Sladkorna bolezen je tako imenovana »tiha ubijalka« in je poglavitni vzrok slepote, amputacij spodnjih udov ter odpovedi ledvičnega delovanja. Zelo pomembno je zgodnje odkrivanje in čim prejšnje zdravljenje.

Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus je kronična, doživljenjska presnovna bolezen, ki nastane zaradi napredujočega propadanja celic beta v trebušni slinavki. Naloga teh celic j proizvajanje inzulina, najpomembnejšega hormona za uravnavanje ravni krvnega sladkorja, ki pa obenem vpliva tudi na raven maščob v krvi. Pri sladkorni bolezni beta celice trebušne slinavke bodisi ne proizvajajo dovolj inzulina bodisi telo nastalega inzulina ne more učinkovito izrabiti.

Najpogostejša je sladkorna bolezen tipa 2

Med znake sladkorne bolezni sodijo povečana žeja (polidipsija), pogosto uriniranje (poliurija), nepojasnjena izguba telesne teže, utrujenost, razdražljivost, zamegljen vid, počasnejše celjenje ran, zmanjšana odpornost, prisotnost ketonov v urinu.

Poznamo več oblik sladkorne bolezni. Sladkorna bolezen tipa 2 prizadene približno 90 odstotkov diabetikov, pomembna je genetska nagnjenost. Njen vzrok je v tem, da se ne izloča dovolj inzulina oziroma so tkiva odporna na njegovo na njegovo delovanje ali pa je lahko vzrok oboje. Lahko se pojavi pri katerikoli starosti, običajno pa po štiridesetem letu, vendar narašča tudi število primerov diabetesa tipa 2 pri otrocih. Pogosto je povezana s čezmerno prehranjenostjo ali debelostjo, ki lahko že sami po sebi vodita v inzulinsko rezistenco in zvišanje ravni krvnega sladkorja. Lahko je prikrita več let in se naključno odkrije šele pri rutinskem pregledu urina ali krvi oziroma ob pojavu prvih zapletov.

Približno 10 odstotkov diabetikov prizadene sladkorna bolezen tipa 1. Ta nastane zaradi uničenja beta celic trebušne slinavke in posledica tega je absolutno pomanjkanje inzulina. To je avtoimunska bolezen, ki se najpogosteje pojavi v otroštvu in mladosti, večinoma nekje do tridesetega leta, lahko pa se pojavi pri katerikoli starosti. Zdravljenje z inzulinom je nujno od samega začetka bolezni, treba ga je nadomeščati doživljenjsko.

Nosečnostna sladkorna bolezen ali gestacijski diabetes, za katero je značilna visoka koncentracija sladkorja v krvi med nosečnostjo, se pojavi pri eni izmed petindvajsetih nosečnosti in je pogosto povezana z zapleti pri mami in otroku. Nastane lahko zaradi hormonskega stresa in največkrat po porodu izgine, ostaja pa pri materah in njihovih otrocih povečano tveganje za pojav sladkorne bolezni tipa 2 pozneje v življenju. Približno polovica mater bo razvila diabetes tipa 2 v petih do desetih letih po porodu.

Preddiabetes pa je stanje, pri katerem je raven krvnega sladkorja višja od normalne, ne pa še dovolj visoka za postavitev diagnoze sladkorne bolezni tipa 2. Brez ustreznih ukrepov preddiabetes v nekaj letih navadno tudi preide v sladkorno bolezen, vendar je mogoče z zdravim načinom življenja to preprečiti in doseči ter vzdrževati normalne vrednosti krvnega sladkorja. Predvsem ljudje s preddiabetesom in tisti s sladkorno boleznijo tipa 2 vsaj na začetku nimajo težav. Pri sladkorni bolezni tipa 1 pa se bolezenski znaki pojavijo hitro, nenadoma in so precej izrazitejši. Pri pojavu bolezenskih znakov oziroma pri ljudeh s povečanim tveganjem za razvoj sladkorne bolezni je treba, čeprav ni težav, opraviti meritev glukoze v krvi.

Diagnostika in zdravljenje

Diagnoza sladkorne bolezni tipa 2 je potrjena, ko znaša vrednost krvnega sladkorja na tešče 7,0 mmol/l ali več oziroma naključno izmerjena 11,1 mmol/l ali več. Pri mejnih vrednostih glukoze na tešče lahko opravimo standardizirani test, imenovan OGTT (oralni glukozni tolerančni test). Kljub preprostemu in poceni testiranju pa ostaja veliko bolnikov z diabetesom neodkritih in posledično brez zdravljenja, ki bi ga potrebovali, zato jih ima tretjina že vsaj en zaplet v času diagnoze. Nezdravljena sladkorna bolezen vodi do razvoja srčno-žilnih bolezni, okvare ledvic, živcev, očesnega ozadja ter tako imenovanega diabetičnega stopala.

Zelo pomembno je, da se bolnik zaveda resnosti same bolezni in tega, da jo je mogoče in treba zdraviti. Terapija diabetesa zajema izobraževanje in vzgojo bolnikov ter njihovih svojcev, zdrav življenjski slog, zmanjšanje telesne teže, dietno prehrano, redno telesno dejavnost ter zdravljenje s peroralnimi zdravili oziroma inzulinom.

Avtorica: Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Foto: Shutterstock