Na podeželju se v velikonočnem času že od nekdaj pripravljajo jedila, ki simbolizirajo največji krščanski praznik. Ta tradicija se že stoletja prenaša iz roda v rod. Hrano so na deželi vselej pridelovali doma naravi prijazno, torej trajnostno.

To ustreza temeljnim ciljem SKP 2023–2027, ki so spodbujanje prehranske varnosti in krepitev skrbi za okolje, podnebje in podeželje. Osnovna dohodkovna podpora za trajnostnost INP01, tako se ukrep imenuje v našem strateškem načrtu, je namenjena vsem kmetom za pridelavo kakovostne domače hrane. Njegovi pozitivni učinki se med drugim odražajo na področjih, kot so krepitev odpornosti kmetij, podpora generacijske obnove, povečanje konkurenčnosti kmetisjkih gospodarstev ter izboljšanje okoljske trajnosti kmetovanja.

V velikonočnem obredju se značilna hrana velikonočnega časa kaže kot še vedno živo bogastvo preteklosti. V njem se povezujejo prvine krščanskega praznika, ki temelji na judovski tradiciji, z ostalinami starejših, poganskih kultur, za katere je bil to čas praznovanja zmage pomladnih sil nad zimo. Tradicija vedno nosi v sebi dvojnost: sedanjost in preteklost, staro in novo preobleko, duhovnost in povezanost z zemljo. In prav to dvojnost praznovanja je kmečki človek znal še posebno izražati: duhovnost in obrednost tega velikega praznika v povezavi z zemeljskim. To tudi ni nič nenavadnega, saj je veliko bolj kot mestni človek čutil, kako odvisno je njegovo življenje in preživetje od zemlje in njene rodovitnosti. Zato je tudi praznična hrana, ki izvira iz njegove zemlje, pridelana doma, polna moči in simbolike.

Ob veliki noči cela vrsta jedil ponazarja dogodke tega časa. Košare, prekrite z umetelnimi, lepo izvezenimi prtiči, okrašenimi s čipko, s katerimi ženske vsako leto romajo k blagoslovu velikonočnih jedil, skrivajo v sebi bogato simboliko velikonočnega izročila. Pecivo, meso, jajca in hren so tradicionalna velikonočna jedila, ki ne smejo manjkati v nobeni košari, a ne le to.  Poleg tega je moč odkriti izjemno raznolikost velikonočnega izročila, povezanega s hrano.

Ljudje marsikje po Sloveniji še vedo, kaj ponazarjajo jedila v velikonočnem žegnu v njihovem kraju. Te dodatne simbolike ni malo in je različna od pokrajine do pokrajine. Etnolog Damjan J. Ovsec našteva v svoji monografiji Praznovanje pomladi in velike noči jedila s posebno simboliko, ki se je razvila v posameznih pokrajinah. Na primer mlinčevka, potica  s tremi nadevi, simbolizira tri žeblje (vzhodna Štajerska), hren z jajci pomeni žolč, ki so ga Kristusu podali pred smrtjo (Kozjak), pelinkovec bridki kelih trpljenja (Raka), klobase so vrvi, s katerimi so Kristusa zvezali na Oljski gori (Tržič), beli kruh pomeni čisto srce (ilirskobistriško območje, Raka), žolca potres, ki so ga čutili tisti, ki so stražili Kristusa (Tržaško), pomaranča je goba, ki so iz nje dali piti Kristusu na križu (ilirskobistriško območje, Primorska), a to še nikakor ni vse, s čimer so ljudje simbolizirali Kristusovo smrt, trpljenje in vstajenje.

Slovenija v strateškem načrtu SKP podpira tudi pristop uravnotežene zastopanosti spolov, s čimer podpira vključevanje kmetic v zagonsko podporo in olajšuje dostop do nje s ciljno usmerjenim pristopom. Kmečke gospodinje so bile vedno prave mojstrice v kuhi in peki, iz najboljših živil, ki so bila pridelana doma, iz domačih vrtnin, žita, mesa so od nekdaj pripravljale, mesile in pekle izvrstne dobrote za vsakdanjik in praznik.

Ne le v naštetem, tudi sicer se kaže krajinska raznovrstnost naše tradicionalne kulinarike, v kateri so na prvem mestu štruklji in potice. Tako kot praznična jedila je ostala desetletja zapisana v narodovih genih in izročilu. Še vedno živa je znova zanimiva in marsikdaj tudi v nekoliko sodobnejši preobleki prežema naše današnje življenje: k njej se vračamo ob vsakdanjiku in prazniku, tej dobri domači hrani, ki se tudi danes, ob vseh prehranskih novotarijah, kaže kot posebno dobra ter blagodejna za dušo in zdravje.

Ohranjanje in oživljanje kulturne dediščine je eden izmed pomembnejših ciljev ukrepa IRP25 (Podpora za naložbe v vzpostavitev in razvoj nekmetijskih dejavnosti, vključno z biogospodarstvom in v ohranjanje kulturne dediščine) v sklopu nacionalnega strateškega načrta Skupne kmetijske politike v obdobju 2023-2027.