Nekoč, ko je človek živel še posebno povezano z naravo in njenimi ritmi, je bila v njem vraževernost še kako močna. Želel je obvladati naravne pojave, obvarovati sebe in svoje bližnje, si zagotoviti dobro letino, zdravje in srečno življenje. V zgodovini človeštva, piše Damjan J. Ovsec v knjigi Vraževerje sveta, je vplivala na religijo, umetnost, poljedelstvo, obrt, na vse, kar je izdeloval človek, pa tudi na znanost, državno oblast in družbene ustanove. Od davnih časov so civilizacija, z njo pa človek in njegovi dosežki neizmerno napredovali, toda v človeku je še vedno živo iracionalno, nedoumljeno.

Arhaični človek, pravi etnolog, je bil odet v  »plašč iz vraž«, ki so obvladovale in celo določale njegovo življenje. Praznoverje je bilo vsakdanja hrana poganskega sveta, toda tudi danes ne podcenjujmo njegove moči, saj ga je vsaj kanček v vsakem od nas. Sodobni človek se je na zunaj spremenil, v sebi pa vendar ne tako zelo. V njegovi duši je val nezavednega, ki nas preplavi, in tedaj ne pomagata ne inteligenca ne izobrazba. Še vedno je v kamrici naše duše kotiček, kje vlada nezavedno in z njim vraževernost. V srečo, zdravje, dobro letino, uspeh in dolgo življenje.

Kolomonov žegen, zarotitvena besedila (vir: Kamra)

Da bi bila letina dobra

Na slovenskem podeželju še danes lahko tu in tam zasledimo žive čarovnije, zagovore in vraže za dobro letino in zdravje živine. Sejalcu je moralo na primer nekdaj ob setvi ostati v sejalnici vsaj pest semena, to je bilo zagotovilo, da bo posejana pšenica dobro rodila. Rado Radešček, zbiralec in proučevalec slovenskih ljudskih vraž, omenja nekaj čarovnij v zvezi z dobro letino, eno od njih so poznali v Šmihelu nad Mozirjem: »Pšenica, posejana jeseni, je še marca prihodnjega leta pokrita z novozapadlim snegom. Po tem snegu sejeta na njivi oče in sin črno deteljo, vsak iz svoje posode. Po končani setvi morata posodi, iz katerih sta sejala, odložiti na končanem mestu setve in se obrniti proti domu. Pri tem pa se ne sme nihče ozreti nazaj proti posodam na njivi. Oba sejalca ne smeta spregovoriti niti ene same besede na poti proti domu. Ko prideta domov, si morata najprej umiti roke.« Če je čarovnija uspela, potem bo naslednje leto po pšenici na njivi pognala bujna detelja, ki se je govedo sploh ne preobje.

Drugje je veljalo: čim bolj je kmet ob setvi repe lagal, tem debelejša repa mu je zrasla. Pa tudi glede buč se je verjelo, da moraš, kadar okopavaš buče, debelo lagati in lepa letina buč je tako zagotovljena.

Pa tudi, pravijo v okolici Kopra, nikoli ne smeš reči, da je preveč mesa, pšenice ali česa drugega. Kajti če govoriš tako, ne bi nikoli več zraslo toliko pšenice ali  ne bo več takega obilja nečesa kot to leto.

Napovedovalo pa se je dobro letino tudi iz ognja. Iskre  v zimskih dneh so pogosto napovedovale prihodnjo letino: čim več jih je bilo in čim više proti stropu so letele, tem obilnejša je bila letina. Oglje in pepel božičnega panja sta, tako so verjeli ljudje, prinašala blagoslov, zato so pepel zbrali in ga odnesli na njivo ali pa so z njim potresli seme.

Iskre  v zimskih dneh so pogosto napovedovale prihodnjo letino: čim več jih je bilo in čim više proti stropu so letele, tem obilnejša je bila letina.

V decembru bo v posodicah zraslo nakaljeno žito, zdaj je to bolj ali manj zimski okras, ki z živo zeleno barvo razveseljuje pogled sredi zime, nekoč pa so iz kaljenega žita prerokovali, veljajo je, da bo letina dobra, če žito lepo vzkali, če slabo, pa tudi letina ne bo dobra. 

Pa ne le letino, ena od božičnih vraž zadeva tudi živino. Takole pravi: »Kolikor mokrih cunj visi na sveti večer okoli peči, toliko kož bo viselo čez leto (v kozolcu) od živine, ki bo poginila.«

Kosa pod nadstreškom

Nekdaj so uporabljali koso, da so odganjali čarovnice ob hudi uri.  Marsikje po Sloveniji so pred  grozečo nevihto postavljali koso pod nadstrešek, tako da je bila z rezilom obrnjena navzgor. Verjeli so, da to prestraši čarovnice, ki pozročajo hudo uro. Drugod so postavljali dve kosi navzkriž na senožetih ob hudi uri.

