Nekoč je za latnik skrbel njen Andrej, tako spretno in poznavalsko ga je znal obrezati … Od tod se razvija zgodba: o Krasu, vinogradu, Haninih bližnjih in velikem kraškem kamnu, ki bo kmalu postal spomin nekomu. Odstavek za odstavkom nam odpira neki čas, neki svet kraške družine: s trdoto, malo humorja, da se laže živi, in nostalgijo.
V. K.

Kamen
Toplota, božja toplota, zavzdihne Hana in si popravi vozel rute – edina v vasi jo je še nosila, vse druge so si umišljale moderne reči, frizuro, kapuce, samo … Ko zapiha ta prava burja, ko zavija skozi prehode med hišama, takrat pa taka ruta, trdno zavezana, še kako prav pride, je domislila in se predajala sočni sprhnini na stari klopi ob hiši. Zazira se v latnik, ves gosto prepleten, nič obrezan. Moj Andrej, ja, ja … Še ga vidim v takih dneh, še, kako mu primikam železno lojtrico, ja on ji je rekel lojtrica. Slišim ga, kako mi reče. Hana, Hanči, ma alo po lojtrico, da bom latnik spravil v red, je kosmat … In je stopal gor, študiral, mlel z usti, si požvižgal, odrezal pa spet premišljal. Jaz sem pobirala šibe, jih lomila in stavila na kupček: za en kufe jih bo, je imel navado reči. Pa je šel po metlo, tisto nerodno, veliko, da je še pometel. In na jesen, koliko si je dal opraviti na jesen, listje, grozdi, te je imel preštete. Za vnučka je še odrezat lep grozd, o, tudi zame – sam ga ni jedel, ne, da ga pečke motijo … Pa je šel, lani, je šel …
Saj bi Bine lahko obrezal, zna, trte še goji, pa dobro vino zna narediti, učeno, po novem, ne pa tako kot smo včasih, tlačili, z rokami premetavali brozgo, prešali, točili. Kako so bile lepe tiste roza pene, naš teran, ja, naš … In vrabci pa menda tudi škorci, kaj vem, polno ptičev se je zaganjalo v tisto grozdje. Tisto me je pa jezilo, tisto, iztrebki po mizi pod latnikom, pa madeži od grozdja, pa muhe in ose, ni jih bilo malo, ko je grozdje zorelo – dišečka smo mu rekli, samo dišečka. Sin mi je razlagal, kako se mu strokovno reče, on je to študiral, agronom, vinar …
Zdaj ni več srpa v vinogradu, ni več tistih bakrenih škropilnikov ne, nič več ni tega. Oh, mi … Naš vinograd, no ja, ne velik, tristo trt, kaj pa je to … Sin jih ima, a sploh vem, ne ne vem, koliko. Malvazija in teran pa tri traktorje, bog se usmili. Nima časa, služba, trte, pa še gmajne kosi z dvema jezdnim konjema. Kako so smešni, ko se šemijo v tiste, no, kako že rečejo, kavboje, ja. Pa ti prijaha s tistim klobukom in vpraša, kako sem, in gre naprej. No ja, tako veselje pač.
Saj je naš oče tudi imel konja, ja, pa kakšnega, pametna žival. Je kar sama znala domov, ko se je vračal iz Trsta in ko je vozil kamenje. Oh kamni, kamni. Koliko jih je, pa na njivah, med brazdami. V košaro smo jih nabirali, jih stresali za škarpo. Koliko so ljudje pretrpeli, da so vse tisto kamenje zvlekli na kup, bog se usmili. Cele zime so šle, da so z železnimi palicami rili kamne in jih vozili na zidove, ja, ja. Stari rodovi so nam naredili te zidove, te spominke. Jule, vnuk, ta da bo klesal kamne, pa ja. Kaj že, kipar da bo, kipar. Komaj je šel v Ljubljano na akademijo, na, pa ti izbere tak poklic, kamne klesat.
