to krepi imunski sistem. Ne sprejemajte življenjsko pomembnih odločitev v tem času, raje razmislite in počakajte mesec ali dva. Pojdite na zimske počitnice, delajte načrte za pomlad, ko bodo dnevi daljši.

Pri blaženju znakov zimske depresije je izjemno učinkovita tudi svetlobna terapija. Poteka tako, da se bolnik namesti pod fluorescentno svetlobo polnega spektra ali bleščečo se belo svetlobo, izpostavljenost svetlobi traja do ene ure. Z njeno pomočjo se prek stimulacije določenih področij naših možganov spodbudi izločanje serotonina in tako poveča njegova količina v organizmu. Učinkovita je v 60 do 90 odstotkih primerov, precejšnje zboljšanje pa se pokaže že po tednu dni terapije.

Znaki zimske depresije pri večini počasi izzvenijo ob koncu zime. Če pa so ti znaki močni in vztrajni ter če različne oblike samopomoči ne pomagajo, je nujno poiskati strokovno pomoč.

Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine