Iz zaspanega zimskega dne tam nekje okoli božiča se prebuja protagonist te kratke zgodbe. V njem vstajajo podobe decembrskih juter, snega, mukanja živine, sani in deda, ki izdeluje sani in smuči, les zanje pa kuha v velikem kotlu. In potem preprosto in čisto otroško veselje na snegu, pot po smrečico in srni na snegu … Kot da pisatelj Bojan Bizjak s peresom izpisuje podobe zime, kakršne je davnega leta 1565 naslikal nizozemski slikar Pieter Bruegel starejši. Njegove slike so polne drobnih prizorov iz vsakdanjega življenja, ki se zlivajo v eno samo veliko podobo zimskega vsakdanjika na deželi in se jih nikoli ne naveličamo gledati. Prizori zime, pričarani s peresom in čopičem.

V. K.

Nekega jutra

Čisto počasi vstaja in razbija kremžnino, ki se mu je zalepila čez oči; na desnem je več lepkega drobirja, ugotavlja. Pomenca, pa se mu zdi, da je vse bolj dražljivo in ostro. Potiplje za knjigo na nočni omarici, prižge luč in preveri, ali je z očmi vse v redu. Strah ga je, da ne bi spet letal v bolnišnico, ker … Pa ravno po božiču … se mu pritakne. Kar tako, samo dvojna slika, meglenost … Mislil sem, da me je kap, pa … Franc me je peljal na urgenco in potem sva skoraj štiri ure čakala, da so našli dežurno okulistko. Ja, odpetje očesne leče, posledica bolezni. Prižge luč, gleda črke: vse je v redu, ostre so, vidim … O, še vedno vozim avto …

December je suh. Pravijo, da je zgoraj malo pobelilo, le pobelilo, včasih pa … Joj, tista naša reber: sani, smuči … Kako je letelo, kako je šlo, ko je stlačeni sneg pomrznil. In soseda z novimi sanmi. Naš dedek jih je naredil … Vsem nam jih je, vsem. Pa ga zdaj vidim, glej … Stoji za mizarsko mizo in oblič mu pleše, on pa se mršči, se napenja, vzame svinčnik izza ušesa, nekaj začrta, požvižga, nekaj zažaga pa spet vpenja les, vzame drug skobeljnik in ga goni, goni … Jaz pa sedim na tleh in se igram z oblanci. Tisti beli nasvedrani oblanci, pa kako so dišali …

Taka jutra v decembru, v delavnici nad hlevom. Spodaj si lahko slišal ropotanje verig in včasih je krava trobentasto zamukala, misleč, da sledi priboljšek – dedek je imel to navado, da je kravici nesel kakšen priboljšek: kos kruha, kaj takega. O, kakšna zimska jutra. In tiste sanke. Ljubosumno sem jih gledal. Moje so bile že stare dve leti in eno prečko sem že zlomil. Nekoč pa … Spustil sem se po ledeni strmini in sem priletel v neki kol, ki ga nisem videl. Kar dolgo sem nosil tisto bunko, dolgo … Lahko bi se slabše končalo … Mesečina je bila, pa smo se šli, kdo bo šel višje. In smo: Bruno, Janko, Viktor, Andrej … Moj bog, skoraj vsi so že … No, Bruno … Pa njegova žena … Mirica, nekaj hiš naprej, tu v predmestju … Oh, je bila rogovilasta … Ne, ni bilo v navadi, da bi se skupaj sankali fantje in deklice.

No, fantje smo kmalu zamenjali sanke za smuči. Pa tudi te nam je naredil dedek, tudi. Joj, kuhanje lesa v velikem kotlu, kjer se je kuhalo tudi za prašiče. Kuhal je les, da ga je potem lažje krivil. In kako ga je gladil, preizkušal, se pačil … In ko je vrezal osrednji žlebič … Pa sam je naredil vezi, palice. No, takrat smo obuli kar škornje, zataknili noge v usnjene jermene, pa je bilo. In palice in v sneg. Oh padci, potrgano jermenje, polni škornji snega, odrgnine, tudi kakšen zvin je bil, hujšega pa ne.

