Dandanes, ko se znova prebuja zanimanje za slovenske klasike, na primer za aktualno prozo Vladimira Bartola ali lirično, melanholično prozo Miška Kranjca, oživlja tudi zgodovinski spomin na hude dni prve svetovne vojne. Ob tem smo znova ugledali v manj znani vlogi Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca, tokrat ne le kot koroškega pisatelja žlahtne kmečke proze socialnega realizma, temveč predvsem kot človeka, udeleženca prve svetovne vojne in ustvarjalca velikega vojnega romana Doberdob. Voranca kot pisatelja in politika, ki je s svojim delovanjem segel daleč čez slovenske meje.

Roman Doberdob je štiridelni mozaični roman, ki z usodami posameznikov izrisuje skupno izkušnjo te nesmiselne velike vojne. Prva dva dela sta deloma avtobiografska, saj se je Voranc sam bojeval kot pripadnik avstro-ogrske vojske in je v romanu upodobljen kot Amun Mohor.

Vojna brez zmagovalcev

V prvem delu, z naslovom Črna vojska, se znajde Amun v bataljonu št. 100, v katerem so zbrani najbolj problematični vojaki. Voranc v jasni realistični maniri slika dneve v kasarni, kjer se vojaki urijo in čakajo na odhod na bojišče. Pred bralcem oživljajo odnosi med vojaki različnih narodnosti, njihovi strahovi, želje, težave in nasprotja, pa tudi njihove drobne osebne tragedije. Drugi del, Doberdob, se dogaja na fronti: prva stotnija se prvič znajde sredi spopadov, prvič je nekdo ranjen, prvič jim umre tovariš. Njihove pretresljive dneve vojskovanja na ognjeni črti avstrijsko-italijanske fronte in ždenja v jarkih prekinjajo prizori zatišja in čudovitega sončnega zimskega dne, v katerem ubogi fantje preprosto pozabijo, da so sredi fronte. Amunu se upira nesmiselno bojevanje na strani Avstro-Ogrske, in potihoma prebegne na italijansko stran.

Druga dva dela romana se dogajata v taborišču. Lebring je ime poglavja pa tudi vojaškega taborišča, v katerem štiristo vojakov vsak dan »s stisnjenimi zobmi in trepetajočim srcem« čaka, kdaj bodo začeli deliti kruh. Hlebček komisa je treba vsak dan pravično razdeliti med šest sestradanih ljudi; s tem Prežih mojstrsko vpelje bralca v življenje v taborišču, kjer vladata stiska in nezadovoljstvo sestradanih, izmučenih in bolnih pripadnikov 17. pehotnega polka. Vojaki si nestrpno želijo, da bi se vojna končala, nepričakovano pa so pri zdravniškem pregledu skoraj vsi potrjeni za vrnitev na bojišče. Roman sklene četrto poglavje Judenburg – to je ime taborišča, kamor premestijo slovenske vojake. V nevzdržnih razmerah pripravijo slovenski vojaki načrt za upor in pobeg na Slovensko. To ni le upor iz stiske, marveč tudi proti Avstriji, kajti »po razsulu Avstrije bo nastala svobodna Slovenija«, pravi eden od upornih vojakov. Ampak uporništvo morajo plačati z življenjem.

Trikrat izgubljeni rokopis

Roman je doživljal nenavadno usodo: Voranc ga je moral napisati kar trikrat na novo in po spletu čudnih naključij bi tudi v tretje skoraj ostal brez rokopisa. Dogodki so tesno povezani s pisateljevim političnim delovanjem. Maja 1930 je moral namreč pobegniti v tujino. Doberdob je napisal med letoma 1930 in 1932, dokončani rokopis romana je shranil v blagajni kina na Dunaju, toda blagajno so oropali tatovi. Vorancu tako ni preostalo drugega, kot da se je znova lotil pisanja. Konec leta 1932 bi se moral sestati z ženo in ji predati roman, vendar ga je še pred srečanjem z njo aretirala policija in mu rokopis zaplenila. Policija je menila, da gre za gradivo Kominterne, zato so obsežni roman izredno hitro, kar v treh dneh, prevedli v nemščino, našli pa niso seveda ničesar. Čeprav se je pisatelj v naslednjih letih trudil, da bi mu zaplenjeno besedilo vrnili, je bilo vse zaman. Ko je bil na Dunaju leta 1936 zaprt, je začel pisati roman znova – že tretjič. Ko ga je dokončal, pa je besedilo izginilo v rokah cenzorjev. Pisatelju so ga vrnili šele po protestnem pismu, ki ga je poslal dunajski policijski direkciji, pa tudi dunajski vladi, rektorju dunajske univerze in avstrijskemu veleposlaništvu v Parizu z zagotovilom, da bo vsebino objavil v časnikih. Roman je nazadnje vendarle izšel leta 1940 z naslovom Doberdob – Vojni roman slovenskega naroda. Ob izidu pa je doživel različen sprejem.

Filmska zgodba o Prežihovem življenju in romanu

Režiserja Martina Turka je navdušil ta izjemni vojni roman, nič manj pa Prežihov Voranc, njegovo pisateljsko delo in politično delo, poznanstva z znameniti svetovnimi osebnostmi, pisateljeva razgledanost in znanje številnih jezikov. Posnel je odličen dokumentarno-igrani film z naslovom Doberdob – Roman upornika, v katerem se skozi besede pripovedovalcev, kot so dr. Miran Hladnik, ddr. Igor Grdina, Vorančeva vnukinja Metka Petrič in drugi, tke življenje tega nenavadnega slovenskega izobraženca in politika, Korošca, Slovenca in svetovljana. Obenem se v filmu razvija vsebina romana Doberdob v celoto, ki gledalca vplete s svojim intenzivnim, živim pripovednim ritmom.

Med domačo Koroško in svetom

Prežihovo delo zelo zaznamujeta koroški človek in njegova pokrajina. Prežihov Voranc je bil rojen v revni kmečki družni v Kotljah na Koroškem. Njegov dar za pripovedništvo so navdihnile materine pripovedi, ker ni imel možnosti, da bi se šolal na gimnaziji, kot si je želel, pa se je izobraževal sam. Leta 1919 se je zaposlil kot delavec in nato uradnik v ravenski jeklarni: že tedaj je deloval kot vidni član komunistične partije, zato je moral leta 1930 emigrirati, živel je na Dunaju, v Parizu in Moskvi. Zaradi svoje politične dejavnosti je bil večkrat zaprt. Sčasoma je postal ena vodilnih oseb Komunistične partije Jugoslavije. V ilegalnem delovanju sta veliko sodelovala s Titom, ki naj bi se zbal premočne Vorančeve vloge v političnem življenju in zato tudi preprečil zamenjavo ujetnika Prežiha za pomembnega nemškega majorja.

Prežih, ki je razumel dušo koroškega človeka, pa je tudi pisatelj velikega kolektivnega romana. Njegova zbirka novel Samorastniki in črtica Solzice so postale slovenska klasika, prav tako pa trije veliki romani Jamnica, Požganica in Doberdob, v katerih je upodabljal življenje malega človeka v skupnosti. Od izida njegovih del so minila desetletja, toda tudi zdaj ostaja njegova beseda zmeraj znova živa, aktualna, prav zato, ker je tako zelo slovenska in naposled, ker živo pričuje o času, ki ga ne smemo pozabiti.