Med satiro in pravljičnostjo

Pravljice so po svoji naravi nenavadne: po eni strani stkane iz domišljije, po drugi pa odsevajo tudi življenje in mišljenje nekega časa. Nekatere nam ostajajo živo v spominu, druge potonejo v pozabo, vendar so tako del nas samih, našega otroštva, da ob pogledu na besedilo takoj oživijo. So zgodbe in pravljice, ki ji imamo Slovenci še posebej za svoje. Med odličnimi pripovedniki je Fran Milčinski, ki ga poznamo predvsem po njegovih znamenitih zgodah in nezgodah o Butalcih. Pri Založbi Sanje je pred kratkim izšla knjiga njegovih Zbranih pravljic in pripovedk.

„Zbrane pravljice in pripovedke so cvetoči vrt – kamor koli se ozreš, vsepovsod dražeče dehtenje. Šumeči vrhovi dreves, čudokrasne rože, Majdalenkino koprnenje, pa nato globine in pečine, kjer zvonovi ne zvoné in petelini ne pojó,“ je zapisala o njih Tjaša Koprivec, ki je skupaj z Rokom Zavrtanikom zbrala pravljice in pripovedke za to knjigo in jih uredila. V njej je zbranih štirideset pravljic, petintrideset humoresk o Butalcih, Boriška pripovedka, nanizana v trinajst nadaljevanj, in devetnajst zgodb o kraljeviču Marku.

Zakladnica pravljic

„Kadar se je (za)vrtelo Franovo pripovedno vreteno, „ piše urednica v spremni besedi, „je na zvezdnatem nebu vselej vzhajala luna. Naj je ploskev nad obzorjem poskrila nebesna telesa, naj je mesečino zastiralo rezilo obetajoče se nevihte – nič ne de, Fran je napravil, da je bil Zemljin klobuk razkošno čudežen.“ In res, v knjigi se odpre prav zakladnica pravljic, ki so tako žlahtno slovenske: bridka zgodba o desetnici, deseti hčeri, ki je tavala po svetu in jo je mati ob prihodu domov prepozno spoznala; o Poldrugem Martinu, ki je jemal vsa materina navodila preveč dobesedno in sta zaradi tega z materjo povsem obubožala, pa o Jurku, ki ni poznal strahu, o kralju Matjažu, ki ga je v svoje varno zavetje skrila gora Peca, ter duhovita pravljica o Laži in njenem ženinu Prilažiču, ki prestane vse predporočne izkušnje in tako postaneta z lažjo srečen par.

več vvv