Robert Kužnik, ki se že dolgo ukvarja z različnimi vidiki slikarjevega dela in njegovo življenjsko potjo ter s slikarjevo kulturno dediščino, je pripravil obsežno monografijo Maksim Gaspari – Iz naroda za narod (izšla pri Studiu Zibka). V njej je predstavljeno umetnikovo življenje, delo, slike, njegovi osebni zapisi, ki doslej še niso bili objavljeni.

Maksim Gaspari upodablja tisto, kar je bilo nekdaj del slovenske duše: naše šege in navade, narodne noše. Njegove razglednice z velikonočnimi in božičnimi motivi, motivi svatbe in podobe iz vaškega življenja, kot so kmečka opravila, praznovanja cerkvenih praznikov in številni drugi motivi pa so bržkone tisti, po katerih je med Slovenci najbolj prepoznaven.

Jernejeve muhe

Rojen je bil 26. januarja 1883 kot prvi od šestih otrok v Selščku pri Cerknici domačinki Ivani Gaspari. Oče je bil po rodu Furlan, lesni trgovec, in se je priženil na kmetijo. Nadarjenost za risanje naj bi imel Maksim Gaspari po materi, saj je, kot je zapisal pozneje, »igrala kitaro in je bila tenkočutna risarka«. Prva prava slika, ki jo je narisal kot otrok, je imela naslov Jernejeve muhe, nastala pa je po učiteljevi pripovedi, kako so Turki napadli Begunje, ljudje pa so nadnje spustili čebele, ki so jih pognale v beg. Naslednji dan je Maksim v šolo namesto spisa, ki ga je naložil za domačo nalogo učitelj, prinesel risbo. Osupli učitelj ga je pohvalil in mu napovedal lepo slikarsko prihodnost.

Toda srečno otroštvo se je kmalu končalo. Zaradi očetovega lagodnega življenja in slabega gospodarjenja je kmetija zašla v dolgove, mati pa je od žalosti zbolela in leta 1895 umrla. Ovdoveli oče je poslal otroke k sorodnikom v Rakek in Logatec.

Slanik v izložbi

Potem so se začele nenehne denarne težave, in ko Maksimov krstni boter ni mogel več podpirati njegovega šolanja na realki, mu je preostal le še trgovski pouk v Kamniku. Trgovski poklic ga ni prav veliko zanimal. V prostem času in poznih nočnih urah je nenehno risal. Nekoč je naslikal za boljšo prodajo svežih rib slanika, in tedaj je izobešeni plakat z akvarelom ribe opazil veterinarski inšpektor Josip Sadnikar. Takoj je želel spoznati avtorja, in potem je želel videti tudi vse drugo, kar je fant narisal. Tako se je začelo dolgoletno prijateljstvo. Sadnikar, sicer ljubitelj umetnosti in zbiratelj, je bil tudi pozneje Gasparijev veliki podpornik, mecen, mentor, likovni kritik in prijatelj, ki mu je v študijskih letih veliko pomagal, da je ta izoblikoval svojo umetniško govorico in našel svojo slikarsko pot.

Dunajska leta

Tako je Sadnikar poslal svojega nadarjenega varovanca na Dunaj, kjer se je želel vpisati na akademijo, to mu je v drugem poskusu oktobra 1903 tudi uspelo in bil je neizmerno navdušen. Dunajsko obdobje, čas secesije z Gustavom Klimtom kot osredno osebnostjo, je Gasparija tudi odločilno oblikovalo. Z vsemi svojimi močmi se je trudil kar največ posvečati umetnosti, pilil je svoje delo tehnično in motivno. Leta 1904 je nastala tudi vrsta razglednic z narodno motiviko, s katerimi je pozneje tudi tako zaslovel in postal znan in priljubljen med ljudmi. Take so bile razglednice Svilena peča, Deviški venec, Beli predpasnik iz serije Slovensko dekle.

