Tale duhovita kratka zgodba, ki jo objavljamo danes, naj vam poživi resnobne zimske dneve. Humornost prinašajo vanjo dogodki iz preteklosti, ki se jih spominjata ob kozarcu kuhanega vina upokojenca v naključnem srečanju. Zabavni so ti spomini, nekateri pa imajo tudi malo pridiha grenkobe, vendar avtorica Minka M. Likar z občutkom vnaša v zgodbo šaljive tone. In tako izpiše prijazno zgodbo, ki se napaja iz nekega drugega časa.

V. K.

»Nimam časa!«

S kolegom, nekdanjim sodelavcem, sediva v zatišni ulici v kavarni, se grejeva ob kuhanem vinu in prijetno klepetava. Naj povem, da sva oba v obdobju, ko »nimava časa«. To pa seveda ne velja za čas v prijetni družbi, četudi urico ali več! Boris je bil v pripravi, jaz sem bila medfazna kontrolorka v proizvodnji. Že kar nekaj časa uživava pokojnino. Danes sva se po naključju srečala. Imava nekaj skupnih izhodišč. Oba imava kmečke korenine. V mladosti nas je mnogo iz vasi prišlo v mesto zaradi zaslužka. Kot dvoživke. Pol dneva smo bili delavci, a po srcu in sedanji dejavnosti smo ostali podeželani, kmetje.

»Boris, dobro si videti! Najbrž se ukvarjaš s športom?«

Značilno vprašanje za slehernega moškega, ki mu je najbolj postranska stvar na svetu pomenila največ. Razen morda zeliščnih pijač, kot je laško …

»Ah, daj mir, Maruša, vem, da se šališ!« mi vrne. »Le poglej se, še vedno si kot rožica!«

Pomislim nase. Ko grem po hodniku mimo ogledala, ugasnem luč, se pogledam … in grem naprej! Saj je sprejemljivo. Kaj hočemo, leta so nas spremenila, vsakega!

»A se spomniš časov, ko smo v popoldanski izmeni hodili v kuhinjo po čaj?« preusmerim pogovor drugam.

»Seveda se! Ideja se je bila porodila v mehanični. Ampak smo si dali duška! Najprej tam, potem mi in pri vas v proizvodnji. Pomembno je bilo, da smo bili zadovoljni in smo znali molčati!«

»In da o tem nič niso ‘vedele’ kuharice!« dodam in se smejiva. Ker je bilo v proizvodnji veliko toplotne obdelave, je bilo delavcem popoldne zaradi pregretosti zraka še bolj vroče. Uprava se je dogovorila, da vsi v proizvodnji lahko dobijo v kuhinji brezplačno skodelico čaja. Moški pa menda od nekdaj ne pijejo »praznega« čaja, zato so ga kuharice smele izboljšati s kančkom vina. Saj je bilo poceni vino – za delavce!

»Kako hitro se taka razvada razširi! Ko smo po nekaj mesecih najraje hodili v popoldansko izmeno predvsem zaradi ‘čaja’! Se spomniš? Pa je bilo v skodelici rdeče vino z morda malo dodanega čaja,« se smeje Boris.

»Ja, dokler tam zgoraj niso preverili količine porabljenega vina in visokega računa iz kuhinje. Še dobro, da se ni zgodila kakšna nezgoda zaradi alkohola. Nekateri so bili vse bolj žejni!«

Srebava vroče kuhano vino.

»Pa sreča, da je bilo krivcev veliko, osumljena je bila vsa proizvodnja! Sicer bi bil še kdo ostal brez službe,« premišljuje sogovornik.

»Res je, saj potem je bil nadzor strog! Odtlej prepovedan vnos kakršnegakoli alkohola. Enkrat je bilo pač treba narediti red in čas je že bil!«

Počasi srebava že drugi kozarec kuhanega vina. Zimski čas je prav primeren zanj.

»A se spomniš nočnih ‘šihtov’? Vi jih niste imeli pogosto. Kako smo ponoči s težavo premagovali utrujenost in zaspanost. Najhuje je bilo okrog četrte ure zjutraj. Nekoč sva se s kolegico domenili, da najprej jaz prevzamem še njeno obveznost, nato za pol ure ona mojo. Zunaj je bila tema, tudi po drugih oddelkih, pa sem na temnem hodniku legla na klop, kjer se je sicer takrat še smelo med odmorom kaditi. Samo roko sem si podložila pod glavo, že sem izčrpana zaspala in nekaj zasanjala. A potem, potem …« čisto podoživljam tisti trenutek, »potem mi je nekaj toplega dahnilo v obraz in me poljubilo …« Kaj sem sanjala, ne vem. »Prvi preblisk je bil, da nisem doma, skušala sem ugotoviti, kaj se dogaja Ko sem odprla oči, bilo je komaj kaj svetlobe skozi notranja vrata, je vame dihal velik kosmatinec. Pes! Ne vem, ali sem zakričala, ali me je moč zapustila, pes se je prestrašil, zalajal in odskočil. Jaz pa panično kvišku! ‘Runo, sem!’ je tedaj zaklical varnostnik, ki je bil s svojim psom na rednem nočnem obhodu.«

»Ja,« se zasmeje Boris, »takrat se je govorilo o tem med delavci. Tudi ti si imela srečo, da šefi niso izvedeli! Da je bil varnostnik naš človek,« doda. »Bova še en kuhanček?« pogleda v svoj prazni kozarec.

»Ne, ne, Boris, dovolj je bilo!« se branim, »vsaj zame.«

Toplota mi že krepko sili v lica in postajam vse bolj sproščena. »Še to ti povem, kako je bilo, saj veš, socializem in to … Ko sem enkrat hotela imeti na božični dan dopust. Ni bilo govora! Kateri koli drug dan bi lahko dobila prosto, le na božič ne! In za naslednji dan sem bila določena za v inventurno komisijo. Tako zelo sem bila razočarana, pričakovala sem obisk sorodnika iz tujine, da nisem mogla sprejeti zavrnitve. Dotlej nisem verjela, da človek lahko zboli zaradi psihe. Ne boš verjel, ponoči sem imela vročino že čez osemintrideset, zjutraj sem šla k zdravniku in dobila – bolniško. Evo, ni se podrl svet, jaz pa, bolna, tudi nisem imela zadoščenja!« se trpko zasmejim.

Medtem natakarica še prinese kuhano vino. Pijeva in se gledava. Spreleti me neki preblisk. Kaj pravzaprav počnem že vse dopoldne tukaj!? Doma nisem sama, jaz pa v lokalu!

»Iti moram, Boris, hvala za to,« pokažem na izpraznjene kozarce.

»Maruša, kam se ti naenkrat tako mudi? Lahko bi še malo poklepetala, saj sva v penziji,« me zadržuje, »lepo se je pogovarjati s teboj.«

Vstanem. »No, če ne, te pospremim,« že mi pomaga obleči plašč.

»Ne, ne, res hvala,« se izmotavam, »ni treba.«

Oziram se, če sem kaj imela s seboj in sem na to kot po navadi – pozabila. Kljub temu me prime pod roko in malce negotovih korakov se napotiva čez cesto.

»Ah, kaj, zima je! V penziji sem in tako prijetna je ta čudna toplota v prsih.« Upam da ne mislim na glas … Nekaj navad nam je ostalo še iz socializma, me nehote prešine.

Avtorica: Minka M. Likar