In rekel je, da mi bo naredil portret v kamnu. Kaj pa to sploh je? A potem bom imela tak doprsni kip, tak iz kamna, kot je bil v krajevni skupnosti. Tito, ja Tito, bel. Neki kipar iz vasi ga je naredil. A taka bom, bog se usmili, ta moj Jule. Saj je kar naprej delal neke stvari, pa prelagal kamne, pa se šobil, se spakoval, pa risal je, ko sem ga pazila. O, saj ni bilo težko, papir in svinčnik, pa je čečkal, konje, orle, traktorje, kamione, hiše. O bog, kako dobro je narisal to našo staro hišo z balkonom, z vozom pred nekdanjo štalo. Tisto risbo še imam, zgoraj v sobi je, v nočni omarici. Res jo je lepo narisal, takrat je že hodil v gimnazijo.
Prihajal je k meni na kosilo. No, jedel je pa bolj tako, no, ko vrabček. Še zdaj ni kdo ve kako možakar, ne. No, še ima čas, še. Pa z Andrejem sta imela tako pogovore, o bog, kaj sta se menila. O Bogu, o moči molitve, take sta imela, take, tam pod latnikom. Jule je pil radensko z malo vina, malo, za dva prsta, za žejo je rekel. No, ne vem, neke reči kadi, kaj vem, neke take, saj diši, ma ne vem … Mislijo, da sem stara, da nič ne vem, pa ja. Veliko preberem, vem, kaj kadi, vem, samo … Binetu sem rekla, pa mi je rekel: »Mama, manj škodi tista reč ko slabo vino, manj.« Sam bo vedel, koliko lahko, povedala sem mu že, ko je bil mulc, da je to zdaj povsod in da naj pazi. Včasih so možakarji spili pol litra vina, malo vode, pa je bilo, na zdaj pa kadijo tisto reč, ki rase tam dol za zidom, vem, da se tam goji. Jule hodi tisto reč rihtat, on je prinesel seme. Še ko je bil Andrej že bolan, mu je enkrat prinesel za nekaj dimov, bog se usmili … Povlekel je, se nasmehnil, pa spet povlekel in ni rekel nič, kar sedel je in gledal nekam čez kamenje na gmajni, kaj pa vem. Tisti popoldan je bil čuden, čuden … Zvečer pa je rekel, da bi bilo čisto dobro, če bi lahko tisto reč kadil in … Pa kaj jim je, kaj jim je. Berem, poslušam, mladi, lani korona, zdaj pa to. Ne, Jul, ni slab fant ne, ne bo zašel, upam, da ne. Ah jaz, sedeminosemdeset jih imam, pa …
Kaj pa to, kaj pa to, ta zvok? Ja, to bo pa Bine s traktorjem, pa tam gor gre iz gmajne. Kaj vendar vozi, neko skalo, kamenje, velik kamen? Kaj mu bo, bog se usmili. Stari so skale vozili proč na kupe, pa kamne, ta pa vleče kamen, skalo, no, kaj mu bo? Na, tod mimo bo šel, na …
»Bine, kam pa pelješ ta kamen?« ga vpraša Hana.
»Ma, kaj čem ti pravit. Jul bo klesal eno moderno reč. Tako to je, ko ti umetniki zbirajo skale in bo nekaj delal zadaj za hišo, kjer si je uredil lopo za klesanje. Pravi, da bo naredil neki spomenik za mamo sošolke na fakulteti, umrla je zaradi korone. Si misliš, za na britof! Ja, saj tam je denar, mrtvih ne bo zmanjkalo,« se zasmeje Bine in sestopi iz modrega velikega modernega traktorja.
»Ne norčuj se iz tega. Spomenik, spomenik, tisto se dela iz marmorja, ne pa iz teh naših skal, daj no,« ugovarja Hana.
»Ne, pravi, da mora biti prava skala. Od decembra sva jo iskala. In danes mi jo je naložil Žarko, on ima močno dvigalko. Na, pa sva. Ti, a boš dala gor za eno tvojo ta pravo kavo, saj veš, tisto v lončku! Tako, ko si jo kuhala za našega Andreja. Joj, kako ga živo vidim s tistim lončkom, lej. Tamle pod latnikom je bil, roko je tiščal pod brado, z drugo pa ni spustil lončka, ne, tistega modrega, s pikami, tisti je bil njegov. Vem, da je še pri hiši. Bi mi kavo nalila … Ne, čakaj, ne … Tisti je bil samo njegov. Meni jo daj v eno od tistih tvojih skodelic, tistih iz Trsta, veš, tiste, z rožicami, iz tiste sem pil, ko sem se pripravljal na izpite, se spomniš, a? Zgoraj sem bil, v vogalni sobi, nič zakurjeni, pa študiral latinska imena rastlin, pa preračunaval matematiko. Ah, kje so tista sladka leta! Na, zdaj sem pa že jaz siv,« se razgovori. »Sem ga vprašal, tistega dohtarja, če kavo pa lahko, pa je rekel, da tri na dan pa lahko, več pa ne. Ja nimaš kaj, bil sem pri njem, prideš, plačaš, pa je. Rekel mi je, da imam malo živčno srce, tako kot ga je imel naš Andrej. No, pa bova kavo, kaj?« se je razgovoril Bine in sedel na stol pod latnikom, da mu je marčevsko sonce ogrnilo hrbet z zlatim plaščem.
»Kava ja, kava, ta je pa morala biti pri hiši. O bog, kako smo jo švercali, kaj? Andrej je šel v Trst, kupil milo, pralni prah, pa je skrival, skrival, kavo je vedno prinesel, vedno. Zdaj jo je kolikor hočeš, ma moje ni več, saj veš, tiste v modrih škatlah. Baje je zaradi korone fabrika šla k oštji. Tako sem prebrala v italijanskem časniku. Ja ta korona, kaj vse je naredila. No, čakaj, grem pristavit za kavo, kar sedi, počivaj,« mu je materinsko rekla in ga oblila z zadovoljnim, mehkim pogledom, ki utolaži in daje zavetje.
Srkljaji kave so odmevali v kraško stišanost pod ogolelim latnikom. Bine dolgo gleda divjo raščo, spreplet šibovja in se kremži. Pritegne si skodelico in namrščeno reče.
»Sram me je, da sem tako zapustil ta latnik. Jutri je nedelja, jutri dopoldan pridem in ga spravi v red. Kaj hočeš, da bo več grozdja ali več sence, kako naj ti obrežem?«
»Oh, sence, sence, da bom poleti brala spodaj. Tako naredi, tako. Ti, pa tista skala, tisti kamen, no, za spomenik? Ženska je umrla za korono, koliko je bila pa stara, če ni to taka skrivnost?«
»Ja, čakaj, menda nekaj čez štirideset, mlada, posledica cepljenja, korona zapleti, kaj vem. Jul je malo govoril o tem, malo, samo toliko. Ta njegova sošolka, Gorenjka, lepa. Ja, mogoče pa … No ja, saj veš, mladi so taki, kot so, enkrat se vnamejo, pa se pogasi. Madona, kakšna kava,« dokonča Bine.
»Kamen za na grob, jaz ga nočem, ne. Meni samo rože, lepe rože. Ma še ne, jaz bo umrla stara sto pet let, na to računajte. In ne mi vlačit kamna na grob, ne!« je pribila Hana in potegnila skodelico v naročje, jo zaobjela v žilnate roke, sklenjene v molitev pomladi, ki je pridišala čez zidce – vonjala je pravkar zorano njivo onkraj, kjer bo sosed kmalu posadil krompir. Kamen na grob, bog se usmili, je sklonila glavo in se ogrnila s pletom molka.

Bojan Bizjak