Zgodba z jedrnatim naslovom Komna avtorice Jožice Novak nosi v sebi dvojnost: je okvirna pripoved, ki jo sestavlja zgodba v zgodbi, preteklost, ki tli pod površjem sedanjosti in neuresničena ljubezen, ki nikoli ne bo našla svoje končnosti in odgovora. To je berljiva, spretno napisana zgodba o spominih – nekateri imajo nad nami moč vse življenje.

Komna

Ana je stopila k oknu, odgrnila zaveso in jih opazovala, kako so odhajali z darili, ki so jih našli pod božično smreko, in torbami, polnimi peciva. Hči bo konec poletja dopolnila triinštirideset let, starejšega vnuka konec januarja čakajo prvi izpiti na fakulteti, mlajši pa je maturant. Vsako leto se že od jeseni pripravlja na njihovo skupno božično večerjo. Njenega moža Andreja obdarovanje in praznovanje ne zanimata. Po navadi s svojega fotelja odsotno opazuje dogajanje, nato pa sede k mizi, med večerjo reče besedo ali dve, nato pa na kavču zadrema. Tako je bilo tudi tega večera. Za silvestrovo bosta sama. Gledala bosta televizijo in počasi jedla tatarski biftek. Ob polnoči bosta odprla penino, si voščila in se odpravila spat.

Zadovoljna z večerom, ki je kar prehitro minil, si je Ana nadela sinje modre uhane, ki ji jih je podarila hči, in se opazovala v ogledalu. Pajčevino drobnih gubic, ki so se ji iz leta v leto bolj risale okrog oči in ustnic, je v bledi svetlobi kar spregledala. Pa kaj, saj ji pri skoraj sedemdesetih letih že pripadajo. Malo več jutranje telovadbe, pogostejši obisk pri frizerju, novo rdečilo za ustnice, pa bo. Da bi ji le koleno še vsaj nekaj časa dovolilo, da tu in tam pobegne v hribe. K sreči je Andrej, ki v hoji ni videl nobenega smisla, pri tem ni oviral.

Družinsko praznovanje je bilo končano, zdaj si bo lahko vzela čas zase. Na telefonu je preverila vremensko napoved, ki je v naslednjih dneh obetala lepo vreme. V hipu se je odločila. Z vso vnemo se je lotila pospravljanja kuhinje. Malo pred polnočjo je končala in šla v spalnico. Ko je iz omare jemala nahrbtnik in dereze, je prebudila moža, ki jo je vprašal: »Greš jutri v hribe?« »Ja, na Komno. V hladilniku imaš golaž. Zaradi poledice na cesti bom šla raje z vlakom. S tistim prvim, ob štirih. Da te ne bom budila, bom spala v dnevni sobi.«

»Lepo se imej,« je že napol v snu zamrmral in se obrnil na bok.

Zbudila se je, preden ji je zazvonil telefon. Vlak je bil točen in skoraj prazen. Sedla je k oknu in zadremala. Na Jesenicah se je že zdanilo. Prazniki so bili, zato je upala, da bo v Bohinjski Bistrici ujela avtobus do Savice. Uspelo ji je. Zadovoljna si je naravnala pohodne palice in si nadela dereze. Za vsak primer, da ji na poledenelih mestih ne bi spodrsnilo.

Pri prvi markaciji je obstala in se zazrla v vrh Komarče, ki so jo že zlatili sončni žarki. Nikamor se ji ni mudilo. Spet bo s svojimi spomini, ki tudi po več kot petinštiridesetih letih še niso zbledeli.

……….

Tisto pomlad jo je zapustil fant, s katerim je po diplomi dve leti živela v najeti garsonjeri v Ljubljani. Da bi našla mir in spet sestavila svoje življenje, se je za božič z avtobusom odpeljala v Bohinj. Do Savice je morala peš. Od tam so ji pravo smer na Komno kazale le redke stopinje in markacije. V začetku je še nekako šlo, a zatikanje palic, ki so se pogrezale v čedalje debelejšo snežno odejo ob poti, ji je jemalo moči. Le trma ji je pomagala, da ni po dobri uri vzpona obupala in se vrnila v dolino.

Ko se je prepotena ustavila ob veliki podrti smreki in počivala, je mimo skoraj pritekel fant v temno modri bundi. Opazila je, da ima na nahrbtniku pripeto čelado in cepin. Spoštljivo se mu je umaknila v sneg. Pozdravil jo je, nato pa nadaljeval v zmernejšem tempu, takem, da mu je lahko sledila. Po nekaj korakih je začel pogovor. Jernej, se je predstavil. Študent, bruc na strojni fakulteti. Pred kratkim je naredil alpinistični izpit. S prijateljem se je želel preizkusiti v lednem plezanju, a je ta za praznike ostal s svojo družino, zato se je odločil, da gre sam. Najprej do Komne, potem pa, glede na snežne razmere, morda tudi do Krnskega jezera.

