Zemlja, ljubezen kmeta Potočnika

17 julija, 2018
0
0

Ivan Potočnik je bil kmet in nenavaden človek. Zapustil je bogato kroniko Žirov in svojega osebnega življenja v rokopisu, prepisala jo je njegova hči Marija Gantar. Rojen je bil 8. decembra 1901 v Dobračevem na Žireh, kraju, ki ga danes ni več, zato je njegova kronika z naslovom Polje, kdo bo tebe ljubil še posebej dragocena, saj zapisana z roko nadarjenega kmečkega zapisovalca priklicuje tudi preteklost tega kraja.

Ko je prevzel kmetijo, jo postal med najnaprednejšimi gospodarji v vasi, propadajočo kmetijo je rešil iz dolgov in jo postavil na noge. A vendar mu to ni pomagalo, da je ne bi v mlinu zgodovinskih in političnih okoliščin kljub temu izgubil. Vse to in še marsikaj je popisal v svojih kronikalnih zvezkih.

TRISTOLETNI ROD POTOČNIKOV

Potočnik v iskanju korenin svoje družine odkriva, da je njihov rod star vsaj tristo let. Rojen je bil v veliki družini, vendar je od osmih otrok v družini umrlo kar pet, ostali so le trije sinovi. Brat Franc se je izučil za mizarja, Filip za trgovca, Ivan sam pa je bil po smrti drugih bratov določen za naslednika na kmetiji. Morda od tod njegova izjemna ljubezen in navezanost na domačo zemljo in kmetijo. Oče je zelo nasprotoval temu, da bi šel fant v šole, menda mu je večkrat rekel: »Od mene se uči, pa boš dosti znal za življenje.« Toda fant je vztrajal in mati ga je zelo podpirala v tem, da bi šel na kmetijsko šolo Grm na Dolenjskem. Želja se mu je uresničila in začel se je kovati prihodnji mladi gospodar.

NESREČNA ELEKTRIČNA CENTRALA NA FUŽINAH

Tudi Ivanov oče je bil napreden gospodar, Ivan se ga spominja kot dobrega organizatorja in človeka, ki je bil »vedno prvi za vsak napredek«. Edini v Žireh je imel kosilnico in obračalnik na konjsko vprego, raziširil in povečal je hlev, imel je žrebičarsko postajo, bil je solastnik gospodarske družbe Na Kočah. Pri vsem tem pa, piše Ivan, tudi kmetije ni zanemaril. Vedno je imel najbolj pognojene travnike najlepšo živino in najmočnejše konje, orodja več kot trije drugi, raznih vozov še preveč.

Več preberite v 29. številki Kmečkega glasa