Čeprav še ne uradno, je november vendarle zimski mesec, ko je sonca in dnevne svetlobe zmeraj manj, narava se zavije v počitek, zemlja preneha rojevati in ljudi zajameta negotovost in tesnoba. Nekdaj so ljudje, ker so bili bolj povezani z naravo, to čutili še močneje. Ta del leta jih je navdajal s s strahom, žalostjo in skrbjo za svoje življenje. To je bil čas, ko so se na zemljo vračali demoni in podzemni bogovi, začenjala se je zima.

Ena velikih skrivnosti življenja je bila tudi smrt in na svetu je bilo nekdaj v zvezi z umrlimi veliko praznovanj, obredij, šeg in verovanj. Poznali so jih Kelti, Egipčani, Grki, Rimljani. Številni prazniki so zrasli iz kultov prednikov in raznih pogrebnih iger in obredij, ki so jih pripravljali v čast pokojnikov. Ljudje so si od vsega začetka prizadevali, da smrt ne bi bila konec, ampak samo drugačna oblika življenja.

S prihodom krščanstva je Cerkev ustoličila dva novembrska praznika: 1. november je bil praznik vseh svetih in 2. november verne duše. Prvi praznik je bil povezan s čaščenjem svetnikov, vendar ga je prekril praznik z otožnim spominom »na verne duše, ki še trpijo v vicah in se jih spomnimo naslednji dan«. Ljudje so se tega dne spominjali svojih rajnih v skladu z izročilom.

Več v 43. številki Kmečkega glasa