Tale subtilna črtica o šmarnicah me je spomnila na to, kako neizčrpen vir ustvarjanja je v človeški duši. V vseh desetletjih, odkar izhajajo vaše zgodbe in pesmi na Pisani njivi, se jih je nabralo stotine in verjemite, da je krog pozornih bralcev, ki jih prebirajo, zares velik. Nikoli, prav nikoli se ne naveličamo teh drobnih pripovedi, vsaka od njih tke tkanino življenja, sestavljeno iz slik, dogodkov, premišljevanj. Zapisanih s samosvojo, izdelano avtorsko pisavo. Zgodba Štefke Bohar o šmarnicah je tako drobna in prelepa, da si nisem mogla kaj, da je ne bi uvrstila na tokratno jubilejno Pisano njivo. Prepričajte se o tem z branjem: če vas ne bo prepričala zgodba sama, pa vas bo gotovo poseben kratki stavek čisto na koncu, ki ujame trenutek in bistvo zgodbe ter jo zagotovo povzdigne še stopnico više.
V. K.

Šmarnice
Anica se vsake pomladi še posebno veseli meseca maja. Z leti ga doživlja nekoliko drugače, čeprav v bistvu nespremenjeno. V razponu od njenih nežnih, komaj zaznavnih let do sedanjih je vsako doživljanje maja nekaj posebnega.
»Dovolj je en sam maj, da spoznaš vso lepoto življenja in čudež ljubezni,« je premišljevala neke pomladi. Že kot otrok je vzljubila cvetove šmarnic in pa šmarnice, Marijino pobožnost, ki je dobila ime prav po rožah šmarnicah, otroci so jih obiskovali ob kapelici v sosednji vasi, pozneje ob križu na vasi, včasih pa tudi v farni cerkvi. Ko je šla Anica k prvemu svetemu obhajilu, ji je mama okrasila svečo s šmarnicami.
Nekoč, ko je bila še otrok in je z drugimi otroki hodila k verouku h kapelici, je našla med potjo v gozdu šmarnice. Nabrala jih je in jih prinesla gospodinji, ki je oskrbovala kapelico. Kako srečna je bila, da je lahko odnesla šmarnice v kapelico! Gospodinje že dolgo ni več, a še sedaj vidi njen smehljajoči se obraz. Od veselja ji je dala dve pomaranči. Kakšno darilo! Anica si ju ni upala pojesti. Nesla ju je domov, da ju je pokazala mami.
Anico so šmarnice vedno vznemirjale, zmeraj si jih je želela iti nabirat. In jih je šla. V mlajših letih kar na obronke bližnjega gozda. Z leti so na marsikaterih jasah preminile in ostale so le še čisto blizu sosedovih. Tja jih pa Anica ni želela iti nabirat. Dobro je vedela, da jih sosedova Trezika prav tako obožuje. Le kaj bi rekla, če bi ji potrgala tiste edine, pa še v njenem gozdu?
Drobne bele šmarnice sta imeli Anica in njena mama tako zelo radi kot skoraj nobenih drugih rož ne. Mama jih je hodila nabirat skoraj vsako leto v precej oddaljen kraj. Tako rada je šla! Anica se je bala zanjo v njenih starejših letih, da ne bi kje padla, saj je bila goščava in precej velik gozd. A mamina goreča želja ni mogla ostati neizpolnjena. Oddahnila si je, ko je mama prihaja domov z bujnim šopkom belih šmarnic in blaženim smehljajem na obrazu. Večkrat je govorila, da imajo šmarnice opojni vonj in da so strupene, zato je treba z njimi previdno ravnati.
Letošnje leto Anica skoraj ni več verjela, da bo lahko nabirala šmarnice. Pa tako rada bi šla ponje. A vsak dan jo je kaj odvrnilo od tega, da ni šla. In do tja, kamor jih je hodila nabirat mama, ni bilo tako blizu. Povrh pa, po resnici povedano, na tistem kraju je samo enkrat nabirala šmarnice. S ceste, ki pelje nedaleč od tistega gozda, se dobro vidi, a odtlej so minila že štiri desetletja …
Tokrat se je Anica odločila. Možu je rekla, da gre samo do znanke. Nič je ni moglo več odvrniti od njene namere. Spominjala se je, kako so otroci iz šole hodili ob športnem dnevu na travnik sredi gozda. Ni si več znala prav predstavljati tistega terena. Polovica površine, kjer so bile prej njive, je bilo že zaraščene. Divje živali imajo svoj gaj in bivališče. Nekoč je s ceste opazila košuto, kako se pase na zelenici ob gozdu.
»Ah, saj se ne bojim divjih živali. Če bom srečala trop jelenov, se bom stisnila k drevesu. Niti opazili me ne bodo,« je pomislila. Vnukinja in zet sta naletela na jelene in košute v domačem gozdu, ki so nedaleč od njiju v diru prihiteli mimo njiju. Mala Iva je doma vneto pripovedovala, da je videla toliko in toliko divjih prašičev, in kazala na prste obeh rok, a šele potem je njen ati povedal, da so bili jeleni z velikim rogovjem. Anica se je nasmehnila in še naprej razmišljala. Prav zanimivo bi bilo srečati te lepe živali, a ne na prostem, ampak da bi se lahko umaknila.