O božiču pa so verjeli, da vreme napoveduje: »Svetla božična noč, prazna kašča.« In: »Kakršen veter na sveti večer, tak bo vse leto.« Marsikateri vremenski pregovori pa niso vraže, ampak so nastale iz dolgoletnih izkušenj ljudi, na primer tale: »Če zime dolgo ni, kasno se še zglasi.«

 Astrološkim znamenjem se je od nekdaj pripisoval velik pomen, pravi Radešček, zato so kmetje včasih skrbno pazili, na katero nebesno znamenje bodo sejali posevek. Takole so se ravnali: »Kar v zemljo raste, sej na škorpijona, raka, ribi; kar pa iz zemlje gre, sej pod takšnim znamenjem, ki moli ven roko ali nogo.«

Edgar Hunt: Petelin in kokoši v skednju, 19. stoletje

Lastovice za srečo in mir

Navadno je veljalo, da nenavadno vedenje živali napoveduje nesrečo. Še danes  je zelo močna vraža, da nočne ptice, predvsem sova ali čuk, po navadi ne pomenijo nič dobrega, pogosto napovedujejo smrt. Po eni od razlag je nastala ta povezava zato, ker so nekoč na deželi ljudje bedeli ob hudo bolnih, ki sem ji je bližala smrt, ti nočni ptici pa se radi zadržujeta ob svetlih oknih hiš, v katerih so ljudje bedeli. Po vsej Sloveniji sta ti dve ptici napovedovalki smrti, ponekod, na Gorenjskem na primer, pa velja le, da ne pomenita nič dobrega.

Tudi kokoš ne naznanja nič dobrega, marsikje je veljalo, da pomeni nesrečo, če zapoje petelin ali se kokoš oglaša kot petelin. Ker je pojoča kokošje pomenila nesrečo, jo je bilo treba ponekod takoj zaklati. V nekaterih krajih pri nas so verjeli, da taka kokoš ne pomeni nič dobrega, ker »izpoje« gospodarja.

Med pticami je kukavica znanilka sreče ali nesreče. Veljalo je, da bo človek, ki je slišal to ptico, živel še toliko let, kolikorkrat je zakukala. V nekaterih krajih je bila napovedovalka smrti,  zelo pa je povezana z bogastvom ali revščino. Še danes se spomnimo, da moramo imeti v žepu denar, nekdaj pa so bili na petje kukavice pripravljeni tako, da so imeli v žepu kovane novce in ko se je ptica oglasila, so porožljali z njimi. To je pomenilo, da boš imel tisto leto dovolj denarja, ve tega nisi storil, pa, da ti ga bo ves čas primanjkovalo.

Kjer gnezdijo lastovice, sta doma sreča in mir. Tako velja še danes, ob pogledu na lastovičje gnezdo nas vedno prevzame veselje, tako globoka je ta prastara vera še vedno v vseh nas. Ponekod so lastovice pri hiši pomenile, da bodo te ptice hišo obvarovale požara, na Koroškem pa je veljalo, da domačijo varujejo pred strelo. Pa tudi lastovka je ptica, ki s svojim nenavadnim vedenjem kdaj napoveduje smrt: če si lastovka spomladi naredi gnezdo, pravijo in ga pozneje zapusti, bo pri hiši zagotovo nekdo umrl.

Zelo veliko vraž je povezanih tudi z mačko, ki velja pogosto za hudičevo žival. Radešček omenja, da so v okolici Motnika nekdaj verjeli, da ko mačku človek vrže košček kruha, se maček vselej strese, preden ga požre, to pa zato, da svetega Duha strese iz kruha. In potem je za ubogega mačka veljalo, da ima v repu sedem hudičev, saj kadar spi, mu rep nikoli ne miruje, »ker hudiči v repu brenkajo«. Zato se je bilo treba mačka obvarovati, če ti steče čez cesto: na tistem mestu je treba trikrat pljuniti, pa te ne bo doletela nesreča. Vedelo se je tudi, da mačka, ki se umiva, napoveduje obisk. V Mežiški dolini, pravi zbiralec ljudskih vraž, pravijo: Če ti kdo podari mačko, se ne smeš zahvaliti, ker ti potem ne bo lovila miši, ali malo drugače: Če hočeš, da bo mačka pridno lovila miši, jo moraš nekomu ukrasti!

Za ubogega mačka je veljalo, da ima v repu sedem hudičev, saj kadar spi, mu rep nikoli ne miruje, »ker hudiči v repu brenkajo«.

Naše kmečko gospodarstvo je bilo od  zmeraj tesno povezano s čebelarjenjem . V panj velja pogledati na sveti večer, kajti: »Če čebele na sveti večer, opolnoči šume v panju, bo letina dobra. Če pa so mirne in tihe, se obeta slaba letina.«