Dnevi okrog prvega novembra so zaviti v spomine na ljudi, ki smo jih imeli radi in ostajajo v naših srcih. »Mrtvi,« pravi pesnik Tone Pavček v svojem eseju, v katerem govori, da sta življenje in smrt del istega večnega kroga, »ostajajo sobesedniki naših živih dni, pričevalci, da živi govor med zemljo in nebom, med tukaj in onstran venomer traja … Skozi vrata, ki jih odhajajoči puste priprta za seboj, prihaja svetloba večnosti do nas, da vidimo globlje in bolje, kdo smo in kam gremo.« Naj v teh dneh govori v Pisani njivi samo poezija, saj je  v primerjavi s prozo in dramatiko najbolj neposreden odsev človekove duše in njenih globin: pesmi o minevanju, nekdanji ljubezni, o slovesu, smrti gospodarja, domačije …

V. K.

 

Tišina minevanja

 

Ob izginjajočem se času

se ustavljam na praznih oknih,

z napol zagrnjeno zaveso,

preminulim življenjem,

s ponjavo raztrganih spominov

in božjim razpelom na mizi,

kamor nihče ne prisede več.

 

Šli so. S svojimi življenji 

so zapečatili molk na razsušenih vratih,

kamor pritiska veter

in ob večerih ječijo podboji.

 

Ob napol odprti svetlobi

se lovijo podobe preteklosti.

Slike izpod zaprašenega stekla

iščejo sedanjost in napol odprta

omara stoka od praznih polic.

 

Ob večerih poje skovir

o  nekem življenju, ki je šlo.

V jutra vreščijo vrane

in v tišino je zalajal pes.

V rosno travo se je

v zgodnje jutro utrnila sled divjadi.

 Štefka Bohar

 

 

 

Belo

Utrujena sem.

Bolna.

Moje misli so lilije pred smrtjo.

Prsi mi polni blažena vera v Nič,

ki me bo vzel vase.

Nikjer ne bo več jutra,

ki bi vpilo po delu,

in ne večera,

ki bi nemel po ljubezni.

Ne želje po sreči.

Ne bojazni.

Ničesar ne bo.

 

Rjuhe so bele,

kot moji prsti,

kot zimski večer.

 Neža Maurer

Ne zmore več

Zdaj ne zmore več.
Svoje je opravil. Vse postoril.
Že zoral svoje brazde, posejal semena.
Požel žito, zaužil kruh.
Popil je že
vino iz svoje gorice, zredil živino.
Zdaj ne zmore več.
Pospremil je otroke v svet,
pokopal  ženo.
Shranil je že traktor, plug in brano,
koso, motiko in vile.
Pobotal se je s sosedom
in spravil z Bogom.
Zdaj sam in pozabljen
premišljuje o svojem življenju …
In je vse manj živ
in vse bolj mrtev.
Vse manj je tu, vse bolj tam, ónkraj.

Kot bi počasi ponikal v zemljo
in se izgubljal v nič.
Zdaj ne zmore več.
Le včasih, ko je tak dan,
še stopi čez dvorišče.
Zdi se mu, da je nekaj pozabil storiti.
Takrat z očmi objame  domačijo,
kakor bi zbiral in iskal spomine.
Tod je hodil vse dni:
v hlev, na polje, k sosedom, v gorice.
Hodil je po opravkih, kupčijah,
na svatbe in sedmine. Hodil je …
A zdaj ne zmore več.
Saj je vsak dan manj živ,
vsak dan bolj mrtev.
Vse več ga je ónkraj,
a vse manj tu.
Kmalu bo dozorel za večnost.
Zdaj ne zmore več …

Anton Filipič

 

 

 

Žalost potuje ponoči

 

Kadar boš odšel,

pusti okna odprta,

ne zapiraj vrat za seboj,

ne ponujajo roke v slovo.

 

Kadar boš odšel,

odidi malo pred polnočjo,

da ne bom ostala sama.

Žalost potuje ponoči.

Kjer najde odprto okno in srce, tam prenoči.

Neža Maurer

 

Slovo od gospodarja

Ko umre gospodar,
se na domačiji ustavi čas.
Zatrepeta ogenj na ognjišču,
zajokajo okna, obnemijo hišna vrata.
Kazalci na uri obstojijo,
razpelo v kotu zaihti.
Strah in groza
spreletita hišo, živino in hlev: izgubili so ljubljenega.
Nič več gospodarjevih korakov,
njegovega  vonja, toplih oči.
Nič več odločnih besed in njegovih ljubečih rok.
Kdo bo zdaj blagroval njive,
obložen sadovnjak, polno kaščo?
Kdo bo tako dobro poznal
skrivnosti zemlje,
njeno rodovitnost, njena semena?
Kdo bo zdaj vodil z veščo roko
plug in brano, kdo sejal in žel?
Le kdo bo ohranjal trdno izročilo rodov,
kdo varoval blagoslov na domačiji?
Ko umre gospodar,
ga užaloščena domačija
v duhu spremlja do groba.
Izroči ga prsti,
kamnom, koreninam.
Naj mirno spi,
naj mu bo mehko postlano.
Da bo za vedno zemljin
in zemlja za vedno njegova.
Zdaj bosta postala eno.
Še preden se poslovijo  pogrebci,
zahrepeni domačija po mladem gospodarju –
da ji znova vdihne dušo …

Anton Filipič

Kraški ruj

Pobliskujejo oranžnordeči zublji.

V jesenskem pišu so požar.

Čez čas se umirijo

in krotko ždijo.

 

Ko se jih dotakne

nežna zarja, znova zažarijo.

Božam jih z očmi.

Vulkan ugaša.

Žal mi je …

Slavica Štirn

 

 

Prazna  domačija

Okrog te hiše
hodi smrt.
Veter na okna samoto riše.
Čez dvorišče in vrt
bledijo zadnje podobe življenja.
Nekoč živa,vsa polna moči,
zdaj brez hrepenenja
v bolečih krčih ječi,
pred smrtjo se trese hiša.
V sebi glasno kriči,
nihče njenega joka ne utiša.

Okrog te hiše hodi smrt …

Anton Filipič

 

Za lahko noč

Ko se dan

z mrakom izgubi,

v objemu zvezdnate noči

se poklonim dnevu

za vsak žarek

svetlega trenutka,

ki mi je bil dan

v ta – včasih

zamorjeni vsakdan.

 

S tančico nasmeha

Vsak žarek ovijem;

tiho, prav tiho

ga vase skrijem

in si rečem:

»Glej glej,

pa je le bil dan

tudi danes

malce lep in srečen

med drobnimi stvarmi!«

In jutri?

Jutri morda

nov plamen žari.

Sabina Eržen