Tale zgodba pisateljice Polone Škrinjar je nadvse aktualna. Govori o priljubljenem dimnikarju, ki ga je doletela neprijazna usoda: iz vasi, kjer že dolgo ometa dimnike, ga izriva močnejša dimnikarska služba. A vendar je to predvsem intimna zgodba o neki tihi ljubezni in naklonjenosti. Polona Škrinjar zna v svoje zgodbe subtilno vplesti celo paleto človeških čustev, marsikatera od njih, posebno ljubezenska, pa ostanejo neizgovorjena. V tem resnem času pa je v zgodbo vpletla še nekaj dragocenega: humor, ki ves čas tiho spremlja pripoved in ji doda še eno, prijazno razsežnost.

V. K.

Dimniki Florjana Tiča

Florjan Tič je bil dimnikar, vse odkar je majhna vas v jeloviških hribih vedela zanj. Bil je priljubljen, posebno pri starejših ženskah, ker je bil prijazen in ustrežljiv. Na vse te lepe lastnosti se je najbolj spoznala Lenka, majhna jezikava Šopova Lenka, njegova stalna stranka.

A glej ga vraga! Dimnikarstvo je prevzela Komunala v Štanti, v mestu na drugi strani hriba, in uvedla svoja stroga pravila! Malim dimnikarjem je odzvonilo, kakor se reče, ostali so samo še naslikani na božičnih voščilnicah. Vsak, ki bi na skrivaj še opravljal to delo, pa bo strogo kaznovan.

Lenka pa se ni dala! Hotela je svojega Florjana, pa pika!

»Florjan, moj dimnik boš še naprej ometal ti, pa nihče drug!« je rekla in s pestjo požugala proti Komunali.

Tako je tudi bilo.

Na ponedeljek zjutraj je bil Florjan že pri vratih s svojimi ometali, do vratu zapet, ves v črnem, le na suhem vratu je štrlela ven majhna plešasta glava s štrlečimi uhlji – odkar je moral nositi masko, so mu ti stali še bolj narazen.

»Daj tisto cunjico dol na vrat, še zadušil se boš!« je rekla Lenka in ga sočutno pogledala.

»Lenka, tak je zakon, nimaš kaj! Tako je ta čas, jaz se držim reda.«

»No prav, no prav, jaz je pa pri mojih petih kozah in petelinih ne rabim. Petelini so malo srboriti, veš, koze pa že tako vse nesrečne, ker so morale s paše v hlev. Ne morem jih še bolj plašiti!«

»Ja, ja …« je pritrdil Florjan in se lotil svojega dela.

Lenka ga je opazovala od strani, s smetišnico pobirala saje in jih metala na kupček ob kraju peči.

»Moram kar pohiteti, še k trem hišam moram priti. Vsako leto je več dimniških požarov. To leto pa ljudje še malo prej kurijo, mraz je pritisnil!«

»Te naše ljube male hiške! Florjan, tako radi jih imamo. Saj nas razumeš!«

»Ja, ja, Lenka, prav imaš! Za vse te skrbi, tako kot vedno!«

Lenka ga je hvaležno in ponosno pogledala. Umaknila se je v kuhinjo in začela pripravljati malico.

Že dan prej je zaklala kozlička, ga razkosala, premazala z vseh vrst zelišči, da je meso izgubilo duh po kozliču in sočno zadišalo po vsej kuhinji.

»Babnica Lenka je krvoločna, da je kaj! Vse zakolje sama, peteline in koze,« so govorili po hišah okrog. »V svoj predpasnik jih zavije in zagrabi med stegni, dovolj močno, da so hitro hin, ha ha …«

Vse to je bilo res. Kako je bilo v resnici z Lenkino krvoločnostjo, pa ni vedel nihče.

