Avtor Bojan Bizjak je vzel motiv revnih dečkov: njuna revščina je tolikšna, da jima da mama za vaški praznik denar – le za en sladoled. Med koristnimi napotki za pomoč pri pisanju kratke zgodbe najdemo tudi tega, da lahko učinkovit opis okolja naredi zgodbo zanimivejšo. Pri tejle črtici boste ugotovili, da to zares drži. Pri pisanju je avtor uporabil motiv, ki bi lahko bil sam po sebi tudi nezanimiv. Zato je zelo pomembno, s koliko literarnega posluha bo znal avtor to zgodbo napisati. In Bojan Bizjak je v tem še kako spreten. Poglejte uvodni odstavek: pot na vaški sejem v žarečem avgustovskem dnevu je nekako mistična, čarobna. Tudi zaradi tovrstne avtorjeve pisateljske veščine je zgodba posebna in jo beremo z zanimanjem.

Solze na sladoledu

Prsti so preštevali daritve neba, odprtega za srca trepetavih otrok, ki so šelesteli skozi prah ob cesti in čakali, da se sonce dokončno raztegne čez hrib. Praznik je kričal, ljudje so hodili s slavnostnimi obrazi in mesili prah; budno so opazovali drug drugega, presojali podrejenost, obleko in izmučene nasmehe. Brata sta šla najprej čez hrib, kjer so stražile mlade smreke poletno razžarjenost, zajedeno v skale. Med njimi se je skrival star modras in prežal na ugriz, da bi zaznamoval svojo nemoč, z močjo strupa, ki ga je že tako bilo preveč med ljudmi. Od nekod je prihajala pesem harmonike in udarjala skozi listje utrujenih bukev, malo nižje, kjer so poti dobile sopotnico, belo cesto, žarečo od avgustovske svetlobe in polno stopinj: tam se je hodilo v svet, tam se je šlo do gostilne, trgovine, na avtobus, moder, prašnat, velik, tako velik, kot so otroške sanje, iz katerih se nikoli zares ne prebudiš.
In sta stala tam zgoraj, zadihana, polna nekega svetlega pričakovanja, da bo daritev neba nekoč zares velika, da bosta med travami čutila dihanje stare zemlje, prekvašene z molitvijo in znojem, napojeno s trdimi besedami, ki so odmevale v gluhi tišini onkraj hribov, kjer je bil svet lep in spočit. Starejši je v žepu tiščal denar, malo, komaj za lonček sladoleda, takega, s plastično žličko. In takega, prav takega sta si oba želela, tistega s čokolado in vaniljo. Mama jima je naročila, da bo eden čisto zadosti za oba, samo eden …
Šla sta čez izbriti travnik, kjer so zelene kobilice skakale v dopoldan, jima odskakljale pot, ki je peljala do stojnic, do kombija s sladoledom. Vaški praznik, vonj potic, vonj cenene parfumerije, s katero so se škropile ženske in moški: črna mačka, vonj pokošenega sena. Starejši je imel ta vonj v nosnicah, težak, sladek, da je stiskal otroško srce, kakor da bi kosmata roka davila ubogo ptico. Ni maral tega parfuma, ker ga je mama uporabila vedno, kadar ga je vozila nazaj v zavod, v kletko brljavih otrok, prepojenih s stisko in z mrtvimi sencami v sebi.
Šla sta na cesto, mlajši je brbljal, kaj vse bi jedel in pil: pa bi čokolado, pa bi oranžado, pa bi malinovec s tistimi mehurčki. Vse bi, samo, denarja ni. Popoldan, ko bo oče šel med stojnice, takrat pa ne bo škoda denarja. Nadel si bo tisti temno moder jopič, kravato, z očiščenimi čevlji po razprhal prah na tej beli cesti smeha in solz. Večji se je spominjal, kako je bilo, ko je prvič prišel domov iz tistega zavoda: november, zastave, dan republike, prazniki. Avtobus, tisti modri, je čisto počasi pripeljal do nekdanjega hotela; zdelo se je, da še motor zadovoljno prede, tako domače, tako dobrikajoče. Sprevodnik v sivi halji z modro obrobo je stopil dve stopnici nižje in slovesno odprl vrata. Potniki so se počasi nabirali med sedeži, rinili torbe, zavoje, vse je nekako pehalo; neka sila jih je tiščala v nasmejano čredo, otrok pa je gledal veliko zastavo, ki se je lahno zibala v znojni megli, hladni, odljudni, prilepljeni na lipe na vse.
In sta šla z mamo po tej cesti, polni luž, ob straneh pa kamenje, ostro se je zajedalo v slabe poletne čevlje, ki so ga že malo tiščali, ker se je še nekoliko potegnil. Večkrat se je ustavil in vdihoval vonj jeseni na planoti; dišalo je po umirajočem listju, po uspavanih travah, po gnoju, po neki neznani trpkosti, ki je zaznamovala otroško hrepenenje po tem pravonju. In zacvrčale so te misli v prvih počitnicah ob koncu avgusta, ko je hkrati prihajalo zavedanje, da bo jutri spet ponedeljek, da bo navsezgodaj stal na tej cesti ob črnem kovčku, ki ga bo nesla mama, pogrbljena, z belim robcem, zvrnjena v svojo razžarjeno bolečino, ki jo bo skrivala za vsemi tistimi gubami, v drobovju, v močnih kosteh.