Spustila se je navzdol po njivi in po manjših ovirah vstopila v gozd. »Tu torej rastejo šmarnice, po katere je tolikokrat hodila mama,« jo je prešinilo. Ko je prehodila že nekaj terena po suhem dračju, gozdni podrasti in trnju, jo je načenjal dvom, ali jih bo kaj našla. Prišla je do jase sredi gozda, kjer sta bila včasih travnik in igrišče, toda površina se je od tedaj zarasla z grmovjem in drevesi. Komaj je še prepoznala nekdanji travnik, saj je bil pred štirimi desetletji povsem drugačen. Šla je naprej in našla nekaj zelenih šmarničnih listov. Cvetja ni bilo. »Morda sem za letos že prepozna?« je pomislila, ko je nekoliko naprej našla par že napol suhih cvetov. Večkrat je mama rekla, da je morala veliko prehoditi, če jih je hotela nabrati za en šopek. Po pomendrani travi je ugotovila, da je nekdo že hodil pred njo.
»Vsaj izpolnila sem si željo, da sem šla,« se je tolažila. Prišla je do mlakužastih luž, kjer so bile v blatu vidne sledi parkljaste divjadi, vmes pa sveže razrita zemlja. »Verjetno so bili poleg jelenov tod tudi divji prašiči,« je pomislila. Ni se dala zmesti, saj je bilo daleč naokrog slišati le žgolenje ptic, kukavico; mirna spokojnost je lebdela med krošnjami dreves.
Stopila je na gozdno cesto, ki ji je dajala nekoliko več varnosti, in v bližini prišla do prvih šmarnic. Srce ji je začelo veselo utripati, ko je začela trgati bele cvetove. Bili so ravno pravšnji, komaj napol v razcvetu. »Torej le nisem šla zaman,« se je vzradostila. Na tistem kraju jih je našla le nekaj. Šla je naprej in znova odkrila nekaj cvetov. Hoja po izboklinasti površini ji je poškodovala obutev, za katero je menila, da je je nekoliko škoda.
»Šmarnice bodo odtehtale škodo,« je zavračala misel, ki ji je očitala, zakaj se ni primerneje obula za v gozd. Spuščala se je navzdol, v grapo. Spodrsnilo se ji je in komaj se je zadnji trenutek ujela za štrleči štor, da ni padla v prepad.
»Nikomur nisem omenila, da grem po šmarnice. Tu me nihče ne bi našel, tudi telefonskega signala ni v grapi,« jo je spreletelo v strahu. Previdneje je stopala in dobro premerila vsak korak. Prišla je do šmarnic, ki so kot bele »solzice« čakale nanjo. Tam spodaj, blizu kopriv, smolenca in drugih trav so bile najlepše. Nabirala jih je vidno ganjena. Toliko hrepenenja, lepote in ljubezni so ji prinašale! Misel nanje jo je toliko časa vznemirjala in ji ni dala miru, da jih je morala iti iskat, po vseh teh letih, ko jih kot otrok tu prvič nabirala. Kot dolg mami, ki je hodila ponje prav tako z veliko ljubeznijo in trudom, da jih je dala doma v vazo, in jih odnesla k Mariji, v cerkev.
Anici se je zdelo, kot da opravlja mamino naročilo. Sedaj ji bo lažje. Sonce je začelo toniti za obzorjem. V gozdu je svetloba ugašala. Sprehodila je še nekajkrat počez po gozdu, dokler ni nabrala zajetnega šopka. »Ja, čakale so name. Saj sem že prejšnja leta želela iti. Mami bi se zdel greh, če jih ne bi šla sama nabirat. Res so lepe,« jih je občudovala. Zapustila je goščavo, razgrnila grmovje in se znašla na razbrazdani njivi. Kmalu je stopila na cesto, ki je vodila domov. Mimo nje so vozili avtomobili, ona pa je v roki nesla šopek belih šmarnic in hotela vsem povedati, da ima v rokah nekaj zelo dragocenega.
Zelena pokrajina sredi maja se je spajala z večerom, ki se je vse bolj bližal. Anica se je spustila skozi domači gozd in sadovnjak blizu domače hiše. Mož ji je prihajal naproti. »Dolgo si bila pri znanki,« ni mogel skriti očitka in skrbi. Pokazala mu je šmarnice. »V bližini jih ni, pa sem šla ponje drugam.«
Šmarnice je razdelila, del jih je dala hčerki, nekaj v vazo. »Jutri jih odnesem mami na pokopališče in v Marijino cerkev, saj bi bila tudi mama tega vesela.« Začutila je, da je maj spet maj, in nalahno zaprla vrata za seboj.
Štefka Bohar