Hlod

Nobene zime, hvala bogu. Pa saj … Imel sem srečo, tudi blata ni bilo zgoraj v mrzli dolini, pot … Obljubljali so, da bodo nekaj naredili, pa … Država, hja. Daj davke, bodi tiho, tekmuj za evropska sredstva, tekmuj … Kmetje … Malo jih je, malo, čistih, hja … V naši vasi jaz, Ferlinčev, on … On je star, že čez sedemdeset jih ima, ne vem … Pa ravno njemu … Ja, gozda ima, ima dvanajst hektarjev, se mu ne bo poznalo, ne … Danes je ponedeljek, včeraj sem ga videl pri maši. Zdi se mi še bolj izpit, bled, kašlja, kaj vem. Pa menda ni …? To novo sranje, korona. Kje bi ga pa staknil, v Italiji ni bil, v mesto gre samo ob ponedeljkih, obiski, hči dela v bolnišnici, od tam … Ne, ne, pri nas v naši regiji ga še ni, ne. Ta hudič … A zdaj se bomo pa še tega bali?

Nič, vstati bo treba, je premišljal Jože, petdesetletnik, namrgoden, samski. Razbrcal je odeje, šel do okna, pretipal radiator, bil je mlačen. Pogledal je ven, ali je še temotno, komaj je razloči sadno drevje, traktor, opremljen za v gozd, nov skedenj, zelene ovoje bal, malo naprej se je svetil avto, luč nad hlevom je še gorela, no … Pa sem jo spet pozabil ugasniti, pa spet. Potem pa preklinjam elektrikarje, ki mi pošiljajo tak račun. Nič ne pazim, nič … Danes, danes … Manjka mi še kakšen pošten hlod, prej dva, tri, da bi bilo za en kamion. V svojem nimam več odkazanih. Zima je bila topla, vse sem požagal, pospravil, vse. Nimam več česa sekati. Če ne bi bilo škode … Ferlinčev gozd meji na mojega, kaj bi se pa poznalo. Tudi če je imel odkazano, ni posekal. On ne more več, sin pa, samo ob vikendih pride, pa neroden je, neroden. Še dobro, da se ni kaj zgodilo. Še dobro. Sem ga gledal, ja … Zažaguje kar tako, podira, joj … Nima izpita za motorko, nima, še za traktor ne, za terenca pa, da se z njim razkazuje, ta mesta golazen.

Šel je do kopalnice in se dolgo gledal v ogledalu. Jaz bom kradel, jaz, ki še ene veje nisem v življenju. Pa moram, če ne prodam enega kamiona lesa, ne bo za … In oni hudič je rekel, da prej ne pride gor v naše hribe, dokler ne bo natančno za en kamion, prej da ne, da je škoda nafte. Jaz bom kradel, jaz. Moram, moram, porka duš. Jezno si je namilil roke, si pljusnil mlačno vodo v obraz, pod pazduhi, pa spet v obraz, da je rdeče zažarel. Siveča brada je bila polna kapljic. Osvežen je poiskal ponošeno srajco, gozdarske hlače, nogavice, težke čevlje. Takle, po bajti … Ja no, v hlev še moram, pitanci hočejo žreti, deset jih je, deset, pa konj, ja … In jaz, ah, dve jajci na ocvirkih, čaj, kofe … No, naj bo še kofe, ja … V termovko moram naliti čaj, pa sendvič. Pred tretjo me ne bo domov. Moram, moram, se mu je vzdigoval adrenalin.

Prva svetloba je prenikala čez greben, ko je počasi krmaril težki traktor po kolovozu. Cingljanje verig ga je skoraj uspavalo. Preveril je, ali je vzel mobitel. Pokimal si je. Spotoma si je ogledoval Ferlinčeve smreke, zrele za posek. Videval je rdeče pike, ki jih je nabrizgal revirni gozdar, menda mu je tudi uradno pisal, koliko mora pospraviti, da ne bo lubadarja, pa …

Tu je preblizu, više zgoraj, za ovinkom, tam, kjer je najbolj strmo. Zvlekel bom debel hlod dol, pa še dva. Sem si že ogledal smreko, pa dve manjši, zgoraj, pod vrhom. Pa bom imel zadosti dolgo zajlo? Bom, bom, sem zmeril, vem, koliko je je na bobnu, vem. Svoje sem še od dlje vlačil. Računam, da bo šlo.

Ustavi traktor, vzvratno zapelje med drevesa. Kaj zdaj, naj … Čuti, kako mu srce razbija, kako ga poti. To je že Ferlinčevo … Glej, tu je pika, tam, vse gor do sedla so, pa nič. Kazen bo, če ne bosta posekala. Slišal sem sina govoriti, da bo aprila začel, nič prej, no zdaj smo pa devetega marca, pa ja … Če bo začel maja, bo … Ne vem, mogoče bosta pa najela gozdarje, kaj veš … Tri hlode. Tista lepa smreka zgoraj, tista. Prejšnjo nedeljo sem jo gledal, premeril, pa dve zraven, ja … Ravno te mi še manjka za en kamion. Zvlekel bi vse kar k svojemu kupu na gozdni cesti. In prav tam meji na Jakobov gozd, manj sumljivo bo, Jakobovi so že kradli, tudi meni … Kdo bi pa vedel. Sledi od vleke? Stari ne hodi več v gozd. S terencem pa tudi sin ne more sem gor. Peš pa itak ne gre, debel je in kadi, firma pa to. Denarja mu ne manjka, to že, delati na kmetiji, ne, ne, je že pozabil. Iz usmiljenja do starega še kaj ponaredi. Zetje, tri ima, tistih pa ni. So skregani. Stari je tečen, samo komandiral bi, na nobenega ne bi prepisal, čeprav, Janjin mož bi pa … On ima pet krav, nekaj koz, no … Za gozd pa ni, ne … Kaj zdaj. Se pravi, tu dol potegnem z zajlo, potem pa naprej po kolovozu do gozdne ceste, dvesto metrov, nič več. Ja, no …

Sname si zaščitno čelado in si obriše potno čelo. Tudi pod majico čuti, da se mu pot lepi. Ob ponedeljkih se stari pelje v mesto, vsak ponedeljek. Sede v svojega starega golfa in gre. Ženo vzame, pa gresta. Hudič, pa nisem preveril, če sta šla. Čakaj, čakaj, če sta doma, se bo stara oglasila, če pa ne … Tega pa nisem naredil prav. Samo do stare jablane bi šel nad senikom, pa bi videl, ali sta doma, joj. Malo pred sedmo je, ob tej uri že gresta, da sta do desete že nazaj. Stari zdaj dela neke kipce, kaj vem, rezljati je začel. Pa saj je že njihov oče izdeloval lepe kipce, pa kuhalnice in škafe. Madona no … Čakaj, čakaj, pokličem. Če se bo oglasila, bom pa prekinil. Če sta doma, bom traktor prestavil na svoje, na drugo stran.

Vzame mobilca in pokliče … Zvoni, dolgo zvoni. Nič. Pa še enkrat, tokrat pusti, da se zveza sama prekine. Ja no, ob tej uri bi se stara oglasila, saj se vedno. Imata tudi mobitel, on ga ima, ona, ne vem. Njegovo številko imam, pa ga ne bom klical. Včasih me on pokliče, da mu kaj pripeljem iz mesta, saj grem večkrat kot ona dva. Trikrat na teden grem, če je čas. Ne vem, mesto mi kar paše. Malo posediš, poješ, prebereš časopis, si gospod … Kaj naj zdaj. Naj grem in preverim, ali naj grem kar gor in podrem tiste tri smreke, ena je zacahnana … V gozd ga ne bo, motorke se pa tudi ne sliši, kje pa. Še traktorja ne. Pa bi moral pogledati, bi … Zdaj je, kar je. Gor grem, požagam, zložim veje, potem pa zvlečem. Ajde, gremo.

Vzame motorko, kanto z gorivom, dodatno olje. Opasan je s potrebnim orodjem, klini, meter, pa sekira. Počasi stopa in globoko diha. Ogleduje si pot za vlačenje. K sreči ima že daljinski upravljavec in bo šlo lažje, če se bo hlod kje zataknil. Pride do zaželene smreke. Ocenjuje razdaljo, manj kot trideset metrov, manj, ne, ne še manj, po tej strmini jih je, slabih petnajst, če gledam dol na kolovoz. Šel sem po zložnejšem delu in malo naokrog. Od tod pa do traktorja, po tem strmem delu, no … Kam bo padla, hja, med tisto in tisto, navzgor. Zadosti je prostora, potem pa vržem, še tisto pa tisto, no … Gremo, gremo …

Ves napet, drhtav se zašobi in z neko ihto vžge motorko, ki po tretjem potegu zarohni v marčevsko jutro. Vajen podiranja najprej naredi izsek, določi smer, poklekne na desno nogo in začne previdno zažagovati. Popravi položaj, poklekne na levo koleno in sproti preverja, ali rez teče prav, ali je smer prava. Pripravi si rdeče zagozde, pusti motorko kar v zarezu in zabije prvi klin, malo zareže, pa zabije še drugega in tretjega. Izvleče motorko, zatolče kline v zarez in posluša, ali smreka že ječi. Po nekaj udarcih zasliši odrešujoče ječanje lesa. Smreka malo zadrhti in se začne počasi nagibati, potem pa kar omahne med sosedi. S košatimi vejami grabi po njih, a ji ne pomaga, pade, se še nekajkrat zaziba na vejah, potem pa obmiruje.

Sname si čelado in komaj kroti podivjano srce. No, no, dobro sem jo, dobro. Če bi se naslonila, bi bil pa hudič. Spet zažene motorko in hitro obžaga veje, zmeri dolžino in si kima. Ne bo treba onih dveh, ta bo zadosti, no … Ko razžaga na primerno dolžino, premeri premer hlodov in se šobi, dovolj bo, dovolj. Slabo sem jo ocenil, ja, kosmata je bila, pa se ni videlo, koliko je debela. No, to je pa šlo, no.

Sede na srednji hlod in napeto posluša, kaj se dogaja v gozdu. Nič, marčevska tišina. Veje, da bi jih spravljal, ne, ne, ne bo časa. Samo panj bom založil, ko izvlečem. Še ves poln strahu, tresoč se, pobere orodje, si nabije čelado na zlepljene goste lase in gre dol. Vzame termovko s čajem in naredi nekaj požirkov. Poje malo čokolade, pa spet pripije. Zdaj pa zajlo in gremo. Preveri zapenjala, verige, boben in požene traktor. Daljinski upravljavec si obesi čez ramo in po strmem delu leze navzgor. Hlod gre gladko, s premori ga bo varno spravil dol. Ves premočen in zmeden gleda uplen na kolovozu, varno pripet na traktor. Loti se sendviča, a mu ne gre. Povsem suha usta sicer moči s čajem, ne pomaga. Ko pridem domov, bo pa pirček, ne eden, dva, tri. Akcija je uspela, se mu začne lajšati nekje v zaprsju, kjer srce še kar nori.

Pozno popoldan je sedel pred hišo s pločevinko piva. Gledal je senožet pod hišo in na levi strani ob skednju star hlod jesena, ki ga ni še prodal, dve zimi je že tam, pa … Hlod, saj … Hlod sem dobil, pa kakšen, ukraden. Ukradel sem hlod, prvi … Bo zadnji! Ah, še po eno pivo grem, zaslužil sem si ga.

Bojan Bizjak