»Današnja slovenska arhitektura je v povprečju neracionalna, energijsko potratna in nezdrava. Sodobno gradivo, od železobetona do raznih umetnih oblog in zaščitnih premazov, postopoma načenja naše zdravje, poleg tega pa njegova proizvodnja močno obremenjuje okolje,« meni arhitektka dr. Živa Deu, dobra poznavalka podeželske arhitekture in prenove podeželskih hiš.
Kadar obnavljamo staro hišo ali postavljamo novo, je vedno eno prvih vprašanj, kakšno gradivo bomo uporabili. Zagotovo se bomo pri izbiri najmanj zmotili, če pogledamo hiše iz preteklosti. Naši predniki so gradili premišljeno. Upoštevali so naravne danosti, predvsem pa uporabljali gradivo, ki je bilo na voljo v bližini: les, kamen in glino.

Obrti so začele ugašati

Povojna leta so prinesla industrijsko revolucijo in napredek, z njim pa so prišle tudi težave. »V gradbeništvu so se začeli uporabljati novi materiali. Les, kamen in opeko je zamenjalo novo, sodobno gradivo: beton, železobeton, jeklo, steklo in kovina, industrijski razvoj je prinesel možnost številnih ponovitev, izdelki so nastajali hitreje. S tem pa so bile zapostavljene številne obrti, obrtne delavnice so se začele zapirati,« odpira pogled na preteklo obdobje Živa Deu.
Industrijsko gradivo je imelo potem dolgo veliko prednost pri gradnji pred naravnim, toda po mnogih letih uporabe so se pokazale njegove pomanjkljivosti: izkazalo se je, da naše okolje ni več zdravo in da to gradivo ne vpliva dobro na naše zdravje. »V svetu so se oblikovale nove smernice, v graditeljstvu in stavbarstvu se znova uporabljajo materiali, ki jih je moč reciklirati, ki jih najdemo v okolju gradnje, katerih proizvodnja in potem tudi vgradnja najmanj poškodujeta okolje. Tako smo se vrnili h gradivu, iz katerega je zgrajena že naša stavbna dediščina,« pojasnjuje novejše smernice gradnje arhitektka.

V izdelavi in obnovi hiš se namesto umetnih barv uporabljajo nove barve na podlagi ali z dodatkom apna, v izdelavi lesa čim manj lesnih polizdelkov, ivernih plošč, les naj bi bil čim manj obdelan z dodatnimi sredstvi, kot so lepila in barve, ki onesnažujejo prostor že s samo proizvodnjo pa tudi slabo vplivajo na okolje.

Kaj je krivo za slabo počutje?

»Dokazano je, da predvsem železobeton s svojim elektromagnetnim sevanjem zelo slabo vpliva na človekovo zdravje in počutje, da se pojavljajo alergije, rakasta obolenja. Takih posledic na zdravju ne čutimo vedno takoj, temveč se z leti kopičijo,« pravi Živa Deu. »Vsa sodobna gradnja je povezana z uporabo betona in železobetona, uporabljata se predvsem pri visokih stavbah, beton pa vse pogosteje tudi pri individualnih hišah. Vendar je to povsem nepotrebno, saj so mnogo bolj zdravi opečnati zidaki.«

Več pohištva iz masivnega lesa

»Spreminjajo se trendi izdelave pohištva. Lesni polizdelki imajo pač to slabo lastnost, da je potrebnih za njihovo izdelavo zelo veliko dodatkov in tako onesnažuje okolje že njihova izdelava. In potem ko je tako pohištvo narejeno, slabo vpliva na človeka v prostoru, v katerem živi, ker ti hlapi postopoma izparevajo. Zato se vedno bolj uveljavlja izdelovanje pohištva iz masivnega lesa in še posebno iz lesa, ki ga pridobimo v našem okolju – pri nas je to za stavbno pohištvo macesen, za notranjo opremo pa sta smreka in hrast,« pojasnjuje Živa Deu. »Imamo dovolj trajnostno odpornega gradiva in seveda je pa tudi vedno bolj zaželeno ročno izdelovanje, tako da se mizarske delavnice znova odpirajo, da se pohištvo izdeluje bolj unikatno, po naročilu.«
Če kupimo pohištvo iz ivernih plošč, ki so furnirane, slabo in hitro izdelane, ga imamo za nekaj let, potem ga zavržemo. Iz masivnega lesa pa je trajno, lahko ga imamo sto, dvesto let, lahko ga tudi predelamo, če pa ga porabimo za kurjavo, uničimo, v ozračje ne izhajajo strupene snovi.

