Po poročanju Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni so po Evropi letos odkrili že več kot 1000 primerov lokalnih okužb z virusom Zahodnega Nila. Bolezen je bila letos za zdaj potrjena na Hrvaškem, v Severni Makedoniji, na Nizozemskem, v Italiji, Španiji, Belgiji, Nemčiji, Avstriji, Grčiji, Švici in Franciji.

Virus Zahodnega Nila so odkrili leta 1937 na severozahodu Ugande v provinci West Nile in se na človeka navadno prenaša s pikom okuženega komarja (rodu Culex). Prenašalci (komarji) se okužijo ob sesanju krvi okuženih ptic, ki predstavljajo naravni vir bolezni. Stik s pticami ne pomeni tveganja za prenos virusa. Drugi načini prenosa so redki, na primer prenos s transfuzijo krvi in komponentami ter darovanimi organi. To je mogoče, vendar izjemno redko. Mogoč je prenos z matere na nerojenega otroka in prenos prek materinega mleka. Bolezen se ne prenaša neposredno z bolnika na zdravo osebo.

Nacionalni veterinarski inštitut je pri dveh poginulih sivih vranah, najdenih v občinah Ljubljana in Grosuplje, v začetku septembra potrdil virus Zahodnega Nila. V Sloveniji je bila bolezen pri pticah nazadnje potrjena leta 2024, pri ljudeh pa je letos še niso potrdili.

Večina okuženih ne kaže znakov bolezni

Virus se najpogosteje pojavlja v toplejših mesecih, ko so komarji najdejavnejši, torej od sredine julija do konca septembra. Čas od okužbe do pojava bolezni je navadno od 3 do 14 dni po okužbi. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje po piku okuženega komarja večina ljudi ne zboli, saj v približno 80 odstotkov okužba poteka brez bolezenskih znakov. Manjši del okuženih razvije kratkotrajno vročinsko bolezen, ki jo spremljajo slabo počutje, glavobol, vročina, izpuščaji, bolečine v mišicah in sklepih (vročica Zahodnega Nila). Pri manj kot 1 odstotku okuženih se lahko razvije težja nevrološka bolezen. Razvije se lahko vnetje možganskih ovojnic in možganovine z znaki, kot so glavobol, otrdelost v vratu, zmedenost, šibkost mišic, ohromelost, koma. Smrt nastopi v manj kot enem primeru na 1000 zbolelih. Težja oblika bolezni se razvije predvsem pri imunsko oslabelih ali starejših bolnikih.

Vse osebe, ki še niso bile okužene z virusom Zahodnega Nila, so dovzetne za okužbo. Pri osebah, starejših od petdeset let, in tistih z oslabljenim imunskim sistemom je večje tveganje za hujši potek bolezni. Imunost po okužbi je najverjetneje dolgotrajna. Diagnoza se postavi na podlagi bolezenskih težav in znakov, potrdi pa s preiskavami krvi ali likvorja (možgansko-hrbtenjačna tekočina). Virus je v krvi od 1 do 3 dni po izpostavitvi, v krvi ostane od  1 do 11 dni. Pri ljudeh in drugih sesalcih, na katere se lahko virus prenese (npr. konjih), je količina virusa v krvi prenizka, da bi bil učinkovit vir okužbe za komarje in bi se tako vzdrževal nadaljnji prenos bolezni. Blagih oblik bolezni ni treba zdraviti in se spontano razrešijo, hude oblike pa navadno zahtevajo sprejem v bolnišnico. Učinkovitih protivirusnih zdravil ni, zdravljenje je simptomatsko ter podporno.

Preprečevanje okužbe

Cepiva, ki bi preprečilo okužbo s tem virusom pri ljudeh, ni. Najučinkovitejši ukrep za zmanjšanje tveganja okužbe na območju, kjer kroži virus Zahodnega Nila, je preprečevanje pikov komarjev. Z upoštevanjem naslednjih ukrepov lahko zmanjšamo tveganje za okužbo, in sicer nosimo svetla oblačila, ki pokrivajo čim večji del telesa, izogibajmo se zadrževanju na prostem, ko je aktivnost komarjev največja (zjutraj in pozno popoldan), uporabljajmo sredstva (repelente) za zaščito pred komarji. Dosledno sledimo navodilom proizvajalca za učinkovito in varno rabo. Preprečujmo vstop komarjev v  notranje prostore z uporabo mrež proti komarjem, skrbimo za okolico in odpravljajmo vire za razmnoževanje komarjev (zastala voda v vazah, podstavkih za rože, zamašeni žlebovi).

Priporočljivo je, da se poginulih ptic ne dotikamo. Ptice, ki jih opazimo poginule na vrtovih, dvoriščih, v bližini bivališč, na balkonih ali terasah, odstranimo varno: na roko si nadenemo plastično ali gumijasto rokavico in poginulo ptico odložimo v plastično vrečko, ki jo skupaj z rokavico odvržemo med splošne odpadke. Če primernih rokavic nimamo, lahko uporabimo plastično vrečko kot zaščito in ptico odvržemo v smeti skupaj z vrečko. Po tem si skrbno umijemo roke z milom in toplo vodo.

Avtorica: Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Foto: Shutterstock