Manjša količina sončnih žarkov ter turobni dnevi v zimskem času lahko pomembno vplivajo na naše počutje in vedenje. Posameznikom lahko zimsko obdobje oteži pojav sezonske razpoloženjske motnje, znane tudi kot sezonska ali zimska depresija.

Zanjo je značilno vsakoletno doživljanje depresivne epizode v zimskih mesecih, ko je manj sončne svetlobe. Najizrazitejša je pri ljudeh, ki so še posebno občutljivi na svetlobo oziroma njeno pomanjkanje in je dva- do trikrat pogostejša pri ženskah, starih od 20 do 40 let, najverjetneje zaradi vpliva hormonov. Najpomembnejša razlika med zimsko in tipično depresijo je, da se zimska depresija pojavlja skorajda samo v zimskih mesecih in se ponavlja iz leta v leto. Zimska depresija se od običajne depresije razlikuje tudi po večji potrebi po hrani (predvsem po sladkem) in spanju. Za diagnozo sezonska depresija se mora ta vsaj dvakrat zapored ponoviti v enakem časovnem obdobju.

NATANČNEGA VZROKA ŠE NE POZNAMO

Najpogosteje izbruhne novembra, vrh doseže januarja in februarja, umiri pa se s prihodom spomladanskih sončnih dni marca. Natančen vzrok zimske depresije še ni povsem znan, kot kaže, so za njen nastanek najpomembnejše motnje v uravnavanju dnevno-nočnega oziroma cirkadianega ritma. Naš organizem gre vsakodnevno skozi svoj notranji cikel, ki zajema specifične poraste in upade različnih hormonov, telesne temperature, krvnega pritiska, aktivnosti tkiv ipd. Ta cikel se veliko meri ravna po dnevni svetlobi in tu lahko nastanejo težave. Poz7imi je namreč dnevne svetlobe manj oziroma je manj intenzivna, hkrati pa smo v sodobnem okolju izpostavljeni številnim virom umetne svetlobe. Tako pride do motenj v svetlobni komunikaciji in naš organizem težje zaznava dele dneva, po katerih bi lahko uravnaval notranji ritem. Znanstveniki velik pomen pripisujejo tudi genetiki, verjetnost za nastanek sezonske depresije je večja pri osebah, ki imajo sorodnike s to motnjo. Za najbolj depresiven mesec v letu naj bi veljal januar, vzroke gre iskati v hladnih, temačnih dnevih, porušenih novoletnih zaobljubah in popraznični realnosti.

Med najpogostejšimi znaki sezonske depresije so izguba zanimanja za večino stvari, povečana potreba po spanju in težko ohranjanje budnosti, občutek brezupa in nemoči večino dneva, hrepenenje po sončni svetlobi in pomanjkanje energije. Nastanejo lahko težave s koncentracijo, občutek tesnobe in razdraženosti ter težave z obvladovanjem stresa, nepripravljenost sodelovati z drugimi in velika želja po samoti, zmanjšanje spolne želje, napadi lakote in neobvladljiva želja po hrani, bogati z ogljikovimi hidrati.

VELIKO SI LAHKO POMAGAMO SAMI

Čeprav vzroki zimske depresije niso povsem znani, pa je osnovno zdravilo več svetlobe med zimskimi meseci. Vsaj polurna telesna dejavnost na svežem zraku, predvsem v opoldanskem času, ko je svetloba najmočnejša, spodbudi izločanje hormona serotonina. Zagotovite si dovolj spanca in popijte dovolj tekočine za preprečevanje glavobolov, razdražljivosti in zagotavljanje ustrezne hidracije. Uživajte zdravo prehrano za stimulacijo živčnega sistema (česen za zaviranje tesnobnosti in utrujenosti, s folno kislino bogata špinača, ki deluje tudi antidepresivno, sončnična semena, kompleksni ogljikovi hidrati). Izogibajte se prevelikim količinam kofeina in alkoholu. Družite se s prijatelji, počnite reči, ki vas sproščajo in se veliko smejte. Vse to krepi imunski sistem. Ne sprejemajte življenjsko pomembnih odločitev v tem času, raje razmislite in počakajte mesec ali dva. Pojdite na zimske počitnice, delajte načrte za pomlad, ko bodo dnevi daljši.

Pri blaženju znakov zimske depresije je izjemno učinkovita tudi svetlobna terapija. Poteka tako, da se bolnik namesti pod fluorescentno svetlobo polnega spektra ali bleščečo belo svetlobo, izpostavljenost svetlobi traja do ene ure. Ta svetloba stimulira določena območja naših možganov, to spodbudi izločanje serotonina in tako se poveča njegova količina v organizmu. Učinkovita je v 60 do 90 odstotkov primerov, do znatnega izboljšanja pa pride že po tednu dni terapije. Simptomi zimske depresije pri večini počasi izzvenijo ob koncu zime. Če pa so simptomi močni in vztrajni ter če različne oblike samopomoči ne pomagajo, je nujno poiskati strokovno pomoč.

Avtorica: Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine