Žive meje tudi varujejo rastline pred vetrom in mrazom. So zavetje za ptice in še marsikaj.

Strižene žive meje navadno sestavlja ena vrsta rastlin, včasih pa tudi več s podobnimi lastnostmi, prosto rastoče pa so lahko iz več grmov različnih vrst, priporočljivo pa je, da imajo soroden način rasti in podobno višino. Navadno zavzamejo več prostora, zato so primerne za velike podeželske vrtove.

Sajenje žive meje

Izkopljemo približno pol metra globok jarek in na dno damo gnojila, ki vsebujejo predvsem fosfor in kalij. Sadike posadimo in zasujemo z zemljo, v katero smo prav tako zamešali mineralno gnojilo. Po vrhu potrosimo še kompost ali preperel hlevski gnoj. Svež hlevski gnoj ne sme priti v s koreninami. Ko zasipamo, z nogo narahlo pritisnemo zemljo ob korenine, da ne pride do zračnih žepov okoli korenin. Zemlja se mora dobro oprijeti korenin. Po sajenju rastline izdatno zalijemo in jih redno zalivamo vsaj še eno leto. Vlago v zemlji zadržimo tudi z zastirko, denimo z okrasnim lubjem.

Vzdrževanje žive meje

Pogoj za lepo živo mejo je, da jo vzdržujemo od samega začetka. Če bomo z rezjo začeli takoj po sajenju, to velja za listavce, bodo rastline gosto obraščene tudi spodaj. Prva tri leta režemo nekoliko  pogosteje, nikakor pa žive meje v tem času ne zanemarimo, ker zamujenega ne bomo mogli nadomestiti. Živa meja naj bo spodaj širša kot zgoraj. Tako bo vsa izpostavljena svetlobi. Strižemo jo od zgoraj navzdol, tako bomo lažje sledili liniji.

Nega in primerni sosedje

Kalina ali liguster ima zelo požrešne in dobro raščene korenine, zato ob njeno vznožje ne sadimo drugih rastlin. Te naj rastejo vsaj dobrega pol metra stran. Sicer pa so tla ob živi meji, še zlasti, če v njej rastejo zimzelene rastline (lovorikovci, iglavci, pušpan, nekateri češmini …), suha in revna s hranili. Tik ob živo mejo ne sadimo grmičkov in trajnic, še zlasti ne v prvih letih. Brez zalivanja v sušnih obdobjih in rednega gnojenja ni zdrave in goste žive meje. Po suhi zimi se marsikje pokažejo posledice  suše (rjavenje iglavcev in lovorikovcev). Torej moramo zalivati tudi pozimi in zgodaj spomladi. Zimzelene rastline namreč izgubljajo vodo skozi liste tudi pozimi.

Živo mejo tudi pomlajujemo. Pomlajevalna rez starih rastlin pomeni temeljito rezanje vse debelih olesenelih delov. To lahko naredimo samo pri listnatih rastlinah in tisi. Drugi iglavci iz starega lesa ne bodo pognali.

 

Listopadne žive meje

Večina listopadnih rastlin (bukev, gaber, češmin), ki jih uporabljamo za žive meje, raste v širino, zato jih moramo že pri sajenju krajšati tako pri vrhu kot pri strani. Skrajšamo jih za tretjino. V naslednjih letih skrajšamo živo mejo tik pred začetkom rasti, to je zgodaj spomladi. Ker potem močno požene, jo moramo tudi pognojiti. Odstranjujemo plevele, če tla niso zastrta.

Zimzelene žive meje

Zimzelenih živih mej prvo leto ne režemo, od drugega leta pa jih začnemo rezati in vršičkati. Rastline, ki obdržijo zelene dele vse leto, načeloma manj režemo kot listopadne.

Zimzeleni iglavci za živo mejo so: tisa, klek, pacipresa in drugi. Zimzeleni listavci za živo mejo so kalina, lovorikovec, pušpan in drugi.

Cvetoče žive meje

Pri cvetočih živih mejah moramo upoštevati naravno razrast grmov, to pomeni, da potrebujemo precej širine za njihovo uspevanje. Takšna živa meja je naravne oblike, saj je ne obrezujemo, ampak z rezjo le spodbujamo cvetenje in pomlajujemo grme.

 Marjeta Hrovatin