Ampak danes je nedelja in greva z bratcem na sladoled. Vaški praznik je, vaški praznik. Mami jima je zabičala, da morata biti do kosila že doma. No, uro časa, malo več, je premišljal starejši in se ustavil na ovinku. Mali je sitnaril, da kaj se ustavljata. In sta šla. Že pri prvi hiši je bilo moč videti bleščečo se pločevino avtov, ki so bili tudi na travniku, kakor da so tam neke nove pasoče se živali, z bleščečimi se hrbti in grizoče v dopoldan. Slišati je bilo glasbo iz hreščavega zvočnika, od nekod se je valil debel moški smeh, kmalu ga je zamenjal krikec otroka in nato cvileči smeh ženske. Šla sta mimo hiše, iz hleva je smrdelo po gnoju in po tolažljivem vonju krav: starejšemu se je zdelo, da je vonj po kravah neka milost – rad je v hlevu šel v jasli, se postavil pred kravo, jo božal in se pogovarjal z njo. Izpovedoval ji je, kako je tam v zavodu, kjer je mleko zredčeno z vodo in so megle in je krik. Smešen je bil, ko je s šibkimi rokami trgal travo in ji nosil v hlev, krava ga je obliznila po rokah, da je srhnjen odskočil – tisti veliki hrapavi jezik, opletav in nenasiten. Ampak v njenih velikih očeh je videl daljne odseve neke drugačne ljubezni, neke drugačne, nikoli zamejene svobode.
Pomešala sta se med ljudi. Možakarji so se možatili ob leseni stojnici, kjer so točili vino v bele plastične kozarce. Šumele so besede, šumela je plastika, šumel je veter v lipah, stanovitno stoječih pod spomenikom, kjer je rdeča zvezda stražila kosti neke usodne mladosti, izkričane in izkrvavele za ideale namišljenih resnic. In sta se zrinila do sladoleda. Večji je dal zahtevani denar, nič ni ostalo. Mama je dobro vedela, koliko stane lonček sladoleda, kadar je praznik. In sta se umaknila v bližino spomenika, kjer je bila trava skrbno pokošena. Rumeno-bel lonček, poln isker hladu, se je znašel v rokah mlajšega, z žličko je strgal srenasto oblogo s pokrovčka in se veselil. Kdo ga bo jedel prvi? Starejši mu je lonček vzel, ga odprl in začel jesti. Mlajši je prežal nad vsebino in komaj čakal, da bo tudi sam na vrsti. In ko je ugotavljal, da starejši že zajeda v njegovo polovico, se je zagnal v jok, v krik, da mu bo odžrl sladoled. Nasilno mu je hotel iztrgati lonček, pa starejši ni dal. Ko mu je le odstopil polovico, res da odžrto za eno samo žličko, je mali še kar jokal in jokal. Solze so padale na sladoled, ga topile, se pomešale, mali pa je hitel z žličko bezati in si nositi objokano sladkobo v usta. Dolgo je oblizoval žličko, potem pa jo je spravil v žep prevelikih hlač, ki so jih držale naramnice. Končno je le prenehal cmihati. Še malo je pokimaval, obračal lonček, ga nekajkrat obliznil.
Mimo je prišel možakar, ki ju je poznal. Beli brki so ga krasili, v beli srajci je kar nenadoma zasijal tam. »Vidva sta pa …« Povedal je, čigava sta. Spraševal ju je to in ono in je videl, da ima mali sladoledni lonček. In možakar je vprašal večjega, ali pa on ni dobil sladoleda. Večji je povedal, kako in kaj. In možakarju je bilo takoj jasno, da je stiska, da sta si želela več, kot pa sta lahko dobila za miloščino v žepu. Šel je in vsakemu prinesel lonček sladoleda.
Zdaj so velikemu drle solze, nihče ni vedel, zakaj. Spirale so vzdigovale praznični dan, spirale zadnjo nedeljo svobode: jutri grem v zavod, jutri grem v zavod, je odmevalo v krošnjah lip. Možakar se je poslovil, ni videl solz, ni videl resnice. Mali pa se je zdaj smejal in kar naprej čebljal: »Si videl a, nunc Franc je kupil sladoled, a?«
Malo pred poldnevom, ko je sonce že krepko ožigalo cesto, sta šla domov. Mali je imel v žepu vse tri žličke, eno zeleno, eno modro in eno rdečo. Jemal jih je ven, mahal z njimi, skakal, nekaj nerodnega pel in tekal po grušču. Veliki pa je krevsal za njim. Slišal je avto. Zakričal je na malega, naj se umakne. Za trenutek ju je ogrnil težak oblak belega prahu. Mali se je prav počasi luščil iz oblaka, mahal je z žličkama in še kar nekaj pel. Na travniku pod hišo sta si otrkala prah s hlač in se spravila na pot. Ostale so nedelje, ostala so mesta, ostali so časi brez sladoleda, le solze, te, te so se posušile na pokrovu, polnem kapljic vlage, med katere so se pomešale solze nekega otroštva.
Bojan Bizjak