Simbolika velike noči je raznovrstna in bogata, v njej je zajeta bogata duhovna zgodovina zgodnjih poganskih kultur in krščanstva.

Milina in nedolžnost jagnjeta

Jagnje je s svojo milino in brezmadežnostjo v številnih kulturah prastar simbol pomladi, ki uteleša  obnavljanje, večno ponavljajočo se zmago življenja nad smrtjo. Prav zaradi te arhetipske vloge je postalo že pri Grkih in drugih sredozemskih kulturah nekakšna spravna žrtev, žival, ki jo je treba darovati, da si človek zagotovi odrešenje. Tako ga pojmujejo kristjani in muslimani: kot daritveno žrtev ob vseh priložnostih, še posebno za judovsko pasho, krščansko veliko noč, kot smrt in vstajenje Kristusa božjega jagnjeta.

Zaradi svoje nedolžnosti in krotkosti je postalo jagnje že v začetku krščanstva eden od osrednjih simbolov krščanske religije in na simbolni ravni predstavlja Kristusa. Umetnostni zgodovinar Tine Germ meni, da je v besedah, »Glejte Božje Jagnje, ki odvzema grehe sveta« (Jn 1, 29), s katerimi Janez Krstnik pozdravi svoje krščence, »skrito prastaro pojmovanje daritvene živali, ki ga je krščanstvo prevzelo iz hebrejske tradicije, v kateri žrtvovanje živali ni samo zahvalna daritev, temveč tudi priprošnja in upanje,  da si z njo izprosimo dopuščanje za svoje grehe«.

Jajce kot simbol vnovičnega rojstva

Simbolika jajca sega že v pradavne čase, barvana in krašena jajca so bila že od nekdaj značilni simbol pomladnega in velikonočnega časa. Na splošno je jajce del mitov, ki govore o nastanku sveta in življenja. Je simbol plodnosti in obnavljanja narave, vnovičnega rojstva, večnosti življenja in vstajenja, preporoda, začetka letnih ciklov, posebno pomladi. Krščanstvo je prastaro simboliko jajca, ki jo zasledimo v drugih kulturah, Grkih, Rimljanih, Keltih in Slovanih, prilagodilo, čeprav še vedno ni jasno, kdaj so jajca postala obvezni del velikonočnega žegna. V velikonočni simboliki je jajce eden izmed simbolov občasnega obnavljanja narave, Kristusovega vstajenja vnovičnega stvarjenja in upanja. Rdeče pobarvana velikonočna jajca pa pomenijo kaplje Kristusove krvi; že nekdaj je za kristjane veljalo prepričanje, da se človek lahko zveliča le po očiščujoči Kristusovi krvi.

V velikonočni simboliki je jajce eden izmed simbolov občasnega obnavljanja narave, Kristusovega vstajenja vnovičnega stvarjenja in upanja.

Velikonočni zajec

Zajec je poleg pirhov med kristjani najbolj priljubljeno razpoznavno znamenje velike noči. Pri simboliki te velikonočne živali moramo pustiti ob strani stereotipe, kakršnih smo vajeni,  na primer o njeni bojazljivosti in strahopetnosti, budnosti in previdnosti, kajti njena simbolna govorica v krščanstvu je povsem drugačna. Izvira namreč iz poganstva, zajec je bil v antiki posvečen boginjam plodnosti in pomladi, po drugi strani pa je bil lunarno božanstvo, povezano s pomlajevanjem lune, zato je vpet v simboliko nenehnega prerajanja in obnavljanja, hkrati pa je bil žival, povezana s temnejšimi silami, tudi čarovništvom. Bile je del animistične religije in Cerkev mu je dolgo nasprotovala. Ko ga je krščanstvo naposled privzelo, ga vpelo v del velikonočnega praznika kot prasimbol vstajenja in večnega življenja. Ni po naključju povezan s praznikom Kristusovega vstajenja, saj simbolizira prerojenje, vnovično rojstvo pomladi in prekipevajočo življenjsko radost. Med verniki pa je postal priljubljena žival, ki je skupaj z jajci, piščanci, kokošmi, petelini in pomladnimi rožami postal značilna sestavina praznikov ob veliki noči.

