Letošnji september zaznamujeta okrogli obletnici pisatelja Franceta Bevka: rodil se je 17. septembra 1890 v Zakojci in umrl osemdeset let pozneje istega dne leta 1970 v Ljubljani. Njegove knjige še vedno ostajajo n seznamih šolskega branja. Svet se je spremenil in Bevkove povesti pripovedujejo o nekem drugem, preteklem času – pa vendar našem, saj je bil to svet naših prednikov. Zdaj odpirajo drugačno možnost branja: mladim približajo nekdanji svet in jim porajajo vprašanja o današnjem. Te dni je izšla pri Mladinski knjigi tudi monografija France Bevk – Od Pestrne do Čedermaca, ki omogoča poglobljeno spoznavanje Bevkovega ustvarjanja, življenja in delovanja.

Bevk, ki ni bil le kronist, pač pa pisec živih, napetih zgodb, ki so bile ljudem blizu. Kajti bil je zgodbar, pripovedovalec zgodb, ki je črpal iz zakladnice ljudske domišljije, pisal pa je tudi o prelomnih dogodkih in človeških stiskah. Zato njegove knjige odrasli še danes z užitkom vzamemo v roke: v njih zaživijo zgodbe iz kmečkega življenja, krivice in pomembni trenutki v zgodovini, ki so nas zaznamovali.

Otroštvo v Zakojci

Bevkova rojstna vas Zakojca pri Cerknem je bila majhna vas »kakih tridesetih hiš, raztresenih po vsem pobočju«. V lesenih, napol zidanih bajtah so živeli vaški čevljarji, krojači, mizarji, dninarji. Imeli so nekaj krp zemlje, sadovnjak nekaj repov v hlevu in nekaj lazov v gmajni, piše Boris Jukić, eden od piscev bogate monografije o Francetu Bevku, o njegovi domači vasi. Tako kot drugi je zato tudi Bevkov oče moral po zaslužek drugam: drvaril je po Koroškem in Slavoniji, delal na cestah v Dalmaciji in Bosni. Vrnil se je bolan, zbolel je za malarijo. Za preživetje je začel čevljariti, naselil pa se je v Jernejevi bajti kot gostač. Tu se je 17. septembra 1890 rodil prvi od njegovih osmih otrok, sin France.

Zgodbe ob zimskih večerih

Iz teh prvih let se je pozneje napajalo Bevkovo pripovedništvo, tako izrazito živo: iz pripovedi deda in babice ob zimskih večerih, ki sta bila prava zakladnica zgodb iz bližnje in daljne preteklosti, iz zgodovine fare, o ljudeh, ki so se jih spominjali. »Zijal sem in lovil besede,« se je spominjal Bevk teh pripovedovanj, »ki so se trgale med nabijanjem kladiv in suhim šumenjem drete. Gledal sem obraze, ki jih je lepšal tisti značilni, mirni nasmeh, ki se poraja iz spominov.« Ded ga je pogosto ob večerih posedel v naročje in mu pripovedoval zgodbe, to so bile pustolovščine iz njegovega razgibanega življenja, med drugim o tem, kako je s četico vojakov lovil razbojnika Lazarinija, pa zgodbe iz skrivnostnega sveta starega izročila in vraž …

In potem je bila tu mati, stvarna ženska, s katero pa sta bila v fantovem otroštvu velika prijatelja. Fantiča je jemala s seboj v laze. Bevk se je spominjal tega takole: »Vidim jo, kako čepe okopava, pleve ali žanje na štirih njivicah v bližini hiše, v lazah na gmajni, a največkrat na sosedovem polju. Da nisem bil doma v napotje, me je pogosto jemala s seboj na dnino. Ob njivi je pogrnila odejico na trato, ki je ležala v senci kakega grma ali skale, in me posedla nanjo … Mati mi je metala polžje kajžice, ki sem jih hranil kot zaklad, včasih mi je vrgla kak zarjavel gumb, ki ga je našla na njivi, nekoč star krajcar.«

Vendar je usoda spletla niti tako, da mati ni bila dolgo v pisateljevem življenju. Ko mu je bilo komaj petnajst let, je nenadoma umrla: opoldan je legla in ponoči izgubila zavest, iz nje je odtekalo življenje. V črtici Moja mati Bevk pretresljivo opisuje, kako se je zavedel, da mame ne bo več: »Šele po pogrebu, ko sem bil sam sredi gozda, se je izločila jasna predstava o izgubi matere pred menoj. Občutek strašne, prestrašne samote me je objel. Zdelo se mi je, da bom vse življenje hodil sam samcat po svetu, vedno isto pot z bremenom od lazov in iz gozda domov, koder sva prej hodila dva. Ni je bilo ne v izbi ne v vrtu ne v hlevu, vse je stalo prazno. Čudovito je, kako se izprazni svet, kadar umre mati, kakor da bi ne umrl en samo človek in manjka milijon ljudi. Jed je grenka, postelja je trda, beseda je trpka, še sonce ni več isto. In vsakikrat, ko se tega zaveš, kane grenka kaplja v dušo. – Jokal sem sam, samoten, nihče ni tehtal mojih solza …«