In moje smuči, najdaljše, lepo pobarvane … Takrat so nekateri že imeli industrijske, tiste rdeče in bele, pa z rumeno plastiko spodaj, ali s črno; da, tiste so štele za boljše. Največ pa je bilo tistih Elanovih z rdečo in belo barvo zgoraj in rumeno spodaj. Potem si moral imeti tudi primerne čevlje za tisto okovje, se razume. Nekateri so se postavljali z novimi smučmi, so se. Pri nas pa, ja … Oče ni hotel slišati, da bi mi kupili smuči.

Moji vnuki pa smučajo na računalniku, bog se usmili. Pa prav včeraj sem bil pri Anici in gledal dva od njih. Madona, tiste igrice … Simulacija smuka, simulacija smučarskih skokov. Cele ure sta tam in se prepirata, kot da gre hudo za res. Ne, ven pa ne. No ja, saj tudi zim ni več takih.

Odplakne ta silni tok zamišljije in se le skobaca iz postelje. Vse je tako tiho, blago, spet premišlja. Pripravi si zajtrk in pritegne telefon. Pokliče ženo, ki je šla v toplice. Njemu se je pa to uprlo: vsako leto isto, decembrsko namakanje in … Otroci, hm … Ja, oba oženjena, pet vnukov. Kako bo letos na božič, kako!? Lani nismo več bili vsi, ne, ker … Ja, vnuki rastejo, najstarejši že študira. Rekel je, ti starci … ti starci …

Pomirjen odloži telefon. Pripravi si zajtrk in si skuha močno kavo. Odloči se, da se bo zapeljal gor v vas in skušal najti primerno smrekico v svojem gozdu – vsako leto jo je šel iskat, čeprav se je žena jezila in mu kriče dopovedovala, da mora vsako leto potem pospravljati tiste iglice. On pa je vztrajal, da bo, dokler bo le mogel, sam prinesel smrekico, tako kot to naredi njegov mlajši brat, ki ima svoj del gozda. Pri njem je več takih mladih, premišlja, več; v mojem delu, no, se že najde, le da je več skal. Tako smo pač razdelili, na štiri dele. vsakemu svoje. Pa bi se lahko pogajal, takrat … Oh, že trideset let je od tega, trideset … ga zajema. Preveri, ali ima vse s seboj, sekirico, žago, termovko s čajem, bundo, rokavice, ključe od stare hiše. Vse je, si reče in se spravi v star terenec, ki vdano zaprede.

Malo pred vasjo vidi prhnino snega na travnikih in dve srni. No, nič več strahu ni v teh divjih bitjih, ob belem dnevu jih lahko vidiš. Lovci pravijo, da je to tudi zato, ker jih šakali ne preganjajo, ker se je porušilo ravnovesje in se pač pasejo, kadar utegnejo. Saj ne vem, nisem strokovnjak za to, ne vem. Pri nas ni bil nihče lovec.

Ob hiši se ustavi. Gleda propadanje, ker se ne morejo dogovoriti, kdo bi dofinanciral popravilo. O, kakšna podeželska klasika, zares drži: žlahta, raztrgana plahta, pomisli. Najprej so se menili, da bi popravili streho, pa novo ploščo bi dali, pa … Potem pa je sestri umrl mož … In se je odlagalo, zdaj je dokončno odloženo, se nakremži in pogleda v nekdanji hlev, kjer sta zdaj tam stara mopeda, nekaj drv, orodje, pajčevine: včasih pa kravica, teliček, tudi trije, pa kot za prašiča, pa kurnik. Vse je šlo, vse. In tisti zadnji bikec … Ah, tista leta, nova država, novi predpisi … Pa sva si s sestro razdelila meso, pa kakšno … Ne, takega ne bo več.