Med njegovim opisovanjem poti, ki vodijo na okoliške vrhove, ji je čas hitro minil. V dobri uri in pol sta bila pri koči. Ko sta pred njo zagledala velikega sneženega moža, jo je hotel fotografirati. Umaknila se mu je, naredila kepo in jo nagajivo vrgla vanj. Kot razigrana otroka sta se nekaj časa lovila, nato pa zasopla, rdečih lic stopila v kočo.

Bila je skoraj prazna. S skodelico čaja sta se pogrela na klopi pred pečjo. Ker je bilo do večera še nekaj ur, sta se odločila, da se odpravita do koče pod Bogatinom. Njegova družba ji je dobro dela. Sveža snežna odeja je bila debela več kot pol metra, zato je ji delal gaz. Tu in tam ji je podal roko, da ji ne bi spodrsnilo. Vrhovi okrog Komne so se še lesketali v soncu, ko sta po brezpotju prišla do koče. Pred zimsko sobo sta našla leseno deblo, ga očistila, nanj položila nahrbtnik, sedla, se pogovarjala in občudovala debele kristale snega, ki so se lesketali na ledenih zametih.

Ko sta nad Bogatinom opazila prve obrise blede lune, sta se vrnila na Komno. Ugotovila sta, da je kuhinja že zaprta. Oskrbnica, ki je v kotu naveličano gledala televizijo, jima je postregla s čajem, dala ključ od sobe s skupnimi ležišči in za tisti dan končala z delom.

Soba je bila prazna, zato sta za večerjo lahko uporabila mizo v kotu. Nanjo sta iz nahrbtnikov zložila vso hrano, ki sta jo imela s seboj: prepečenec, kos suhe klobase, zavitek rozin, dve žemlji, topljeni sir, tablico evrokrema in pol vrečke domačih piškotov z orehi. Prižgala sta luč, ki je bila komaj vredna svojega imena, in se z užitkom lotila hrane. K sreči sta imela v termovkah še nekaj čaja. V kotu sobe pri oknu sta si izbrala dva pograda in ju premaknila skupaj.

Zavita v odeje sta se stisnila drug k drugemu. Nekaj časa sta molčala, potem pa jo je Jernej prijel za roko. Ni je odmaknila. Ta visoki, temnolasi fant s širokim nasmehom ji je bil čedalje bolj všeč. Skozi lino v strehi sta opazovala temno nebo in svetle zvezde. Bolj kot besede so govorile njune roke in ustnice. Kar prekmalu se je zdanilo. Jernej je bil poln načrtov. Izpitov na fakulteti, ki so se mu bližali, se ni bal, ker je uspešno opravil vse kolokvije. Poleti je s prijatelji nameraval v Dolomite, rad bi šel na Mont Blanc …

Zjutraj sta se odpravila v dolino. Ker je bila nedelja, avtobusi niso vozili, zato sta morala do Bohinjske Bistrice peš. Slutnja bližnjega slovesa jima je zadrgnila grlo. Med potjo sta se le tu in tam pogledala, obstala in se poljubila. Na vlaku v kupeju sta se držala za roke. V Zidanem Mostu sta se ločila: Jernej se je odpeljal v Brežice, Ana pa v Celje.

……….

Čez dva tedna ji je pisal. V severni steni Triglava mu je uspelo preplezati Čopov steber. Bil je na Jalovcu, na Špiku, s prijatelji v Tatrah. Vabil jo je, naj se mu pridruži. Nenehno je mislila nanj, a mu ni odpisala. Njegova mladost jo je begala, poti, po katerih je hodil, pa so bile zanjo prestrme. Mislila je, da ga bo lahko pozabila.

A ni mogla, zato je še bolj kot prej hodila v hribe. Njegov nasmeh je iskala v stenah Mojstrovke, Krna in Jalovca. Čez dve leti je v službi spoznala Andreja in se z njim poročila. Po rojstvu hčerke so se preselili v Velenje.

Še vedno je hodila v gore. Tudi na Komno. S hčerko, zdaj pa že kar nekaj let sama. Z Jernejem se nista več srečala. Ker je ob poroki spremenila priimek, ni mogla vedeti, ali jo je kdaj iskal. Pred leti ga je poskušala najti na spletu. Rada bi vedela, po katerih markacijah ga je vodila njegova življenjska pot in ali je še kdaj pomislil nanjo. Bi se njuna zgodba lahko izognila rutini večine zakoncev? Bi bila srečna?

Leta pa tečejo. Z Andrejem se razumeta, ima hčerko in vnuke. Zvezd, ki so ji bile tisto noč tako blizu, da bi jih lahko prijela z roko, pa ni več našla.

……….

Pot je bila dobro shojena. Pri koči je bila v treh urah. Kar dobro za zimske razmere in njena leta, si je rekla. Šla je v jedilnico, popila čaj, potem pa se po stopnicah spustila do sobe s skupnimi ležišči. Ni se prav veliko spremenila, le pogradov je zdaj manj. Ker ni bilo nikogar, ki bi jo videl, se je naslonila na vrata in zaprla oči.

Potem se je vrnila v dolino. Na vlaku je poklicala Andreja. Brez vprašanj jo je počakal na železniški postaji.

Avtorica: Jožica Novak

Ilustracija: Shutterstock