Nekatere obrti nikoli ne zatonejo v pozabo. Izdelovanje rož iz papirja na primer, ki danes znova oživlja pod spretnimi rokami izdelovalk. Mira Sapač, mojstrica v izdelovanju papirnatega cvetja, se spominja, da ni mogla nikoli pozabiti cvetov iz svojega otroštva. Kot deklica je v rojstni hiši svoje mame pogosto strmela v pisan šopek rož iz krep papirja, pripet v vogal ogledala v hiši. Njegovega odseva, pravi, ni nikoli pozabila.

»Pri babici sem prvič videla te rože, ko sva hodili z mamo na obisk k njej. Izdelala jih je teta, bile so zelo lepe. Zelo sem si jih želela, vendar je bil papir zelo drag in nam nedosegljiv. Papirnato cvetje mi je bilo všeč tudi zato, ker je bilo tako lepo pisano. In potem je tu še neki spomin: v Dolenjo vas je ob žegnanju prihajal vrtiljak, v zabaviščnem parku je bil strelišče, kjer so bile v več vrstah postavljene rože iz krep papirja. Fantje so streljali z zračno puško v tarčo, in če so zadeli, so dobili papirnato rožo. Občudovala sem te rože in si jih želela, ampak fantje so jih dajali svojim dekletom in tako nisem bila deležna nobene. Spomnim se, da so bila dekleta navdušena, če so dobila rožo rdeče barve, kajti papir so raztrgale, si ga razdelile med seboj, ga zmočile ter si namazale lička in ustnice,« se spominja Mira Sapač.

Želja po tem cvetju pa je ostala tudi pozneje, ko se je poročila in zapustila Notranjsko. »Ko sem pri tašči v Prekmurju videla šopek rdečih, modrih in belih papirnatih rož – kepic, in sem se spet spomnila, kako sem si jih nekoč želela. Vendar takrat nisem imela dovolj časa, da bi se od tašče naučila izdelovanja takšnih rož, pozneje pa mi je bilo tega žal. Sem pa v kraju, kjer sem poučevala, spoznala neko gospo, ki mi je pokazala, kako se izdelujejo papirnati cvetovi, in potem sem začela doma ustvarjati. Najprej sem se naučila oblikovati vrtnico, potem pa sem začela načrtno iskati izdelovalke papirnatih rož. Ko sem si nabrala dovolj znanja, da sem bila prepričana vase, sem vodila krožek, pripravila sem samostojno razstavo. Navdušenje je bilo veliko, potem sem začela zapiske širiti in iz njih je pozneje nastala prva knjiga.«

Več preberite v 52. številki Kmečkega glasa