Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) priporočajo kopanje oziroma plavanje le tam, kjer se spremlja kakovost kopalne vode, in ne na nenadzorovanih območjih vodnih površin. Informacije o kakovosti kopalnih voda so dostopne tudi na spletnih straneh Agencije RS za okolje (ARSO). Na vseh naravnih kopalnih vodah se izvaja nadzor nad kakovostjo vode z državnim monitoringom (spremljanjem) kakovosti naravnih kopalnih voda v času kopalne sezone, ki na celinskih vodah traja od 15. junija do 31. avgusta, na morju pa od 1. junija do 15. septembra.

Voda je lahko onesnažena

Voda in njena okolica sta lahko onesnaženi iz različnih vzrokov, denimo zaradi izločanja in spiranja fekalne umazanije s površine telesa, izločkov iz oči in žrel kopalcev, iztrebki živali. Površinske kopalne vode lahko onesnažujejo tudi komunalne in industrijske odpadne vode, kmetijstvo, spiranje površin in prelivi ob nalivih. Koncentracija mikrobov v vodi je odvisna od hitrosti toka vode in sedimenta, temperature, sončnega sevanja, slanosti in kakovosti vode, pri bazenih pa od vzdrževanja. Zaradi fekalno onesnažene kopalne vode so najpogostejše okužbe prebavil, okužbe dihal, okužbe ušes, oči in kože.
Tradicionalno priljubljena naravna kopališča v Sloveniji z vidika čistoče niso sporna, bolj pazljivi moramo biti pri bazenih. Največkrat je težava v slabih higienskih navadah kopalcev, zato se v bazenskih vodah znajdejo znatne količine fekalij, ki vsebujejo nezaželene organizme, predvsem bakterijo E. coli. Kloriranje ne more zagotoviti popolne čistosti vode, zato bodimo še posebno dosledni pri osebni higieni, zato se oprhajmo pred vsakim vstopom v bazen.

Priporočila za varno kopanje

Med plavanjem ne požirajmo vode, zlasti ne otroci, po kopanju pa se je treba čim prej oprhati s pitno vodo. Ne kopajmo se po močnem dežju, saj se zaradi meteornega spiranja površin v zaledju lahko poveča mikrobiološka onesnaženost vode, zaradi povečanega pretoka so reke lahko nevarne, tudi valovi v morju in tokovi pri plimovanju. Ob nenadnem poslabšanju vremena pojdimo čim prej iz vode. Kopanju se moramo odpovedati, če imamo na koži rane ali akutna vnetja (zlasti vnetja oči, ušes, prehladna obolenja) ali če smo imeli v zadnjem tednu drisko. Posebno previdni morajo biti bolniki s kroničnimi boleznimi (sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, oslabljen imunski sistem). Tveganje za okužbe je večje pri otrocih in starejših, ob podhladitvi, utrujenosti in daljši izpostavljenosti onesnaženi vodi.
Preveriti je treba tudi vidljivost v vodi do dna, ki mora biti prosto ter trdno, brez ostrih odpadkov (igle, zlomljeno steklo ipd.). Pred skakanjem v vodo preverimo globino vode in samo dno! Prvi skok v vodo naj bo vedno na noge. Oceniti je treba tudi varnost vstopa v vodo in morebitno prisotnost alg ali drugih podvodnih rastlin, ki zmanjšajo vidljivost ter ovirajo gibanje v vodi. Za vstop v vodo si obujmo primerno obutev, ki ščiti pred zdrsom in poškodbami. Nikoli ne plavajmo sami in ne precenjujmo svojih plavalnih sposobnosti. Ne podcenjujmo moči narave, rečnih tokov, brzic, vrtincev, valov in tokov pri plimovanju. Ne skačimo v vodo z dreves, balkonov. Na morju plavajmo le znotraj z bojami označenih plavalnih območij. Varovati se moramo pred piki kač, žuželk. Alergični na pike insektov morajo na kopanje vzeti ustrezna zdravila.

V vodo postopoma

Pri nizkih temperaturah voda vstopajmo v vodo postopoma in ne pregreti. Poiščimo senco in se ustrezno zaščitimo pred soncem, med 10. in 16. uro omejimo izpostavljanje soncu. Ne uživajmo alkohola, prepovedanih drog ali drugih psihoaktivnih snovi. Otroci do sedmega leta starosti morajo biti pod strogim nadzorom staršev oziroma polnoletne osebe. Za dojenčke so lahko nevarne tudi že plitvine! Obnovite znanje prve pomoči in preverite komplete za prvo pomoč. Seveda pa ne smemo pozabiti paziti tudi na osebne stvari, osebne dokumente, ki jih imamo s sabo, doma pa pustimo vrednejše predmete. Poskrbimo za odpadke, ničesar ne mečimo v vodo ter tako ohranimo okolje čisto. In ne pozabite: tako na kopalnih območjih kot na naravnih kopališčih se kopamo na lastno odgovornost.

Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine