Pravljice so po svoji naravi nenavadne: po eni strani stkane iz domišljije, po drugi pa odsevajo tudi življenje in mišljenje nekega časa. Nekatere nam ostajajo živo v spominu, druge potonejo v pozabo, vendar so tako del nas samih, našega otroštva, da ob pogledu na besedilo takoj oživijo. So zgodbe in pravljice, ki ji imamo Slovenci še posebej za svoje. Med odličnimi pripovedniki je Fran Milčinski, ki ga poznamo predvsem po njegovih znamenitih zgodah in nezgodah o Butalcih. Pri Založbi Sanje je pred kratkim izšla knjiga njegovih Zbranih pravljic in pripovedk.

„Zbrane pravljice in pripovedke so cvetoči vrt – kamor koli se ozreš, vsepovsod dražeče dehtenje. Šumeči vrhovi dreves, čudokrasne rože, Majdalenkino koprnenje, pa nato globine in pečine, kjer zvonovi ne zvoné in petelini ne pojó,“ je zapisala o njih Tjaša Koprivec, ki je skupaj z Rokom Zavrtanikom zbrala pravljice in pripovedke za to knjigo in jih uredila. V njej je zbranih štirideset pravljic, petintrideset humoresk o Butalcih, Boriška pripovedka, nanizana v trinajst nadaljevanj, in devetnajst zgodb o kraljeviču Marku.

Zakladnica pravljic

„Kadar se je (za)vrtelo Franovo pripovedno vreteno, „ piše urednica v spremni besedi, „je na zvezdnatem nebu vselej vzhajala luna. Naj je ploskev nad obzorjem poskrila nebesna telesa, naj je mesečino zastiralo rezilo obetajoče se nevihte – nič ne de, Fran je napravil, da je bil Zemljin klobuk razkošno čudežen.“ In res, v knjigi se odpre prav zakladnica pravljic, ki so tako žlahtno slovenske: bridka zgodba o desetnici, deseti hčeri, ki je tavala po svetu in jo je mati ob prihodu domov prepozno spoznala; o Poldrugem Martinu, ki je jemal vsa materina navodila preveč dobesedno in sta zaradi tega z materjo povsem obubožala, pa o Jurku, ki ni poznal strahu, o kralju Matjažu, ki ga je v svoje varno zavetje skrila gora Peca, ter duhovita pravljica o Laži in njenem ženinu Prilažiču, ki prestane vse predporočne izkušnje in tako postaneta z lažjo srečen par.

Butalci in njhov svet

Humor in satirična ostrina pa tudi avtorjeva domišljija, ki naravnost veje iz pravljice o Laži in njenem ženinu, se še močneje kaže v humoreskah o Butalcih. Te duhovite zgodbe o prebivalcih imenitnih Butal, ki menijo, da so zelo modri in v skladu s tem tudi uganejo marsikatero pametno ter venomer tekmujejo s sosednimi Tepanjčani, so nenehno žive in aktualne. Tako o tem, kako so Butalci sejali sol, kako so širili cerkev in preganjali krivo vero, o butalskem policaju in Cefizlju, pa o županu, ki zamenja z beračem svojo lepo suknjo, da bi jo obvaroval dežja. Milčinski je objavljal zgodbe o Butalcih v različnih časopisih, v knjižni obliki so ugledale luč sveta šele po njegovi smrti.

Življenje Frana Milčinskega

Fran Milčinski se je rodil 1867 v Ložu na Notranjskem, osnovno šolo in gimnazijo pa je že obiskoval v Ljubljani, kamor se je družina preselila štiri leta po njegovem rojstvu. Po gimnaziji se je odločil za študij prava na Dunaju. Po končanem študiju se je zaposlil na sodišču; to so bila leta, ko si je predvsem pridobil veliko snovi za pisanje. Leta 1900 je postal upravitelj ljubljanskega deželnega gledališča. Poročil se je leta 1910, v zakonu so so se mu rodili štirje otroci: Breda Milčinski Slodnjak, Janez Milčinski, Frane Milčinski – Ježek in Lev Milčinski. V času, ko so rasli njegovi otroci, se je tudi veliko ukvarjal s pravljicami. Med njegovimi najbolj znanimi deli so mladinska vzgoijna povest Ptički brez gnezda, zbirka humorističnih črtic Igračke in satirična povest Muhoborci, v kateri se norčuje iz malomeščanstva, uradništva, političnih in kulturnih razmer tedanjega časa. Satira na družbenopolitično življenje je tudi zbirka Gospod Fridolin Žolna in njegova družina.

Melodičnost in arhaičnost jezika

V pripovedi Frana Milčinskega se vpletajo izkušnje iz resničnosti, saj je bil po izobrazbi pravnik in je služboval kot sodnik, z njegovim smislom za humor, šalo in ironijo. Čeprav je jemal motive za svoje pravljice iz slovenskega in evropskega ljudskega izročila, je v njih vendar zaznati avtorsko noto: motive je predeloval in preoblikoval, ohranil je ljudski ton pravljic, žlahtnost, domišljijskost, prežema pa jih tudi grozljiva fantastika, etičnost in poučnost in kdaj tudi humornost. Za njegov jezik so značilni melodičnost, patina, arhaičnost. Urednika pravita, da sta se po premisleku odločila, da jezika ne bosta posodabljala, saj bi to izničilo melodičnost jezika. Zato pa sta na koncu dodala krajši pravljični besednjak s starejšimi, manj znanimi izrazi. Tudi s slikami je podobno, saj so k zgodbam večinoma ohranjene prvotne ilustracije. Knjiga je zares pravi zbir starih slovenskih pripovedk in zgodb, ki obujajo tradicijo slovenskega pripovedništva.