In sanke, glej no, še zdaj so tam na drveh, sive, stare, tiste moje. Včasih jih je mama uporabila za vožnjo moke iz trgovine … Še so, sanke, moje sanke, ki jih je neko noč prinesel Miklavž. Oh, kako se tega zdaj spomnim. Bila je res prava zima; tulilo je, grmelo, sneg je butalo ob šipe, stari oče pa je bil cele dneve v delavnici. Zaklepal se je. Tiste dni nisem smel k njemu. Koliko pa sem bil star, kakšnih šest let, prvi razred, nekaj takega bo. In v naši zgornji kuhinji so bile zjutraj sanke, na njih pa dva krožnika s čokolado, ena pomaranča in nekaj orehov, zame in za brata. Brat je dobil sanke pozneje. Vem, da je tistega jutra potem tulil, da pa on nima sank … Takrat mu je bilo komaj tri leta. … Miklavž je prinesel sanke. Zato je bil stari oče zaklenjen …

Po tistem sem spet smel v delavnico. Delal je smuči za nekega lovca. In tista rdeča barva … Ko so bile smuči narejene, jih je prebarval, jih sušil, gladil, si žvižgal. Ko je lovec prišel po smuči, ga je hvalil in hvalil. Pa se spomnim, kako si jih je možakar nadel, se zagnal čez zamet in se spretno odpeljal po blagem bregu po novem snegu. Stari oče je šel za njim in počepnil. Od blizu si je ogledoval, kakšen tir delajo smuči. Kako se tega spomnim … Tam je čepel, si popravljal klobuk in kimal … No, v gozd moram, se obudi iz te prijetne slike.

Med bukovjem je več snega. Gleda sledi: srne, lisica … Ja, da bi videl sledi risa kot pred leti, ah … zavzdihne. In pogleduje proti globeli, kjer se zelenijo mlade smrečice; malo snega je na njih, komaj drobne bele srajčice. Zdi se mu, da so smreke nasploh precej bolj družabne kot druga drevesa – ne prenesejo samote, ne. Pazi, kod stopa, kajti kombinacija listja in malo snega rada pripelje do zdrsa.

Končno je v globeli. Boža smrečice, jih gleda, išče tako, ki je zgnetena med drugimi in bi težko napredovala. Končno jo najde. Vzame žago in jo spretno odžaga. S sekirico odseka nekaj odvečnih vejic, da je krošnja lepo oblikovana. Nasloni si jo k obrazu in vdihuje: tako diši smrt smreke, tako, si reče. Oh, koliko jih je še, več kot mojih let, se zdrzne. Previdno jo nese do slabe poti, ki se vije med bukovjem in skalami. Pa mah, mah bi lahko nabral, si reče. Ne, ne po tega bo šla Joži, ona ima svoja mahišča. V petek pride domov, pa bova delala jaslice, smrečica pa je že.

Nad domačijo si dolgo oddihuje. Gleda na levo, kjer je manjši zaselek. Tam so tri mlade družine, dim se vzdiguje, živijo … Saj, vse je: optika, vodovod, vse, in ta spokojna tišina … Doma poišče polivinil, zavije smrečico in jo previdno položi na zadnje sedeže v avtu. Še malo pregleda to in ono, posmrkuje in se le odpravi nazaj v predmestje. Ko zapelje v ulico, pa zagleda Mirico, postarano, utrujeno. Na kolesih vleče torbo. Decembrski nakupi, saj. Odpre šipo in ji reče: »Mirica, sem šel po smrečico. Kaj pa pri vas, bo ta prava?«

»O, ne, ne, jaz imam že pet let isto. Kdo pa bi pospravljal tiste iglice, daj no. Pa tudi, moj noče gor v naše laze, saj veš, sama pa ne vozim več. Kolk me matra, saj veš, pa oči. Vidiš, vlačim skupaj. Letos bomo imeli skupno božično kosilo. Taka so zdaj moja jutra: letaj, zbiraj, vlači,« zadihano reče.

»Ja, ja, drži se,« ji reče v slovo in počasi spelje. Taka so ta jutra, se zamisli, ko parkira pred hišo.

Avtor: Bojan Bizjak