Rajski cvet narcise in modrina plavice

Pomladno cvetje, kot so vijolice, žafrani, zvončki, tulipani, narcise, je že samo po sebi simbol prebujenja. Narcisa je tista pomladanska roža, ki že v hladnih dneh pokuka skoraj iz nega in nas razveseli s sončnimi in snežno belimi cvetovi. Obe barvi njenih cvetov sta v krščanski simboliki barvi vstajenja. Tako kot vse pomladne rože je simbol prebujenja, vnovičnega rojstva in večnega obnavljanja narave. Čeprav je njen pomen v številnih kulturah temačen, saj je rastlina smrti in velja za pogrebno cvetlico, ima v krščanski ikonografiji  pozitivno simboliko, podobno kot lilija je postala simbol vere in podoba Marijine čistosti. Visoka pesem pravi: »Jaz sem saronska narcisa, lilija v dolinah.«

Tako kot lilija se tudi narcisa pojavlja v  motivu Marijinega oznanjenja in Kristusovega rojstva. Sodi med rajske cvetlice, ki ponazarja večno življenje, rajsko srečo blaženih duš in milost božje ljubezni.

S Kristusovim vstajenjem je povezana tudi prelepa preprosta plavica s svojo nebesno modro barvo. Umetnostni zgodovinar Tine Germ meni, da najdemo modre cvetove plavic v različnih prizorih, ki se povezujejo z nebesi in odrešenjem. Na slikah je povezana predvsem z motivom vstajenja, kjer upodobljene plavice s svojo simbolično govorico opozarjajo na nebeško kraljestvo vstalega Kristusa. in vnebohodom.

Roža iz kaplje Kristusove krvi

Vsako leto so cerkve ob velikonočnem času okrašene s velikonočnimi lilijami, ki krasijo s svojo lepoto in omamnim vonjem oltar in križ v spomin na Kristusovo vstajenje. Lilija je simbol elegance, lepote, duhovnosti, upanja in življenja. V krščanstvu zaradi svoje lepe oblike in barve simbolizira Kristusovo vstajenje. Znamenit je Kristusov citat iz Govora na gori, v njem omenja lilije, ko govori svojim sledilcem o tem, naj zaupajo in si ne delajo skrbi glede vsakdanjih reči, na primer obleke: »Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih.«

Po eni od legend naj bi ta roža nastala iz kaplje Kristusove krvi, ki je padla na tla in se po čudežu spremenila v bele cvetove, ki so napolnili nebesa in zemljo. Ti beli cvetovi so bili simbol novega življenja in upanja. V krščanstvu lilija na splošno simbolizira zveličanje, deviškost in neminljivo srečo, ki vlada v paradižu.

Pietro Lorenzetti, Kristusov prihod v Jeruzalem

Pušpan namesto palmove vejice

Palma, palmova vejica, velja za simbol zmage, vzpona,  preporoda, nesmrtnosti. V Evropi, pravita Jean Chevalier in Alain Gheerbrant, raziskovalca simbolov, je njena ustreznica pušpan, ki nakazuje Kristusovo vstajenje po mučni poti  po Kalvariji;  tudi palma mučencev ima takšen pomen. Naša pušpanova vejica pomeni prepričanost, da je duša nesmrtna in da bodo mrtvi oživeli.  Pri nas praznujemo teden dni pred veliko nočjo cvetno nedeljo, Rusi jo imenujejo celo palmova nedelja, kot spomin na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem, ko ga je množica – kralja – navdušeno sprejela tako, da mu je razgrinjala na pot svoje plašče ter lomila oljčne in palmove veje in mu jih polagala na tla.

Barve spokorjenja, veselja, odrešenja in upanja

Za velikonočno cerkveno bogoslužje je določenih nekaj značilnih barv: bela pomeni luč, čistost, veselje, ki se na sploh uporablja, piše etnolog Damjan J. Ovsec, pri obredih in mašah v velikonočnem času, vendar le tistih, ki niso v zvezi z njegovim trpljenjem. Rdeča barva je barva cvetne nedelje in velikega petka, vijolična pa je resna in spokorniška barva, ki jo cerkev in verniki uporabljajo v postnem času. Zelena,  barva pomladi, upanja in novega življenja, se uporablja pri bogoslužju po velikonočnih praznikih. Vsaka nedelja na primer, pravi etnolog, simbolizira nov spomin božjih del, stvarjenja, odrešenja in posvečenja, nove rasti in (duhovnega) vstajenja, to pa spet označuje zelena barva.