Pred dvema letoma je v Ljubnem ob Savinji in na širšem območju Zgornje Savinjske doline največja poplavna vodna ujma v noči od 3. na 4. avgust odnesla ali porušila številne domove in gospodarska poslopja ter uničila mnoge komunalne objekte, tudi del Ljubnega – Vrbje. Domačinom pa je kljub vsem nevšečnostim tudi letos, 3. avgusta, znova uspelo izpeljati, tokrat že 65. Flosarski bal na Ljubnem. Vezanje in vdiranje flosa, spust po Savinji ter flosarski krst so bili povezani v prireditev, ki je slikovito prikazala del splavarjenja v spomin na čas pred več kot sto leti in pozneje.

Takrat so vlcerji in lastniki žag ter lesni trgovci les splavljali po reki Savinji (in Dreti) po vodni poti v sosednje kraje takratne države. Flosarija kot trdo, nevarno delo je zahtevala usposobljene, močne in bistre splavarje, ti pa so prinašali skupaj s trgovci lepe denarce za boljše življenje v gozdnate predele Zgornje Savinjske in Zadrečke doline. S prikazom tedanjega zahtevnega opravila, ki se iz razdalje časa podoživlja kot idilično početje, tukajšnja skupnost, društva in posamezniki petinšestdeset let prirejajo flosarski praznik, svoj čas je bil tudi s čudovitim etnološkim sprevodom, zdaj pa s prikazom del na kmetijah, v gozdu in rokodelstvu.

SPLAVARJENJE PO NEVARNI REKI

Prireditev Flosarski krst je obsegal vezanje in vdiranje flosa, splavitev po Savinji ter mokri tradicionalni krst zelenca. Tudi letos so to čast omogočili dvema pripravnikoma – krščencema, Rožletu Stajnerju in Patriku Arniču, izbrancema  iz obetavnega flosarskega podmladka.

Vožnja s splavom je bila nevarno in zahtevo opravilo in četudi je lahko splavaril vsakdo, so bile vloge na splavu strogo porazdeljene po nazivih: prednek, zadnek in krmariž. Les so splavarili do današnje Srbije, ko so pripluli do končne točke, so splav razvezali, deske očistili in jih prodali.

Marsikaj od preteklega se je ohranilo tudi na flosarskem balu. Prireditelji strokovno-etnološkega dela Flosarsko društvo Ljubno s predsednikom Davidom Pečnikom (Flosarsko društvo Ljubno), prvim krmanižem Martinom Juvanom Čuksom ter zadnekom županom Franjem Naraločnikom so naloge okrog flosarije porazdelili tudi na mlajše, še »zelene« pripravnike tega nikoli pozabljenega, nekoč sezonskega poklica.

Zbrana velika množica, ki vsako leto ob vsakem vremenu obišče to prireditev, se je zbrala na bregu malo narasle reke Savinje v Vrbju in doživela splavitev velikega lesnega splava, lesnega flosa. Zahtevno, po svoje nevarno vdiranje ob komandah prvega, najpopularnejšega flosarja Čuksa je bila priložnost za gledalce, da vidijo splavitev in pozneje še flosarski krst.

ŠKAF SAVINJE NA GLAVO IN LITER RDEČEGA NA EKS

Krst zelencev je potekal po stari šegi. Ko sta zelenca – pripravnika zagovarjala svoje, še vedno pomanjkljivo znanje in se izkazala v špičenju flosarskih kolov, je sveti Miklavž opravil blagoslov, posvetitev pa so izpeljali za to določeni flosarski veterani. Arnič in Stajner sta prisegla z obljubo, da bosta zvesta postavam flosarskega stanu ter vedno pripravljena na delo in ob visokih vodah pripravljena na »horuk« pri vsakršnem flosarskem opravilu. Še vsa zelena od vdiranja in splavitve flosa sta za preizkus prakse ošpičila vsak svoj leseni oporni drog, ob preverjanju znanja pa še kleče dokazala lepo vedenje pred slovesnim zborom.

Pomočniki so nato vsakemu posebej skozi rešeto zlivali hladno vodo iz Savinje na pregreti glavi (kaljenje flosarskega navdiha). Ob tem je varovancema trdno stal ob strani boter, direktor družbe Biomasa iz Luč (in Nazarij) Rok Suhodolnik. Ko sta premočena flosarja dobila še vsak svoj litrski krigl rdečega in ga izpraznila do dna, fajhtna še navznoter, ju je boter bogato obdaril in zaželel, da naj svoj novi poklic opravljata varno in ponosno ter bogu in ljubenski flosariji v čast. Dogajanje so nato družno, tudi z obiskovalci v velikem šotoru, sklenili s skupno ljubensko pesmijo, ki časti Ljubence in flosarski poklic.

Besedilo in fotografije: Jože Miklavc