Tako se v kmečki krčmi srečata Franc, nekdanji komunist, in Jože, doma z velike kmetije, ki je doživela povojno usodo velikih kmetij. V njunem pogovoru se razpirajo teme in dogodki iz preteklosti pa tudi sedanjost, ki ju Bojan Bizjak pretanjeno prepleta in s tem izpiše umetelno drobno črtico.
V. K.

Odrgnine
»Jože, a si danes v molitvi?« reče Franc in si pogladi bele, lepo negovane brke. Nekoliko zardel je, mogoče tudi od žganja, ki si ga je navsezgodaj privoščil doma, potem pa šel po kruh in vse drugo seveda. Postanek v majhnem predmestnem bifeju, to je bila zanj kapela, kot jo je krstil. Tam se je dobival z vaščanoma, ki sta obstala v mestu, in skupaj so obujali spomine, kako je bilo pred desetletji, zdaj že vsi blizu osemdesetih.
»Ja, lahko bi molil, ja, če še znaš, ti bivši komunajzer,« mu je oponesel Jože in se oprijel svojega kozarca – tako je grel rdeče vino, ni maral hladnih pijač, tudi poleti ne.
»Kaj bi mi to kar naprej očital. Daj no. Boš še en glaž, a boš?« ga je spravljivo vprašal Franc.
»Danes, no. Včeraj sem bil pri kardiologu in pravi, da motor še dobro dela, da včasih malo preskoči, kot kozliček, veš,« se je tajal Jože.
»Ja, ja, kozliček. Vi ste jih imeli ja, koze, kozličke, tudi ovce pa eno kravo, a ne?« je Franc zapičil šilo pogovora vanj.
»Imeli, imeli, najprej je bilo veliko ovac, potem je naš dedek kupil kozo, pa še eno, potem jih je bilo skoraj trideset, če še kaj vem. Ne bi ti znal natančno povedati, koliko jih je bilo. Ko sem bil še mulec, sem jih pasel visoko zgoraj, kjer je opuščena senožet mejila na državno. Ja, pa je bilo včasih tisto naše, hočem reči, od naše rodovine, če še veš,« se je Jože povsem razvezal in otresel tiste težke tuhtavosti, ki je lep čas posedala z njim in ga ogrinjala v nejevoljo, malo zaradi pregleda, malo pa tudi zaradi zavedanja, da je minljivost usojena vsem.
»Ja, največji grunt ste imeli pred sto leti. Potem se je pa razparceliral med otroke starega Ivanca. Vem, poznam vašo zgodovino. Tvoj brat Stane je pa kmetijo razširil in se lotil govedoreje, pa taka smrt … Bil sem logar in sem videl karte posestev, malo sem raziskoval to, da veš. In ko sem pregledoval, koliko gozda ste imeli. Hudiča, čez štirideset hektarjev, si misliš? Po vojni je vse nase napisala država, zdaj je spet vse privatno, kaj hočemo, tako je. Vaša kmetija je pa še zmeraj velika, čez dvajset hektarjev je vsega skupaj, kaj?« navdušeno pravi Franc in si gladi brke. »No, da ne bova na pol kričala, lahko prisedem?« vpraša.
»Sedi sedi, bom še jaz dal za rundo, saj se ve, iz katere hiše sem, a?« se je nasmehni Jože privzdignil staromodno baretko, vso potlačeno, ponošeno, na robovih mastno, in si pogladil ostanek trdih sivih las, bogato zaraščenih, predvsem na temenu, kjer so se nagajivo kodrali.
»Imeli ste, ja imeli, pa nobeden ni bil skopuški, to pa že moram reči, to pa res. No, pa sedem, do dvanajste imam čas, potem pa bom moral po vnukinjo, tako to je, obveznosti, nimaš kaj.«
»Vidiš, jaz teh težav nimam. Moja dva kavboja sta ostala ledik in fraj, ni vnukov in mislim, da jih tudi ne bo. So pa drugi iz našega rodu poskrbeli za zarod, samo po moji strani jih ne bo, taka je ta reč,« tesnobno reče Jože in se ozira pa malem lokalu, skoraj praznem, le dva delavca stojita ob pultu in se slinita okrog nove natakarice, ki z rdečimi lasmi daje občutek divjosti in pripravljenosti za vnemanja. Zažvižga in ji naroči novo rundo, za Franca, se razume kozarček milobnega žganja in mineralno vodo. Pa pomisli, tale ga še nese, madona, žganje v dopoldnevu, bog se usmili, pa jih ima že čakaj devetinsedemdeset let je star, mlajši od mene, to že, ampak … No, ne pretirava, to vem, sva govorila o tem, hčerka je zdravnica, pa …
»Ah, zarod, najprej otroci, ti zrastejo, dobijo otroke, potem pa že ti drugi zrastejo in spet dobijo otroke. Kolo se vrti, nimaš kaj. Nas je bilo osem, dragi moj, osem na naši mali kmetiji. Res ne vem, kako nas je mama spravila gor, repa, krompir, kozje mleko – ena koza je bila kupljena pri vas, dobra, dobra … In kako sem s kanglico šel po kravje mleko dol k Žanovim, bog se usmili. Mama je pri njih a na njivah in pomagala na jesen, spravilo krompirja, repe, listje za nastilj je grabila, še drva je pomagala metati na traktorsko prikolico, potem v šestdesetih, ko so spodnji imeli prvi traktor. Poleti ni bilo nič, si šel in prinesel tisto kanglico. Kozje je mama porabila, največ, res, za dober kozji sir, da smo ga imeli doma, za malice, večerje. Včasih je vsak dobil dva kuhana krompirja in košček sira, pa je bila večerja. Veš, enkrat pa, bog se usmili …« zavzdihne Franc.
