Pljučnica je okužba, ki prizadene pljučne mešičke (alveole). Povzročajo jo različni mikroorganizmi, kot so bakterije, virusi, glive in paraziti, v posebnih primerih pa jo lahko povzroči tudi vdihavanje tekočine ali hrane (po navadi iz želodca) ali kemični agensi. Najpogostejši povzročitelj zunajbolnišnične pljučnice je bakterija pnevmokok (Streptococcus pneumoniae), sledijo pa ji Mycoplasma pneumoniae, Chlamydia pneumoniae in Haemophilus influenzae.

Bakterija pnevmokok je pri večini prisotna v ustno-žrelnem prostoru in v ugodnih razmerah vstopi v pljuča, kar lahko privede do nastanka pnevmokokne pljučnice. Povzroči lahko tudi vnetje obnosnih votlin, vnetje srednjega ušesa, vnetje možganskih ovojnic in okužbo krvi (bakteriemijo). Pri starejših je delovanje imunskega sistema oslabljeno, zato je verjetnost okužb večja.

Kako prepoznamo pljučnico

Lahko je blaga ali življenje ogrožajoča, pljučnica je pogosto tudi končna bolezen ljudi z drugimi hudimi kroničnimi boleznimi. Povprečno trajanje hospitalizacije pri pnevmokokni pljučnici je 10 dni, okrevanje lahko traja več tednov ali celo mesecev, za petino obolelih pa je bolezen usodna. Značilni so splošno slabo počutje, povišana telesna temperatura, mrzlica, kašelj z izmečkom ali brez, občutek težkega dihanja, pospešeno dihanje in srčni utrip, zmanjšana telesna zmogljivost. Pri starejših od 65 let so lahko ti znaki manj izraziti, lahko postanejo le zmedeni ali odsotni, le polovica jih ima povišano telesno temperaturo. Pogosto pride tudi do vnetja rebrne mrene, kar se kaže kot izrazita bolečina prizadetega predela ob dihanju in kašlju. Zdravnika je treba nujno obiskati, če so prisotne bolečine v prsih, težave pri dihanju, vztrajajoča vročina, kašelj z gnojnim izmečkom. Še posebno ogroženi so starejši od 65 let, 2 leti ali manj stari otroci z znaki okužbe dihal, ljudje z oslabljenim imunskim sistemom ali kroničnimi boleznimi, bolniki na kemoterapiji ali tisti, ki jemljejo zdravila za zaviranje imunske odzivnosti.

Zdravnik postavi diagnozo na podlagi anamneze, telesnega pregleda in laboratorijskih preiskav krvi. Včasih se opravi tudi rentgensko slikanje pljuč, ki je potrebno zlasti, če se po treh dneh jemanja antibiotikov zdravstveno stanje ne izboljša. Zdravljenje je odvisno od povzročitelja. Pri bakterijski pljučnici mora bolnik jemati antibiotik, zdravila za nižanje povišane telesne temperature, dovolj piti in počivati. Zdravila proti virusni pljučnici ni, zdravljenje je simptomatsko (počitek, pitje tekočine, nižanje vročine). Antibiotiki ne pripomorejo k hitrejši ozdravitvi virusnih okužb. V zadnjem času je vse več pnevmokokov odpornih na antibiotike, zato je zdravljenje oteženo. Zaradi tega je še posebno pomembno preprečevanje okužb, predvsem s cepljenjem.

Cepljenje proti pnevmokoknim okužbam

Cepljenje je najprimernejše za sladkorne bolnike, za starejše od 65 let, onkološke in hematološke bolnike, bolnike s kroničnimi pljučnimi boleznimi (astma, KOPB ipd.), dializne bolnike, bolnike z oslabljenim imunskim sistemom (po presaditvi kostnega mozga, organov, na imunosupresivni terapiji) ter kadilce in alkoholike. Na voljo sta dve vrsti cepiva proti pnevmokoku, in sicer konjugirano in polisaharidno, obe sta mrtvi. Cepivo pri starejših od dveh let dajemo z vbodom v mišico ali podkožje nadlahti, odvisno od vrste cepiva. Cepiva so se s kliničnimi raziskavami izkazala kot varna in učinkovita. Pri starejših od 65 let je učinkovitost nekoliko manjša, a je cepljenje zaradi visoke ogroženosti za okužbe vseeno priporočljivo. Cepiti se ne smejo osebe, alergične na katero koli sestavino cepiva oziroma tiste, ki so imele hudo alergijsko reakcijo po prejšnjem odmerku istega cepiva. Osebe z blagim prehladom so lahko cepljene, pri zmerno ali resno bolnih z vročino pa se cepljenje do okrevanja začasno odloži. Cepljenje za določene skupine se financira iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vnovično cepljenje (revakcinacija) je priporočljivo enkrat po 5 letih ali več za osebe z oslabelim imunskim sistemom in enkrat za osebe, stare 65 let ali več, če je od cepljenja minilo najmanj 5 let in je bila starost osebe ob zadnjem odmerku manj kot 65 let (tudi pri ljudeh z oslabljeno imunostjo).

Mateja Ferjan Hvalc dr. med., specialistka družinske medicine