Kolcanje ali singultus so ponavljajoči se in moteči krči trebušne prepone, ki jim sledi naglo in glasno zapiranje odprtine med glasilkami. Najpogostejši razlog za kolcanje, ki je povsem nenevaren, je posledica večjega raztezanja želodca po obilnem obroku.

Vzrok je lahko tudi večje požiranje zraka ali pa pitje gaziranih pijač. Drugi razlogi kolcanja so lahko vračanje želodčne kisline nazaj v požiralnik, motnje delovanja ščitnice, vnetje osrčnika, preveliko uživanje alkoholnih pijač, motnje v živčnem sistemu, stres, čustveni izbruhi in stranski učinki nekaterih zdravil.

Včasih pa je dolgotrajno kolcanje lahko tudi znak kakšnega nevarnega obolenja. Trebušno prepono lahko draži pljučnica pa tudi zapleti po kirurških posegih v trebuhu, predvsem v želodcu ali žolčniku, lahko povzročijo kolcanje. Kolcanje se lahko pojavi tudi ob malignih spremembah v požiralniku ali medpljučnem prostoru. Vzrok kolcanja je lahko tudi v prisotnosti nekaterih škodljivih snovi v krvi, na primer ob odpovedi ledvic, lahko pa ga povzroči tudi zelo povišana vrednost krvnega sladkorja. Možganski tumorji ali pa možganska kap lahko zavreta delovanje dihalnega središča v možganih in sproži se kolcanje. Lahko se pojavi tudi pri bolnikih z multiplo sklerozo.

Primer študenta Simona

Simon je študent, ki je sicer mlad športnik, košarkar in tako rekoč brez večjih zdravstvenih težav. Pred dvema mesecema so ga začele boleti mišice na hrbtu, to je pripisoval intenzivnim treningom v klubu. Obenem je po dveh tednih postajal utrujen in začel kašljati. Dvakrat ali trikrat si je izmeril tudi povišano telesno temperaturo. Odločil se je, da bo nekaj dni počival in užival večje količine vitaminov. Zdravstveno stanje se mu je izboljšalo, le ob naporu ga je nekoliko dušilo. Kar nenadoma pa se mu je začelo zelo neprijetno kolcati, in čeprav si je skušal ublažiti to težavo z običajnimi postopki, mu ni uspelo.

Ker se mu po tednu dni ni prenehalo kolcati, je obiskal našo ambulanto. Po opravljenem kliničnem pregledu nismo našli posebnega razloga za kolcanje, smo pa ugotovili, da ima bolnik vnetje dihal. Laboratorijski izvidi krvi so pokazali, da je vnetje bakterijsko. Opravili smo tudi rentgensko slikanje pljuč, na njem je bila vidna pljučnica desnega spodnjega režnja. Postavljen je bil sum, da kolcanje povzroča pljučnica, ki draži trebušno prepono. Bolnika smo začeli zdraviti z antibiotikom in po nekaj dneh je tudi kolcanje minilo. Na kontrolnem pregledu in slikanju pljuč čez mesec dni je bilo ugotovljeno, da je pljučnica ozdravljena.

Pomagajmo si sami

Pri kratkotrajnem kolcanju si lahko pomagamo tudi sami. Nenevarno kolcanje se po navadi ustavi samo zaradi kopičenja ogljikovega dioksida v krvi. Zato nam lahko pomaga, če zadržujemo sapo za nekaj deset sekund ali dihanje v papirnato vrečko, ki zakrije usta in nos.

V pomoč je tudi hitro pitje vode ob zatiskanju nosnic, požiranje suhega kruha, zdrobljenega ledu ali pa pojemo žličko navadnega sladkorja.

Če je vzrok kolcanja nepravilno prehranjevanje, je treba te navade spremeniti predvsem tako, da počasi uživamo manjše obroke hrane in pijače.

Vztrajno kolcanje

Zdravnika je treba poiskati pri vztrajnem kolcanju, ki ne preneha v dveh ali treh dneh. Takšno kolcanje bolnika zelo izčrpa, poleg tega pa tudi vznemiri oziroma duševno obremeni, saj je prepričan, da je v ozadju neko hudo obolenje. Ob trdovratnem kolcanju se pri bolniku pojavijo težave tudi pri uživanju hrane in pitju tekočine.

Zdravnik bo v ambulanti opravil natančen pregled bolnika, odredil laboratorijske preiskave krvi, elektrokardiogram in rentgensko slikanje pljuč. Včasih je treba opraviti tudi ultrazvočno preiskavo trebuha. Če ni mogoče določiti natančnega vzroka težav, je potrebna napotitev k specialistom na sekundarno raven, najpogosteje k pulmologu, gastroenterologu ali nevrologu.

Zdravljenje trdovratnega kolcanja je vzročno, to pomeni, da zdravimo bolezen, ki ga povzročila. Za zaustavitev kolcanja lahko zdravniki predpišejo ustrezna zdravila, ki delujejo na živčni sistem in umirijo draženje trebušne prepone. Le redkokdaj pa kolcanje kljub medikamentozni terapiji ne preneha in takrat je potrebna blokada živca, ki oživčuje trebušno prepono z anestetikom ali operativnim posegom.

Kolcanje je v večini primerov nenevarno in mine spontano ali pa si ga olajšamo sami z naučenimi postopki. Če pa je kolcanje vztrajno in traja več kot 48 ur, moramo obiskati zdravnika, ki bo predpisal ustrezna zdravila ali pa napotil bolnika na dodatne preiskave.

Milan Rajtmajer, dr. med., spec. splošne in družinske medicine