Težave v Münchnu: za marko pomoči

Po štirih semestrih študija na dunajski akademiji je slikar kljub veliki želji in vztrajnosti zaradi težavnih denarnih razmer študij opustiti. Konec novembra 1905 je zapustil Dunaj in akademijo in se vrnil v Kamnik k Sadnikarju, kjer je imel svoj atelje. Že kmalu pa sta se odpravila skupaj s Hinkom Smrekarjev v München, kjer je nameraval Gaspari vstopiti v zasebno slikarsko šolo, v njej bi se izpopolnjeval v slikanju portretov. Toda morala sta se preživljala z naročili, da sta zaslužila za preživetje, in šlo jima je vedno težje. Gaspari se je spominjal tega časa takole: »Boj za obstanek v Monakovem je bil trd. S tovarišem Smrekarjem sva bila brez podpore in zaslužka. Nekoč sva se odločila, da obiščeva bogate in slavne monakovske slikarje. Vzela sva s seboj nekaj svojih slik in napravila obisk v razkošni vili prof. Defreggerja. V sijajnem ateljeju je sivolas slikar ravno delal na večjem platnu. Pokazala sva mu svoje stvari. Dasi je vse pozorno pogledal, je žalostno vzkliknil: ‘Ja, ja, ta dela so hudo slaba!’ Potem sva mu potožila, da nimava sredstev za življenje in da sva lačna, nakar je odvrnil: ‘Ja, v Monakovem je težko živeti. Tu imata eno marko,’ je še dejal in naju odslovil.« To je bilo ravno dovolj, da sta si tistega dne potolažila lakoto.

Narodna Madona, portret žene Fani s hčerko Bredo, 1918

Usodno srečanje

Tako se je Gaspari po letu dni odločil, da se bo vrnil domov. V njegovem kamniškem ateljeju so nastale njegove znane slike in risbe, kot je Slovenski par, Zobobol, Sonce in sence. Pri Sadnikarju je navezal stike z arhitektom Jožetom Plečnikom, kiparjem Ivanom Meštrovićem, Stanislavom Peruzzijem in kiparjem Ivanom Zajcem ter mnogimi drugimi znanimi umetniki.

Kmalu potem ko se je preselil v Ljubljano, je nekega dne ob naključnem srečanju v trgovini spoznal Faniko Wurzer, po slikarjevih besedah je bila to ljubezen na prvi pogled. Kmalu sta se poročila in dobila dve hčerki. Gaspari je poučeval, obenem pa veliko slikal in razstavljal, saj so bile razstave edina priložnost, da je predstavljal svoja nova dela, prodajal slike in pridobival nova naročila. Leta 1929 se je zaposlil v Etnografskem muzeju v Ljubljani kot restavrator.

Naslednja leta so mu znova prinesla veliko dobrega pa tudi hudega: po težki bolezni mu je leta 1941 umrla žena. Dobro leto pozneje se je znova poročil s Kranjskogorčanko Olgo Jurco. Življenje na Gorenjskem je vneslo v njegovo slikarstvo svežino, podobe življenja in dela ljudi v alpskem svetu, kot so dekleta na ganku s pismom v roki, pari v narodnih nošah, vaški muzikanti, ples na svatbi in številni drugi.

 Gaspari je bil eden od ustanoviteljev jugoslovanskega kluba umetnikov Vesna. Poseben poudarek programa vesnanov je bil na slovenski narodni umetnosti. Izbrali so si vodilo »Iz naroda za narod«, ki je pomembno vplivalo na vso Gasparijevo umetnost. Slikarsko motiviko za svoje delo je našel v narodovi umetnosti in kulturi, v šegah, oblačilni kulturi in preprostem kmečkem življenju.

  Medvedova svatba, 1937. Slika je nastala za lovsko razstavo v Belgiji.

Domačijske podobe

Pisec Robert Kužnik v monografiji doživeto prepleta slikarjevo življenje z ustvarjanjem, v katerem se je razvijala Gasparijeva značilna motivika. Vse njegovo življenje v dobrih in težkih časih je prežeto z nenehnim slikanjem in iskanjem motivov. Posebno poglavje v monografiji osvetljuje tudi Gasparijevo delo, ki je imelo ne le umetniško, pač pa tudi narodopisno vrednost, saj je posebno v času, ko je deloval kot restavrator v Slovenskem etnografskem muzeju proučeval in slikal narodne noše, šege in navade, kot so bališ, belokranjska ohcet, krst, iskanje neveste, pogrebščina. Njegovo znamenito delo je Gorenjska svatba, ki jo je naslikal za zadrugo v Martuljku.

V dolgem življenju je imel zelo veliko razstav, njegove slike z značilno motiviko iz slovenskega življenja so postale nadvse priljubljene. Dočakal je visoko starost, še ko mu je bilo petindevetdeset let, je rad posedel v kavarni Union in se spominjal svojih doživetij, predvsem Dunaja in Münchna. Umrl je 14. novembra 1980 v Ljubljani, v osemindevetdesetem letu starosti. Njegove domačijske, tako slovenske slike pa za vedno ostajajo v zavesti Slovencev.