Letos predstavljajo vrbiške šeme, ki so bile med etnologi in raziskovalci dolgo malo znana ali skoraj neznana skupina. Njihova posebnost so obrazi, zakriti z usnjenimi, na posebnih kalupih izdelanimi maskami. Na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je predstavljenih sedem pustnih oprav: beli in črni lovec, cigan, ciganka in medved ter par belih šem, prikazano je pustovanje v Vrbici, izdelava obraznih mask in zgodovina vrbiškega pustovanja. Razstava bo odprta do 19. marca.

Črne in bele šeme Vrbiške šeme so pustna skupina z okoli 60 liki iz vasi Vrbica pri Ilirski Bistrici. Sestavljena je iz belih ali gosposkih šem, ki se vedejo zelo dostojanstveno, in črnih šem ali podložnikov, ki uganjajo norčije. Največja posebnost v njej sta beli in črni lovec, ki sta najstarejši maski, oblečeni v bel oziroma črn ovčji kožuh, okoli pasu pa imata zavezane tri zvonce. Njuni naličji iz ovčjih kožuhov naj bi spominjali na mačko ali risa, črni lovec ima v rokah zakrivljeno palico, beli pa velike klešče, s katerimi lovi otroke in dekleta, ki jih hudiči mažejo s sajami. V skupini je vrsta raznih likov, med njimi kmetje in kmetice, berač, baba z možem v košu, debeluhar (napeštanc), velika ženska in predstavniki raznih poklicev, kot so čevljar, kramar, poštar in dimnikar, z oranjem povezani liki, pa gozdni delavci, logarji, lovec in srnjak ali jelen. V skupini so tudi rastlinske šeme, kot je bršljanar, ki ima obleko pokrito z bršljanom in igra na lončeni bas, veliko pa je tudi živalskih šem, kot so medved, srna, jelen in kamela. Ta je prvič nastopila leta 1952, ko so prišli vaški fantje iz Abesinije, kjer so služili italijansko vojsko. Leta 1968 je začel nastopati tudi lik opice. »Kot kaže najstarejši ohranjeni dokument o pustnih likih iz Vrbice, fotografija iz leta 1935, ko so šeme obiskale Ilirsko Bistrico, je bilo v skupini 28 likov, v njej so bili le moški,« pripoveduje avtorica razstave mag. Adela Pukl. »Potem je pustovanje zamrlo, po drugi svetovni vojni pa so ga obnovili, leta 1968 so začele v njem sodelovati tudi ženske.«

Črni in beli lovec z naličji iz ovčjih kožuhov in posebnimi rogovi

Staro znanje izdelovanja usnjenih mask

Za vrbiške šeme so značilna usnjena naličja. »Izdelava usnjene maske, ki je dolgotrajen proces, zahteva posebno znanje in spretnosti ter ustvarjalnost in iznajdljivost izdelovalca. Najprej izdelajo za vsak lik iz primernega lesa kopito v obliki glave. Usnje najprej namakajo v vodi,« razlaga kustosinja, »da se primerno zmehča. Nato ga napnejo čez kopito in pripnejo s posebnimi žebljički, da se posuši in dobi obliko. Tako oblikovanemu izrežejo odprtine za oči in usta, mu dodajo brke, gube … Na koncu larfo pobarvajo.« Izdelava mask zahteva posebno starodavno znanje, pripoveduje Adela Pukl. Izdelovalec mora vedeti, kateri les je primeren za katero masko, kdaj ga posekati, kako ga posušiti, izrezljati. Treba je vedeti veliko, tudi kako izdelati notranje konstrukcije nekaterih likov, kako privezati in pripeti zvonce za posamezne like – lovce in kurente. Znanje izdelovanja mask se zdaj prenaša na mlajše generacije.

Nemo gledališče

Priprave na pusta se začno v predpustnem času, ko člani Kulturno-turističnega društva Vrbišće šjme Vrbica pregledajo pustno opremo in presodijo, kaj bi bilo treba popraviti ali narediti na novo. Potem se domenijo, v kateri pustni lik bo kdo našemljen. Drugega februarja na stebre po vasi obesijo napeštance ali puste, lutke, ki napovedujejo pustni čas. Pustovanje se začne na pustno nedeljo, letos je to 19. februarja, z nemim gledališčem, nadaljuje s poberijo po vasi v torek in konča na pepelnico, s pokopom pusta. »Na pustno nedeljo pa se šeme zberejo za nemo gledališče ob vaškem koritu sredi vasi,« pravi Adela Pukl. »To je gledališče, v katerem pustni liki ne govorijo, ampak s svojim vedenjem prikazujejo značilnosti lika. Beli lovec s tekom po vasi in ob ritmičnem zvonjenju zvoncev naznani začetek pustovanja. Takrat začnejo k vaškemu koritu z vseh strani prihajati preostali pustni liki.« Vsak od njih igra svojo zgodbo: hudička nenehno tekata naokrog, coprnica ves čas nagaja, pometa, drvar žaga in podira drevesa, lovec lovi srnjaka, Ribničan prodaja suho robo … Ko je gledališka predstava končana, se proti spodnjemu delu vasi napoti sprevod, ki ga vodi zastavonoša s praporom, sledijo pa mu bele in nato še črne šeme. V spodnjem delu vasi predstavo ponovijo, nato pa se sprevod odpravi v bližnjo Ilirsko Bistrico na karneval.

Baba z možem v košu je eden od značilnih pustnih likov v sprevodu. (Foto: Adela Pukl)

Vse je zapisano v knjigi

Pustni torek je dan, ko se člani društva odpravijo po vasi od hiše do hiše in pobirajo darove. Toda tokrat niso oblečeni v tradicionalne kostume, pač pa se vsak našemi po svoje, obraze pa imajo odkrite, zato da domači vedo, kdo pride k hiši. Vodi jih »muzika«, harmonikar ali bobnar, ko pridejo k hiši, pozdravijo in zaplešejo z gospodinjo. Domači jih pogostijo in obdarujejo z jajci, klobasami, kruhom in denarjem. Vse darove v hrani in denarju, ki jih prejmejo, pa vestno zapisujejo v posebno veliko knjigo, in to za vsako hišo posebej.

Pusta snamejo z droga

Na pustno sredo člani društva niso več našemljeni. Napeštanca, pusta, snamejo z droga, položijo na nosila in nesejo z juga vasi proti središču, do korita. Včasih pop, drugič župnik, mufti ali predsednika društva pove nekaj besed o slabih stvareh v preteklem letu, ki jih pripišejo pustu. Potem pa ga odnesejo na rob vasi, kjer ga usmrtijo in zažgejo. V vaškem domu pripravijo pogrebščino, kjer pa na jedilniku ni več slastnih pustnih dobrot, pač pa jedi iz fižola – z njimi se začenja štiridesetdnevni post, ki vodi v veliko noč in pomladni čas.

Pust v Vrbici pri Ilirski Bistrici se začne na pustno nedeljo, 19. februarja, z nemim gledališčem, nadaljuje s poberijo po vasi in konča na pepelnico s pokopom pusta. Vabljeni!