Večer pred tem obredom je bila Lenka v hlevu, vzela je kozliča ali petelina, tistega, ki je bil pač na vrsti, v naročje, ga pestovala, božala in mu govorila v uho: »Oprosti, mali moj! Tako mora biti, da živim, da preživim. Joj, kako mi je hudo, kako te imam rada!«

Tako je rekla in spustila solzo petelinu na glavo, da je stresel s svojo lepo rožo in mislil na pšenično zrnje, ki ga bo zobal, ko bo spet na tleh. Tako je bilo dan prej tudi s kozličem …

»Lenka, pridi malo sem!« jo je iz nesrečnih misli predramil Florjanov glas.

Lenka se je obrnila in šla do peči.

»Saj nisi jokala? Kaj pa je?« jo je prestrašeno pogledal dimnikar.

»Ne, kje pa. Saje mi lezejo v oči.«

»A saje, seveda, saje! Bom malo previdnejši!«

Florjan je delal svoje, prah se je dvigoval okoli peči, Lenka je tu pa tam malo posmrknila in ostala tiho.

Vrnila se je k svoji kuhi.

Kozlič je bil že eno uro lepo razrezan. V njenem velikem pekaču so ležala rebra pa nogice in vse ostalo, tudi srček je dala zraven. Vse skupaj je pomazala z mastjo in polila s kozarcem vina, dodala je tudi rožmarin pa žajbelj in peteršilj, posolila je še malo in jagenjček je kmalu zablestel kot tisti na velikonočnem prtu.

Tako odišavljenega je potisnila v pečico, da bo pečen do takrat, ko bo Florjan opravil z dimnikom. Zraven bo spekla še nekaj krompirja, natrebila bo radič, ta v tem času mora biti za človekovo zdravje, pa bo.

Florjan je drgnil in brisal še zadnje smeti okoli peči, z obraza mu je tekel pot, privzdignil je masko in jo vrgel v Lenkino smetišnico.

»Tako, ne rabim je več, kar bo, pa bo,« je rekel in se šel umit.

»Ko bom spet zunaj, si bom nataknil drugo.«

Lenka je ravno takrat prišla zraven in rekla: »Florjan, malo bo za počakat, solato še zmešam, potem bova pa malicala. Sreča, da imam tudi električni štedilnik v dnevni. Takoj bo!«

»Dnevno sobo imaš? Ja, kje pa?«

»No, saj ni dnevna. Jaz ji samo tako rečem. Tisto majhno kamrico zadaj sem malo predelala.«

»Iznajdljiva pa si, ni kaj. Sosedova Ančka, zdaj grem tja, ni taka. Vse ima še v enem samem prostoru!«

»Ja, ta ženska se res ne znajde, pa je mlajša od mene. Šele malo čez sedemdeset jih ima, kaj pa je to!«

Florjan je umil roke, slekel je črno uniformo in obstal pred Lenko še bolj majhen in suhcen, kot je bil. Obrisal si je smrkavi nos in se sezul.

Lenkina kamrica, zdaj dnevna, je sijala kot sonce, belo pogrnjena miza na sredi in na nji dišeča kozličkova rebra in …

Florjan je zamlaskal z jezikom ob pogledu na vse to ter segel po priboru.

»Počasi, počasi, se ne mudi. Sosede naj kar malo počakajo!« je rekla Lenka, ko je videla, kako se Florjan baše z njenimi dobrotami.

»Lenka, mudilo bi se ne, ampak dan je kratek,« je rekel Florjan, »pa zima se bliža!«

»Ja, Florjan, dan je kratek. Prav imaš! Tudi življenje je kratko. Prekratko za vse …«

Florjan jo je malo začudeno pogledal, obrisal si je mastno brado in naprej molče obiral kozlička. Zraven je prigrizoval vroč pečen krompir in radič. Lenka je v kozarec nalila močnega črnega vina, pripeljal ji ga je neki sorodnik iz Primorske, bilo je že malo kiselkasto, ampak vino je sodilo zraven.

Zunaj je sonce še medlo sijalo, a je toplo grelo. Florjanu je ob vsem skupaj postalo prijetno toplo, skoraj vroče, tako kakor v Lenkinem ozkem, sajastem dimniku. Kako lepo je včasih ometati dimnike. Kako prijetno …

Polona Škrinjar