Zgodba Marije Deželak naj vam prinese malo odmika od vsakdanjih skrbi in naj vas za kratek čas ponese v svetove, ki jih odpira branje zgodb in dobrih knjig nasploh.

Srajca

Ta zgodba ni moja. Dobila sem jo v dar od svoje krušne mame, tiste ženske, ki me je spravila do kruha, pred davnimi leti. Večkrat sem jo slišala in vsakokrat, ko mi jo je povedala, je zvenela otožno, žalostno. Tako kot zvenijo spomini na čas, ki nam ga ni uspelo skleniti po svojih željah. Ker nam to ni bilo dano. Takole mi je pripovedovala.  

»K poroki sem želela oditi od doma, da me pridejo svati in ženin iskat kot pravo nevesto, čeprav že dolgo nisem več živela doma. Bil je mrzel, jasen februarski dan, ko sem po vožnji z vlakom, nato pa dobro uro peš iz mesta, le zagledala na hribu domačo hišo. Mama in sestra, ki sta me že pričakovali, sta mi s hitrimi koraki prišli nasproti. V hiši sem razgrnila vse, kar sem prinesla s seboj, za jutrišnji veliki dan. Vse je bilo lepo pospravljeno in pripravljeno za sprejem. Dišalo je po jedeh in vonj domače potice mi je vzbudil tek in spomine.

Samo še danes je tako, jutri bo vse drugače, sem si rekla in otožnost mi je napolnila srce. Otožnost, pomešana z občutki sreče in pričakovanja, kako bo jutri in potem naprej. Kaj neki me čaka v življenju? Bog ve.

Sedeli smo pri topli peči, se greli in obujali spomine: oče, mati, sestra in jaz – jutrišnja nevesta. Po večerji smo si voščili lahko noč in kmalu se je v hiši vse umirilo. Še enkrat sem pregledala vse potrebno za naslednji dan in zdelo se mi je, da je srajca, ki sem jo kupila za svojega bodočega moža, rahlo zmečkana. Bilo bi dobro, da jo nocoj še enkrat zlikam, jutri ne bo časa, sem si rekla in pristavila likalnik na vroče. Na mizo sem razgrnila večkrat prepognjeno belo rjuho, ki je rabila kot podlaga za likanje, srajco navlažila z mlačno vodo in jo začela likati. Naenkrat sem zaslišala na okno tiho trkanje, enkrat, nato znova. Zdrznila sem se. Kdo neki bi to bil, ob tako pozni uri in mrazu, ki je zunaj segal do kosti. Stopila sem k oknu, da bi pogledala. Noč je bila svetla, sij polne lune se je odbijal od bele snežne odeje, tako da se je videlo v dolino. Nenadoma sem ugledala moško postavo z znanim obrazom. Bil je Anže, moj nekdanji fant. ‘Kaj pa ti tukaj?’ sem pomislila in odhitela v vežo, da bi odklenila vrata. Povabila sem ga, naj pride noter, na toplo. Od presenečenja sem kar otrpnila in težke slutnje so mi segle srce. Le kaj neki počne tukaj, kaj še hoče? In to  nocoj, dan pred …

Kot bi bral moje težke misli, mi je s tihim glasom naravnost rekel: ‘Moral sem te še enkrat videti, da se prepričam, ali je res, kar boš storila!’ Seveda je res, sem si mislila, saj je slišal oklice, a besede mi nikakor niso prišle iz ust. Molčala sem in ga gledala. Dolgo si že nisva stala tako blizu. Zdelo se mi je, da se je postaral, odkar sva se nazadnje srečala. Tudi on je strmel vame. ‘Nič se nisi spremenila, lepa nevesta boš,’ je žalostno rekel in se zagledal v srajco, ki je razgrnjena ležala na mizi. Brez besed sem vzela likalnik in jo začela spet likati, da bi prikrila zadrego in mučno tišino, ki je nastala. ‘Moram jo še malo polikati,’ sem dejala v nekakšno opravičilo, samo da sem kaj rekla. Dolgo je molčal, nato pa rekel z ubitim glasom: ‘Ves čas sem upal, da bom jaz tisti, ki mu boš zlikala srajco!’ 

Sedel je na klop ob peči, si odpel plašč in s prekrižanima rokama ter sklonjeno glavo gledal moje početje. S suhimi besedami mi je odgovarjal na vprašanja, kaj je novega v vasi in kako je z njim. Dejal je, da so starši bolehni in že težko delajo ter da ga priganjajo, naj si končno najde ženo. ‘Vidim, da si jo bom sedaj res moral poiskati, čeprav sem še vedno na tihem upal, da boš to ti.’

Vstal je, stopil tesno k meni in se mi z roko narahlo dotaknil lica. Obrnila sem obraz k njemu in videla solze, ki so mu tekle po obrazu. Morda pa sem se zmotila o njem in le ni tako brezčuten, sem pomislila in postalo mi je hudo v duši. V trenutku, ko sem ga želela prijeti za roko, pa mi je v nos segel vonj – po zažganem. Zdrznila sem se, pogledala srajco in naglo dvignila likalnik. A bilo je prepozno. Rjava sled je kot usoden pečat bodla v oči, in to prav tam, na sprednjem levem delu, kjer se najbolj vidi. Kjer se pokrije srce!

Zavpila sem, nato pa z mokro krpo hitela brisati ožgano mesto. Ni pomagalo, nič se ni bilo mogoče narediti.

Skrušeno sem sedla na stol in zajokala, od jeze, nemoči in čustev, ki so me preplavili. Anžetov prihod me je zbegal, me prestrašil in prebudil v meni boleč spomin. Vest!? Kot da puščam za seboj nekaj nedokončanega, nekaj velikega, usodnega, česar še nisem povsem razčistila. In prebudil v meni dvom o pravilnosti moje odločitve.

Kmalu je odšel, ne da bi še kar koli rekel. Tudi srajca ga ni več zanimala. Imela sem občutek, da mu je celo prav, kar se je zgodilo, da mi privošči, da ne obžaluje nesrečnega dogodka. Zanj je bila največja nesreča on sam in njegova žalost zaradi spoznanja, da je izgubil tisto, česar v bistvu sploh ni imel. Iluzijo!

Zaznamovane srajce nisem videla nikoli več. Mama jo je spravila v predal in tam je ostala vse do pogreba našega očeta. Takrat, medtem je minilo že deset let, sem jo nazadnje videla na njem, ko je umrl. Zdela se mi je kot prispodoba mojega nesrečnega zakona. Tudi ta je bil že dolgo mrtev. Srajca in spomin na Anžeta sta bila končno pokopana in z njima vse tisto, kar me je še vezalo na mladostni čas in moj domači kraj.«     

To je bila mamina pripoved – o srajci. Žalostna, skrivnostna in polna nekega daljnega hrepenenja. Srce se nikoli ne postara, pravijo tisti, ki nosijo v sebi izkušnjo – bolečino neizpolnjene ljubezni, neizživetih čustev in nepotešenih strasti. Veliko je takšnih. Tudi moja krušna mama je bila ena izmed njih.
Marija Deželak