»Ja, se spomnim, se. Tri punce pet fantov. Punce so se kar dobro omožile, od fantov pa, če prav še vem, si se oženil ti, drugi pa ne. Eden je šel v nemčijo, eden, tisti, ki je delal v cementarni, Bine, je umrl mlad, druga dva sta pa šla v mesto, eden je končal celo v Mariboru. Rajko pa v Kopru, ne? In zdaj je tudi pri vas zaklenjena hišica. Dostikrat grem tam mimo in kar vidim vašo mamo, vso v črnem, s kozo na povodcu. Pa vrt je imela, lep vrt, v tisti globači pod cesto. Čakaj, kaj si hotel povedati?« je Jože znižal glas in se zgledal vanj, v modre, še zelo žive oči, v nagajive gube, v rdečino.
»Hotel sem ti povedati, kako je šlo mleko enkrat v nič, to. Marec je bil, tako kot zdaj, že toplo je čez dan. Ponoči, saj veš, kako je tam zgoraj pri nas, je pa sneg stisnilo, da se je naredila ledena skorja. In jaz vzamem bratove smuči, da bom hitreje doma. Saj veš, če si šel malo na desno na hrib, si se lahko kar spustil dol do sosedovih. Za nazaj pa si šel na levi breg in si se spustil do doma. In grem. Dol je šlo, ker je bil tam sneg še trd, pomrznjen, lepo je šlo. Ko sem lezel na levo v grič, pa se je skorja že malo lomila. No, pa pridem na vrh in gledam našo hišo. Si bom upal spusti se, sem se spraševal, ker nisem bil vajen tistih velikih smuči, zame prevelikih, težko sem obračal z njimi. Pa sem se spustil. Šlo je zmeraj hitreje, prekleto hitro je šlo. Pa sem komaj zavil mimo gnoja, pa mimo stare hruške potem pa ni več šlo, zabrisalo me je, kanglica je odletela in se odprla, mene so pa tiste preklete ledene skorje oribale, da sem bil ves odrgnjen, po obrazu, po rokah; še po hrbtu sem bil, ker mi je pulover in srajco potegnilo navzgor. Dolge krvave praske sem imel. Ko sem prišel domov, me je najprej videla ena od sester, začela je jokati in klicati mamo. Kričala je, mama, mama, Franc ima pa krvav obraz. Rad bi se videl takrat, kakšen sem bil, tak, ves opraskan.
Pa pride mama, no, to je bila pridiga. Umila mi je obraz s krpo in milnico, potem natrla z žganjem. Ti hudič, kako je peklo, na rokah, na obraz, na hrbtu. Mati so pa drgnili in drgnili … Pa so se obdržale nekaj časa tiste odrgnine, so se. Sem bil ko kakšen indijanec. Vidiš, tako je to bilo,« pokima Franc.
»Vem, marca je ponoči še zmrzovalo in so se res delale ledene skorje. O vem, tudi sam sem se odrgnil, ko sem se spuščal po tiru, ki so ga naredili odrasli fantje, Cenček pa Bruno, madona je šlo po tistem tiru. In ko je bila luna polna, smo se pozno v noč dričali, pa ti enkrat padem, u, je peklo, vem, vem,« prikimava Jože in zajema prinesen kozarec med še močne mesnate dlani, močni pordeli prsti oklepajo kozarec.
»Ja, vidiš, ti si bil z bogatije. Vaša hiša, še zdaj tako mogočna, pa hlev, pa silosa, lani sem šel tam mimo, vse zapuščeno, v hlevu se že vidi bezeg skozi okna, potrta okna, silosa obraščena, vse je, tako no. Žalostno je. Taka kmetija, pa ni nobeden več poprijel, Stane pa!? Ti si imel pač svoje vožnje, šofer avtobusa, madona. Drugi pa, ja no, vsak po svoje. Industrija je pobrala ljudi s hribov, industrija. Koliko let si vozil?« zanima Franca.
»Ko sem odslužil vojake, tam sem naredil izpit, pa do svojega dvainšestdesetega leta, si misliš. Lahko bi šel prej v pokoj, pa se mi je zdelo, da bo dolgčas. Vidiš, hišico sem naredil tukaj v predmestju, moja Jana je bila z majhne kmetije, na, pa sva ostala le pri vrtu in eno njivo sem imel nekaj časa v najemu, da sva pridelal krompir, fižol in take reči. Prevozil sem, lahko rečem, vso Evropo, še v Turčiji sem bil. Na koncu sem vozil samo še šolski avtobus po našem hribovju. Zdaj pa še tega ni več, je samo kombi, tako je to. Delavskih avtobusov tudi ni več, nič več. Včasih, po dva sta šla iz vseh tistih zaselkov tam gor,« se razpira Jožetu. Potem ju zmoti Frančev telefon. Vstane, kima in pogleduje skozi vrata, kjer se blešči topel marec. Na hitro se mora posloviti, ker da je vnukinja padla s kolesom in naj pride, da jo bo peljal v zdravstveni dom, da jo bodo cepili proti tetanusu. Ja zdravnica je odredila, saj. Pa odrgnine.
Odrgnine, odrgnine, saj saj, Jože prikimava in si prislanja, zdaj že zadosti ogreto vino. V mislih je spet za volanom in ga nese skozi pokrajine mladih dni, kjer so bile številne postaje – na nekaterih si dobil odrgnine. Saj, odrgnine v duši, saj, tistih se ne da kar tako zaceliti.

Bojan Bizjak