Poleg lesa so za notranjo opremo zaželeni tlaki iz lesa in gline, obloge iz tekstila, bombaža in drugih naravnih materialov, ne več raznovrstne obloge iz umetnih snovi, ki ne le onesnažujejo, pač pa tudi povzročajo alergije.

Les drugače diši

Nekateri pravijo, da ko pridejo v leseno hišo, drugače dihajo, vonjave v njej so drugačne. Les je sploh čudovito gradivo, ki v prostoru vzdržuje vlažnost, filtrira in čisti zrak. Je topel na dotik, duši zvok in ima prijeten vonj.
»Vse stavbe so bile v preteklosti narejene iz tega zdravega gradiva, vloženo je bilo delo in obrtno znanje in treba je zares premisliti, ali bomo to kar tako zavrgli. Dandanes pri prenovah prehitro zavržemo stavbno pohištvo. Nihče ne razmišlja, da je to vendarle še mogoče popraviti. Nihče ne razmišlja, da lahko posamezne kose pohištva osvežimo, prenovimo, tudi posodobimo. Kakšen star kos je lahko tudi izraz družinske dediščine ali našega bivanja v tem domu. Z leti se je vsaka stvar v stavbarstvu, notranji opremi pilila, izboljševala, in ker ni bilo na voljo nobene tehnologije in tehnike, toplotnih črpalk in sončnih celic, so morali gospodarji stavbo postaviti in okna oblikovati tako, da so za prijetno bivanje v teh prostorih poskrbeli kar sami. Tako je danes prispevek k trajnostnemu razvoju zagotovo uporaba domačega gradiva in vnovična uporaba tistega, kar v prostoru, stavbi že imamo,« pravi poznavalka nekdanje in današnje podeželske arhitekture.

»Zares je treba dobro premisliti, ali takoj vse zavreči, podreti in uničiti. Vse, kar smo podedovali, je namreč izid neskončnega, anonimnega razvoja v našem kulturnem okolju.

Hiša tam, kjer so bile rastline žejne

Kamen, les in glina so naravni materiali, ki dihajo s prostorom, oddajajo vlago in jo črpajo. »Nekoč so postavljali lastniki objekte v prostor zelo previdno, tudi tako, da so opazovali rastline: na rastiščih, kjer so bile bolj bujne, so bili navadno očem skriti vodni tokovi in več vlage, tam kjer so rasle slabše in rumenele, je pomenilo, da je vlage manj, in tam so postavili stavbo,« spomni na staro znanje arhitektka. »Tako so stale hiše na veliko bolj suhih krajih. Nekatere stavbe so postavljene na takih lokacijah, da vlage preprosto ni, so pa tudi stavbe, ki so morda malo bolj nesrečno postavljene, mogoče tudi zaradi stiske v prostoru, saj so se naselja vedno bolj gostila; v takih hišah je več vlage.«
Proti vlagi se lahko danes borimo na več načinov. Pogoj za ne preveč vlažne prostore je redno vzdrževanje, ogrevanje v hladnih mesecih in dobro prezračevanje vse leto. Priporočena je tudi izdelava drenaže in vertikalne hidroizolacije.
»Pri mnogih starih hišah pa se je zgodilo, da je bilo vlage v zidovih naenkrat več kot prej. Vzrok je skrit v sodobni ureditvi okolice. Hiše so do podstavkov zalite z betonom, asfaltom in naravno sušenje tal ob stenah je onemogočeno. Odvečna vlaga se tako zbira v tleh pod temelji in se postopoma dviga navzgor. Vlago lahko zares trajno odpravimo le s pravilno ozdravitvijo: hiša se do temeljev odkoplje, suha odstrta konstrukcija se zaščiti z vertikalno hidroizolacijo in odkopan jašek, v katerega je bila vložena drenažna cev, se zapre z nasutjem iz prodca. Pot vlagi v zidove bo tako zagotovo ustavljena,« razlaga Živa Deu.
»Tudi pri izbiri ometov in barv za stare stavbe, ki niso ali so slabo zaščitene pred vlago, moramo biti pazljivi. V njihovi sestavi ne sme biti sintetičnih sestavin, ki ne dihajo, s svojo neprepustnostjo preprečujejo naravno sušenje in izhajanje vlage. Ta se zbira za ometi, v zidovih in čez nekaj let so posledice vidne v luščenju ometa in razpadanju gradiva pod njim. Še vedno velja, da morajo biti ob rednem vzdrževanju vsa popravila izpeljana strokovno pravilno, sicer so posledice nezaželene.«