Slikarka Poletja in Kofetarice – Njeni sliki najbolj priljubljeni med obiskovalci Narodne galerije

Med slikarji slovenskega realizma, ki je zaznamoval 19. stoletje, bi le težko našli žensko ime. Toda med deli bratov Šubic, Jožefa Petkovška, Ferda Vesela in Antona Ažbeta, ki so na ogled v stalni zbirki ljubljanske Narodne galerije, sijejo prelepe slike Ivane Kobilce. Umetnice, ki je vztrajno iskala samosvojo ustvarjalno pot in jo tudi našla. Njena dela so med najbolj opaženimi v galeriji in še zdaj, po več desetletjih od nastanka, zanimanje zanje ni prenehalo. Znova si jih lahko ogledujemo v stalni zbirki Narodne galerije, ki je odprla prenovljene prostore konec januarja.

Ko so v Narodni galeriji v Ljubljani leta 2012 zaradi prenove zaprli stalno razstavo slik, so pripravili za obiskovalce anketo z naslovom Najljubše umetnine po izboru obiskovalcev. Ti so izbrali za najljubši dve sliki Ivane Kobilce: Poletje in Kofetarico. Obe sta postali že kar kultni v dediščini slovenskega slikarstva. Poletje zbuja vedno veliko pozornosti, in čeprav je v Narodni galeriji na ogled še kar nekaj Kobilčinih slik, ostaja ta najbolj prepoznavno slikarkino delo.

Temni in svetli toni

Poletje je bilo prvo veliko slikarkino platno, naslikala ga je osemindvajsetletna. Nastajalo je na deželi, na materinem domu v Podbrezju, dve poletji: slika, polna toplih barv in svetlobe, prikazuje slikarkino sestro Fani, ki spleta kito cvetja, družbo ji delajo otroci, ki ji pomagajo pa tudi zavzeto opazujejo njeno delo. Ta slika, ki ji je plenerizem s slikanjem na prostem dodal svetlobo in barve, je Ivani Kobilci pozneje odprla pot v pariški Salon, razstavljena je bila še v Berlinu, Pragi, Dresdnu in Sarajevu, nazadnje pa jo je podarila Narodni galeriji.

Toda če bi se ravnali po tem, kako je Ivana iskala svoj umetniški izraz, sodi ta slika šele v drugo, pariško obdobje njenega slikanja; najprej je bilo münchensko obdobje s slikami v temačnih tonih, na koncu te dobe se je rodila Kofetarica. Pa pojdimo od začetka.

Dunaj, toliko galerij in razstav

V času, ko je živela Ivana Kobilca, skoraj ni bilo uveljavljenih slikark, slikanje je bilo tedaj predvsem priljubljena dejavnost meščank, del njihove izobrazbe in omikanosti. Za umetniško iskanje in uveljavljanje je bilo potrebno poleg nadarjenosti tudi veliko samozavesti in vztrajnosti. Kako težko je bilo tedaj prodreti s slikami v javnost ženski, kaže tudi to, da je Ivana Kobilca le redke portrete podpisala s celotnim imenom, pozneje je svoj podpis okrajšala v I. Kobilca.

V njeni želji po slikanju so jo podpirali tudi starši, saj je bil oče premožen obrtnik, imel je dežnikarstvo in krznarstvo. Dekle se je najprej učilo risanja pri Idi Künlovi, hčeri slikarja Pavla Künla, pri teh vajah v risanju je nastalo več kot 200 risb, vendar je pozneje skoraj vse uničila. Šestnajstletna Ivana je spremljala očeta na Dunaj, tja si je želela samo zaradi slik. Vse dneve je obiskovala galerije ter bila povsem navdušena: „Najrajši bi bila ostala kar na Dunaju, toliko lepega in novega sem tam videla. In takrat sem zatrdno sklenila, da postanem slikarica.“

Že dve leti pozneje je družina osemnajstletnici omogočila, da si je najela stanovanje na Dunaju, kjer je obiskovala galerije in kopirala dela starih mojstrov. Po poletju, ki ga je preživela doma v Podbrezjah, veliko v družbi s slikarjem Ferdom Veselom ter živinozdravnikom in zbiralcem starin Josipom Sadnikarjem, s katerima je delala izlete po Gorenjskem in iskala motive za slikanje, jo je vleklo v München. To so bila odločilna leta za njeno poznejše ustvarjanje, saj se je sedem let učila pri Aloisu Erdteltu, ki je slovel predvsem kot odličen portretist. Pri njem se je urila v slikanju človeške figure, predvsem poprsja in glave. Iz tega časa tudi veliko portretnih študij in portretov, za katere so značilni zamolkli, temni, rjavi toni. Ob koncu tega obdobja (1888) je naslikala znamenito Kofetarico, starko s skodelico kave, v njej se prepletajo vplivi münchenskega slikarstva osemdesetih let in žanrskega slikarstva holandskih mojstrov 17. stoletja.

Toda nenadoma je nastal v Kobilčinem slikarstvu preobrat: že leto pozneje se je njeno slikanje spremenilo, njene slike nastajajo vsaj deloma na prostem, vanje prodrejo svetloba in svetlejše barve. Iz tega časa je portret sestre Fani, slikarkinega najljubšega modela: dekle z dolgo črno kito v rožnati obleki sedi na stolu, v rokah drži čipkast robček. Začeli so prevladovati svetli toni plenerizma, in ti so se naselili tudi v Ivanine žanrske podobe prizorov s podeželja – takšni sta sliki Iz malega sveta in Pri vodnjaku. V poletjih 1889 in 1890 pa se je slikarka odločila za delo na velikem platnu, znova ji je bila za model sestra Fani: sredi zelenja dekle v družbi otrok plete cvetno kito.

Več preberite v naslednji, 9. številki tednika Kmečki glas