Bila je dekle iz premožne družine. Od nje se je pričakovalo, da bo humanitarna dejavnost le del življenja mlade bogatašinje, ki jo je čakalo ugledno mesto v visoki viktorijanski družbi. Toda zadeve so se zasukale drugače, Florence Nightingale je vztrajala na svoji nevsakdanji poti in se zapisala v zgodovino zdravstva.

Njene največje zasluge so danes, da je spremenila položaj medicinskih sester, kajti njihovo delo je bilo tedaj podcenjeno na raven strežnic, zvišala je standarde za opravljanje tega poklica in vpeljala izobraževanje  medicinskih sester. Zavzemala se je za bolj humane razmere v bolnišnicah in bolj socialno zdravstvo.

Mlada bogatašinja najde svojo pot

Bila je dekle iz bogate in vplivne družine, rodila se je v Firencah in po tem mestu tudi dobila ime, Florence, družina pa se je po nekaj letih preselila v Anglijo. Bila je izobražena, lepa in razgledana, veliko je potovala, govorila je francosko, nemško in italijansko, imela vse možnosti za udobno življenje. Toda že zgodaj je opažala temne plati tedanje družbe, revščino in bolezni in želela si je delati kot prostovoljna bolniška negovalka v bolnišnici, vendar je družina temu nasprotovala. Florence pa se je na svojih potovanjih vsemu navkljub veliko izobraževala: ustavljala se je v bolnišnicah in sirotišnicah, zbirala podatke in se učila nege bolnikov. Spoznala je, da za nego še zdaleč niso dovolj samo lastnosti, kot so nežnost, sočutje in potrpežljivost, temveč sta pomembna znanje in spretnost.

Nege se je bilo torej treba naučiti, toda poklic bolniških sester je bil tedaj povsem podcenjen in neugleden, zanj se v Angliji ni bilo mogoče šolati, in bolnišnice so bile odsev tedanjih razmer v družbi: bile s so kraj, kjer so zdravili brezpravne in obubožane, navadno so bile pod isto streho kot ubožnice, v njih so vladale umazanija, smrad in revščina.

V takih razmerah je bila razumljiva osuplost družine in materina jeza, ko se je Florence namesto za bogato poroko odločila, da odšla na štirimesečno usposabljanje za medicinsko sestro v Kaiserswerth in nekaj pozneje je sprejela mesto glavne nadzornice Inštituta za zdravljenje žensk v Londonu, vanjo je že začela vpeljevati številne izboljšave. Toda potem je prišlo leto 1854 in z njim se je začela krimska vojna.

V bolnišnici sredi krimske vojne

Leta 1854 je izbruhnila  vojna med Veliko Britanijo, Francijo in Turčijo. Takrat je Florence Nightingale v Turčijo poslal vojni sekretar Sidney Herbert, organizirala je prvo ekipo za nego ranjencev in bolnikov z 39 prostovoljkami, ki je pod njenim vodstvom odpotovala Carigrad. V bolnišnici v kraju Scutari je bilo stanje strašno: primanjkovalo je zdravil, higienske razmere v bolnišnici pa so bile nevzdržne, ranjeni vojaki so ležali  oblečeni v umazana oblačila in poviti v okrvavljene povoje. Večina jih ni umirala zaradi ran, pač pa zaradi kužnih bolezni, kot sta bila tifus, kolera in druge, ki so se širile zaradi slabih higienskih razmer v bolnišnici.

Dama s svetilko

Florence je s svojo ekipo medicinskih sester prečistila bolnišnico od vrha do tal, zagotovila bolnikom čistočo in poskrbela za ustrezne splošne sanitarne razmere. Nenehno je preverjala higienske razmere v bolnišnici, vsakič ob isti uri. Na svojem obhodu pacientov zvečer je imela vedno s seboj svetilko, zaradi nje so jo poimenovali »dama s svetilko«.
Kmalu so se pokazale blagodejne posledice njenega delovanja: smrtnost v poljskih bolnišnicah je bila zmanjšana s 40 odstotkov na 2, ker so bile zboljšane higienske razmere, odstranjeni viri sepse, črevesnih okužb in pegastega tifusa.
Ta vojna je odločilno zaznamovala tudi kariero Florence Nightingale: kot vodja vojaške bolnišnice v Carigradu je z organiziranjem boljše sestrske nege in s strogim upoštevanjem higiene dosegla, da se je zelo zmanjšala smrtnost med vojnimi ranjenci in bolniki, to pa ji je prineslo veliko naklonjenost vojakov in javnosti. Poročala je o grozotah  krimske vojne in članki v časnikih so ji čez noč prinesli slavo: postala je ena najbolj cenjenih oseb v Veliki Britaniji. Zgodovinarka Cecil Woodham Smith je o njej napisala: »Njena umirjenost, sposobnost, njena moč, da se loti delovanja, so jo povzdignili na položaj svojevrstnega božanstva. Moški so jo oboževali … Zdravniki so postajali popolnoma odvisni od nje …« V času krimske vojne je pomenila Angležem luč nad Krimom, in tako je njen vzdevek »dama s svetilko« dobil še drugačen pomen.

Delo po vrnitvi

Po vrnitvi iz Turčije se je posvetila izobraževanju  bolničark in negovalk ter organizirala nego bolnikov in patronažno službo. Svojemu delu je bila Florence popolnoma predana, čeprav ji občudovalcev v življenju ni manjkalo: med drugim je kar dvakrat v življenju je zavrnila ponudbo angleškega politika in pesnika barona Richarda Moncktona Milnesa, ker je menila, da bi ji poroka preprečila posvečanje poklicu medicinske sestre.

Sodelovala je pri načrtovanju bolnišnic in napisala priročnik za medicinske sestre, ki je postal temeljno gradivo v Šoli za medicinske sestre in babice, ki je začela delovati v Bolnišnici St. Thomas. Skupaj z Elizabet Blackwell, prvo diplomantko na medicinski fakulteti v ZDA in vodilno aktivistko na področju zdravja, je ustanovila Ženski medicinski kolidž v Londonu. Njeno delo je bilo raznovrstno in še veliko je tega, kar bi bilo mogoče omeniti, saj je poleg praktičnega dela objavila vplivna dela, pomembna za reforme zdravstvenega sistema. Za svoje delo je dobila veliko priznanj, med drugim ji je leta 1883 kraljica Viktorija podelila visoko priznanje rdeči kraljevi križ, leta 1908 pa je postala prva ženska, ki je prejela odlikovanje order of merit.

Dvanajstega maja je svetovni dan medicinskih sester, saj se je na ta dan 1820 pred 200 leti rodila Florence Nightingale, začetnica modernega sestrstva. Menila je, da so medicinske sestre neogibna opora v zdravstvenem delu in da se morajo šolati, vpeljala je tudi njihovo poklicno izobraževanje. Odprla je tudi prvo šolo za medicinske sestre. Z njo je poklic medicinske sestre postal strokoven, ugleden in je dobil trdno mesto v zdravstvu.