Črte življenja

Dolga in vijugava pot je Bevka pripeljala do Podgore, kjer se je šolal na učiteljišču, pismo domačega župnika pa mu je omogočilo preživetje, saj je dobil pri podgorskih kapucinih prenočišče in hrano med študijem. Ko se je učiteljišče preselilo v Gorico, je moral tja potovati tudi France, ki je tako drugi letnik učiteljišča nadaljeval v Gorici, hranil se je pri kapucinih, stanovanje pa je dobil pri lepi temnolasi gospodinji Fani in se z njo zapletel v ljubezensko razmerje. V tem času je že začel objavljati v Domačem prijatelju in drugod. Po maturi pa ga je čakalo učiteljevanje v domačih hribih, v Orehku, do koder je imel od doma uro hoda, leta 1916 pa je bil, ker je pisal črtice s protivojno tematiko, premeščen v Novake.

Bližali so se viharni časi: Bevk se je na dan, ko se je začela mobilizacija, poročil z Lucijo Mavri, dekle je bila namreč noseča. Naboru se uspešno izmika, toda leta 1917, ko gre prva svetovna vojna v tretje leto, ga vpokličejo: odide na vzhodno fronto v Galicijo in Bukovino. Ko se vrne, v Novake, se počuti v domačem okolju utesnjenega, tedaj prispe vabilo Izidorja Cankarja, naj pride v Ljubljano za sodelavca oziroma urednika.

Po vojni je nekaj časa preživel v Ljubljani, kjer je postajal vedno bolj znan in dejaven in za dve leti prevzel uredništvo Mladike. Hkrati se je posvetil gledališču: vodil je Ljudski oder in režiral. Urejal je tudi politični časnik Goriška straža, humoristični Čuk na pal’ci, leta 1923 je postal ravnatelj Narodne knjigarne v Gorici, urejal je knjige, zbiral slovstveno izročilo, predvsem pa veliko pisal. Njegovo zasebno življenje je zapleteno: po obdobju z novo izbranko Miro, s katero je imel otroka, se je vrnila k Bevku žena Lucija z otrokoma in zaživijo kar mirno življenje. V zakonu z Lucijo se mu rodita še dva otroka. Toda potem se stvari znova zapletejo …

Sledila so težka leta za primorske Slovence, še težja po podpisu Rapalske pogodbe, in za Bevka so bila to leta hišnih priporov in konfinacij. Leta 1943, ko je prišel iz zapora, se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju in postal eden izmed njegovih voditeljev v Slovenskem primorju. Tudi po vojni je imel vrsto uglednih funkcij v političnem in kulturnem življenju, bil je zelo cenjen pisatelj, njegovo pisateljsko delo pa vsa leta v središču pozornosti. Po vojni je živel v Trstu, potem pa v Ljubljani, v tem mestu je na svoj osemdeseti rojstni dan tudi umrl.

Podobe domačega sveta

Za njim pa je ostala prava zakladnica del: romanov, novel, kmečkih povesti, pisal je črtice, drame, mladinske povesti pa tudi filmske scenarije in veliko prevajal. Mladi bralcem so bile najljubše njegove povesti Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna, ki se dogajajo v svetu bajtarjev in dninarjev v tolminskih hribih, pa povest Lukec in njegov škorec, o poti k očetu v Ameriko, ki se dotika izseljenske tematike. Izpod njegovega peresa so se porajali zgodovinski romani za odrasle in kmečke povesti, njegovo najznamenitejše delo pa je Kaplan Martin Čedermac, o kaplanu v Vrsniku v Beneški Sloveniji, ki se upre zahtevam Italijanom, da bi pridigal v slovenščini.

Še veliko je tega, kar bi bilo mogoče povedati o pisateljevem bogatem življenju in delu. Obsežna monografija iz zbirke Album France Bevk – Od Pestrne do Čedermaca, ki jo je napisalo več piscev in z več kot 250 fotografijami, dokumenti in rokopisi z različnih zornih kotov osvetljuje Bevkovo življenje, pisanje in delovanje, je branje, ki omogoča, da spoznamo pisateljevo osebnost v celoti. Šele ko preberemo to knjigo, tudi razumemo, da branje Bevkovih del odpira pogled na neki svet, ki je trdno zasidran v duši slovenskega človeka. Prav iz tega branja je mogoče premišljevati o vrednotah nekdanjega in današnjega sveta, bogastvu in revščini, ljubezni in družini, jeziku in ponosu …